Arhiv po letih

2013

Give positive energy people!

No pa je končno prišel tisti zimski mesec katerega obožujem in je moj … December nas je pozdravil in prvi prijazen mož nam je prinesel darila, današnje jutro je bilo pravo veselje. Čeprav najin mali O. še ne dojame čisto je zjutraj na ves glas kričal : Mikauž,Mikauž … In že sva ob 6.30 ( ja zadnje čase potrebujem zobotrebce za veke ) hitela pogledati na nastavljen krožnik če je kaj malega pustil :). Poleg jutranjega rituala naših smutijev je jutro minilo že z veselim zlaganjem lesenih kock. Čeprav me misel,da sva vse to počela sama rahlo razžalosti … Skoraj en mesec sva že brez najinega Miklavža 🙂 …  pogrešala sem ga, da bi z nama tekel v ‘dnevno’ pogledat, kaj nam je prijazni stric pustil … Da bi z nama spil jutranji smuti in naju poljubil pred službo in vrtcem … Ampak nasmeh se mi nariše na obraz, ko pomislim da črtamo zadnje dni na koledarju in že bo doma! Čeprav za kratek čas ampak bo … Veselim se decembra, ker vseeno obiščemo tekme in navijamo … v srcu čutim,da je bližje in vse skupaj hitreje mine … In pa seveda ostale tekme so na sporedu in se vsi vzhičeni usedemo pred televizijo in čakamo, navijamo. Čeprav ga neznansko pogrešam v zimskem obdobju, sem tako srečna,ker vem da je tam z srcem in živi za belino … Kakorkoli kmalu bomo skupaj postavljali jelko in to bo veselje!

Kaj pa mi je ubistvu dalo povod za pisanje bloga … No…  poleg jutranjega zdravega rituala se sama nikoli ne odpovem slastni kavi, ki tako božasnko zadiši ‘skozi’ moj nos in me popelje v višave z vonjem in hitrega branja jutranjih novic ( v pisarni ). No ustavimo se pri novicah … Ravno sem letela skozi članke … Ali naj bo to uspeh mlade igralke, pevke,pevca, dj-a, umetnika v tujini … Ali naj bo to kakšen manjši letošnji poraz ( zame to ni poraz ) Tine Maze, ali naj bodo naši smučarji, ali naj bo kakšenkoli poraz športnika. Nehote se včasih miška sama ‘zaskrola’ do komentarjev, pa če tudi prebereš na hitro samo zgornja dva. Iz samega, hm kaj pa vem ? Firbca, zgražanja? In vsakič znova me tako pogreje to naše slovensko ljudstvo …  Pa zakaj za vraga je treba vse ‘šinfat’ ? Zakaj za vraga je treba biti pameten pa niti približno ne veš za kaj se gre? Zakaj za vraga nisi vesel za uspehe drugih? Zakaj za vraga je 90% negativnih, nevoščljivih komentarjev in nobenih pohval? Zakaj za vraga je v tej naši Slovenji sploh dovoljeno komentiranje pod novicami? Sama niti ne brem veliko tega,ampak včasih mi prst zbeži in preberm. In danes mi ni dalo miru,da nebi tega delila z vami. Namesto,da bi se ljudje veselili uspehe drugih ljudi in če že morajo pokomentirati napisali kaj krasnega in dali moč drugim,ki se trudijo in pač ne sedijo za računalnikom, kot tisti ki to počnejo … Rada bi te skrite ljudi videla in jih postavila pred zid in jim malo razložila stvari :). Me zanima koliko bi bili glasni takrat, če bi bili podpisani z svojimi imenom in priimkom. Ahhhh malo sem se preveč razburila, ampak res si želim da bi bilo pri nas več pozitivnih in nasmejanih ljudi. Ne pa vse zagrenjeno in nevoščljivo.

Obremenjujte se sami s sabo … veselite se, da naši športniki konkurirajo svetovnim športnikom,ker za tako majhno državo z takimi pogoji smo ‘zares hudi’. Pustite ljudi,da se razvijajo tako kot si sami želijo. Če vam niso všeč jih pač enostavno ne glejte … Življenje je lepo, december je tu … Obdarujte se ali pa samo preživljajte čas skupaj … Smejte se in zahvalite se z nasmehom za vsako malenkost. Dajaj pozitivno energijo in prejel jo boš nazaj … Vedno in povsod!

Svet je lep, samo nekateri so slepi :)!

Do naslednjič …

pozitive

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …

 

Življenje po življenju?

Sedim na terasi … sprašujem se če je normalno, da je konec Oktobra in zdi se mi kot da je Junij? Sonce me spominja na poletje, saj ne da se pritožujem … ampak kaj se dogaja z vremenom :)? Včeraj so v Srbiji namerili 30 stopinj ha, ni čudno da smo vsi prehlajeni, ker temperature skačejo kot, da so znorele 🙂 … Pustimo vreme, te dni razmišljam … …

Bila sem na blagajni v trgovini in blagajničarka je prijazno debatirala z staro gospo o tem kaj nas čaka … kaj nas čaka, ko je konec …

Pridem domov, odložim stvari in prižgem tv z mislijo, da imam nekaj v ozadju, ko pospravljam stvari iz vrečk … Moje uho zasliši govor Dr. Raymonda in že vrečke postanejo nezanimive in oči skočijo na tv … Vse otrpne, jaz poslušam …  zopet … Kaj nas čaka, ko je konec ….

Velikokrat bi se sama pripeljala do takšnega razmišljanja ampak ga ignoriram,ker pač nevem kaj nas čaka ko je konec in se ne mislim obremenjevati z stvarmi na katere enostavno ne morem vplivati oziroma ne morem dobiti odgovora … tokrat pa sem razmišljala,ker me je preveč dejavnikov prisililo k temu  … Ali obstaja po smrtno življenje? Ali je res svetleč tunel? Ali se ti res zavrti celo življenje pred očmi? Ali je res, da začutiš preden umreš vse dobro, kar si storil v življenju –  te oblak dobrih stvari in ljubezni ponese daleč stran … Ali te res zaboli kot udarec tisto kar si storil grdega in maščevalnega ljudem … Ali se rodiš kot nekdo drug? Mogoče drug človek? Mogoče druga žival? Ali res obstajajo angeli? Ali je res celotno dogajanje polno ljubezni in visoke duhovne prisotnosti? Fenomen prehoda v onostranstvo je večno vprašanje … Če pa razmišljam kot znanstvenik … SMRT ( latinsko mors ) označuje prenehanje življenjskih funkcij in dejavnosti organizma (torej rastlin in živali). Pri sesalcih smrt nastopi, ko se zaustavi srce, preneha dihanje in prekinejo se dejavnosti osrednjega živčnega sistema.  Hm? Kaj pa če se zgodi enostavno konec … Kot bi človek zaspal in NE  sanjal … Saj takrat ne veš nič … Spiš 10 ur in enostavno ne veš? Vse celice se ustavijo, vse se utrudi in enostavno ‘ crkne ‘ … Ne dela več? Ne, ta teorija ni zame. Nisem znanstveni tip 🙂 … Živim z mislijo, da nekaj je … Vrjamem, da nekaj je … Ker sem sama doživela v otroških letih čuden pojav … Mogoče je delovala le moja domišlija ampak … Who cares … Življenje po smrti obstaja, moja duša pa ja more nekam in ne bo enostavno prenehala dihati?

Večna tabu tema … Smrt …Ena največjih filozofskih vprašanj brez odgovora … Vzbudi ti strah, ki ga začutiš v prstih in potuje po celem telesu do srca … Ampak nekaj, kar doživi čisto vsak na tem svetu brez razlik … Brez razlik uspešnih ljudi, bogatih, revnih …

Lahko bi pisala in pisala o tem ampak vi nebi več brali,ker bi bilo predolgo 🙂 … Zato zaključujem z mislijo, da je smrt le prehod v drugo realnost … Na nas je pa … da delamo dobro če že moremo zapustiti to realnost in preidemo v drugo … nas objame ljubezen in se nam povrnejo dobre stvari in nas oblak dobrine preklopi na drugo stran … Saj nočemo, da nas črn oblak odnese stran, kajne 🙂 ?

Do naslednjič …

Crying-Angel-angels-20162613-1024-768

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …

 

Just thoughts …

Že zgodaj zjutraj sem vedela, da bo danes čas za blog, končno! … Medtem, ko so se sončni žarki prebijali do mene skozi ljubljansko meglico … sem videla drevesa kako se hvaležno smehljajo, obrisi krasnih dreves in ptic … Ahhh Končno lepo jutro! Odmev ´komada´ I Say A Little Prayer od predrage Arethe Franklin, ki me spominja na najino poroko …  takoj za tem mi v ušesih zabrni OneRepublic in z nasmehom dam po gasu ter se smejim sama sebi in v glavi vidim kako z Rokom prepevava vsak svoj del in seveda skupaj … ko imava pevski moment 🙂 … Momenti za zapisat v knjigo, polni smeha in igrivih pogledov … Tako, končno je čas za blog :)!
Priznam čas me je pojedel, vse je šlo tako hitro mimo, da se enostavno spet nisem umirila in zadihala, da bi začutila lepo življenje … Si vzela kratkih 30 minnut zase in za računalnik. Nekako mi je bilo bolj pomembno ga preživet na zraku, z dragim in mojo malo žabiko … ali pa nekje v pogonu 🙂 ( kar je normalno! ) … No poletje je že minilo, kratih 6. tednov lepote je zbežalo mimo mene kot bi tlesknil s prstom … Vsako leto znova se čudim, zakaj tako hitro? Ali nebi bilo lepše če bi obdobje zime trajalo toliko kot traja poletje? JAAAAA! 🙂  Ampak ne smem tako mislit,ker bi moj dragi bil brez snega in bi bil ekstremno žalosten :)! Minilo je tudi uvajanje najinega malega Oja v vrtec, ahhhh malega? In spet bom jamrala kam ta čas tako beži? Strumno koraka čez vrata vrtca, pošlje lupčka ali pa tudi ne … in že je v svojem malu svetu z sovrstniki … Nisem ena tistih mamic, ki pri uvajanju sili otroka naj se igra z njo in sem 100% prilimana poleg med hrano,umivanjem … ampak ga enostavno pustim,da se razvija in opazujem od daleč. In to je po mojem mnenju najboljši vložek v malo zverinico 🙂 … Naučiti ga … da sam zakoraka v svet … medtem, ko ga mami opazuje od daleč, ga gleda in čuva … 
Vsakemu na tem svetu bi rada povedala kako krasno je imet otroka … Čeprav je res, da spet v zadnjem času hodim po svetu kot zombi 🙂 ampak vseeno! Medtem, ko kolebamo za kaj se bomo odločili kariera/otrok/kariera/otrok – Čas beži! Opažam,da starejši si bolj kompliciraš in vse ti je tako naporno … Čeprav v resnici sploh ni, vse je krasno samo vzeti si moraš tako … Res je drugače in res je veliko prilagajanja … Res je, da si ga je zelo težko privoščit, saj je naša država drugačna kot je bila včasih … Imel si več časa, nisi bil v službi po cele dneve za praktično nič denarja, stanovanje si si lahko privoščil in najbrž si tudi brez pretiranega razmišljanja šel v to in ga imel 🙂 in najbrž te starši niso imeli do 35. leta doma 🙂 … Kakorkoli glede kariere in otroka mislim,da se da vse uskladit čeprav se dogaja malo bolj počasi ampak se da … Če si želiš! Nekateri si ga ekstremno želijo pa ga ne morejo imeti … Nekateri so ga imeli pa so se ga znebili … Nekateri si ga enostavno ne upajo privoščit … Nekateri ga pa imamo in smo ekstremno hvaležni,da je tako in da se vsak dan znova lahko zahvalim za moja dva fanta … Ki mi dajeta moč z iskricami v očeh čeprav bi ju kdaj najraje ugriznila … enega,ker ne spi in ker ga imam tako rada … drugega,ker včasih ne pospravi za sabo in ker  ga tako ljubim :)!
Naj dan mine lepo … ali v  družbi otrok, moža, fanta, mogoče ljubimca :), prijateljev … Nos že drvi tja za štedilnik si pripravit najslajšo kavo … Upam,da se slišimo kmalu …
Do naslednjič …
photo(4)
 P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …
 
 
 

Čudežna Zemlja …

Veliki moder medvedek me gleda iz police pred mano ovit v olimpijski šal, katerega mi ga je podaril dragi … Vonj po vročini in poletni nevihti me spremlja, slišim rahel ropot klime … Ležim sredi moje domače postelje z nogami v ‘ luftu’  pri starših in uživam, čeprav utrujena … sem poprijela za mojega belega lepotca in začela udarjati po tipkovnici. Prvič po noči pred poroko sem zopet tu, sama … Sama le za en dan, funny feeling and i like it! Wife and mother but still feels so good to be at parents house 🙂 … Ampak seveda pogrešam možeka, ki se mi kmalu pridruži … Najmlajši je pa že tu :)! Razžalostil me je pogled, da si mojega zadnjega bloga nisem shranila … Govoril je o najini prekrasni poroki in dnevih po poroki … in seveda o življenju nekje pod palmo 🙂 ter današnji mentaliteti tukaj. Tako,da sem se odločila, da ga nič ne bom obnavljala ampak počakala trenutek, ko bom v tistem ‘moodu’ za takšno pisanje …

Kaj me je pa pritegnilo, da sem poprijela za ‘leptop’ … Včerajšna nočna mora in današnja pot v avtu … O moji nočni mori nebi preveč razglabljala, ker me strese ko se spomnem … Lovil nas je tsunami … In današnji sodni dan, ko sem bila v avtu … Kako je nora ta zemlja, kako v ušesih odmeva grom in kako se oči svetijo, ko udari strela … Kako dežne kaplje noro padajo brez nadzora, kako lahko val poruši vse kar vidi pred sabo, kako potres zgladi tla z zemljo … Včasih si želim sedeti nekje nad zemljo in opazovati kaj vse se dogaja okrog nje in na njej … Ali se pa ‘ potopit ‘ v notranjost naše gromozanske ‘krogle’ in opazovati kaj vse se dogaja in koliko časa bo še zdržala pritisk nas … nas ljudi na zemlji, ki jo uničujemo iz dneva v dan bolj … Vsakič, ko začutim dan, ki mi ni prijeten se čudim in razmišljam kako je svet oziroma ta naša okrogla stvar nora … WAW! Nudi nam nora doživetja na njej …  nevrjetna čustva, spomine, lepoto za oči … za moje oči so to rajske plaže, kaplice iz listov dreves, zelenje, pogled v gore … in še veliko več bi lahko naštevala … skratka vse kar je povezano z naravo! … Nudi nam pa tudi žalost, ko spremljamo kakšne naravne katastrofe so se že zgodile … Zaenkrat sem vseeno hvaležna, da sem se rodila v tej naši mali Sloveniji, katera ni izpostavljena praktično nobeni VELIKI katastrofi … Čeprav mislim, da bi se žrtvovala za življenje v raju in upala na najboljše oziroma nikoli nebi razmišljala o tem ( vsaj mislim, da ne ha ha ) …

Nekaj malega za danes … grem na svež zrak predenj padem v spanec in upam,da tokrat brez kakšne more … Vohat poletno nevihtno, ki je vseeno prijetna in se prileže na tako vroč dan … Vi pa se ozrite okrog sebe in poglejte kako smo lahko hvaležni, da vidimo vso to lepoto zemlje pa če tudi je samo drevo, kateremu vetrič razmetava listke sem ter tja … Ali vaš pogled skozi okno, če ravno niste v pisarni in je nasproti vas kakšen grd blok 🙂 … Zemlja je enostavno čudovita za naše oči, samo odpreti jih je treba!

Do naslednjič …

world

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …

Tisto majceno Bitje – Raste!

Jutranje tiha Ljubljana je prav tako privlačna kot gruče ljudi,ki hitijo sem ter tja. Zjutraj sem prav vohala pomladno deževen dan ampak se nisem pustila, da bi me to zaustavilo. Z Oskarjem sva se odpravila čez mesto protim igralom. Sem in tja je bil kakšen bar odprt in zvok prijetne glasbe mi je odmeval v ušesih. Zasledila sem eno ljubših – Sade Adu. Opazovala sem turiste kako si ogledujejo naše prelepo mesto … Videla malo znanih brezdomcev na ulicah, brez doma … ampak tako nasmejani … Kot vedno, niso bili sami ampak je bil gospod Vinko z njimi :)!

Dopoldne je minilo v moji vsakdanji družbi … Najboljši družbi tega sveta poleg njegovega Tatija… Tisto majceno bitje, ki sploh ni več tako majceno … Je že pravi šef, ki se razvija v pravega fantka. Čas tako hitro beži, da še sama ne vrjamem, da je res tako velik. Opazovala sem ga kako se hrabro spušča po toboganu brez moje pomoči seveda … Kako sam opazuje okolico okrog njega … In kako ogovarja vse ljudi … male in velike okoli sebe. Opazovala pa sem tudi kako grozno reagirajo mame in očetje, če otrok malo pade in kako mu ne pustijo, da sam zleze na tobogan ali karkoli naredi sam. Vse z pomočjo mame ali atija … Ne razumem takšne vzogoje … Že kot malega človečka ga bodo zacahnili, da se ne bo znal sam znajti v življenju … Takšne malenkosti, katere nam niso najbrž niti pomembne razvijajo otroka. Naj se malo namuči, ko si nogico zatakne … Naj se namuči, ko pleza … Saj si v pripravljenosti lovljenja ampak ne tako no :)! Me kar malo ‘ pogreje ‘, ko vidim kaj delajo današnji starši iz otrok. Še pravilno ‘past’ ne znajo več. In kasneje se čudijo od kje je takšen. Ja le od kje?

Kakorkoli moj dan je minil v opazavanju najinega majcenega bitja kako raste v veliko. Kako me pogleda z žarom v očeh … Poglej me, sam grem po toboganu … Poglej me sam splezam v voziček … Glej me in z mano se smej 🙂 … Ne morem se načuditi kaj so vse sposobni ti mali človečki pa šele dobro leto imajo … Še vedno ga opazujem tako kot tisti prvi dan in vedno ga bom … Naj tudi pri vas euforija, ko ste ga prvič zagledali nikoli ne mine … Tudi, ko ta čudež zraste v velik čudež … In ne pozabite, da ste enkrat bli mali čudež tudi … Vi!

Do naslednjič …

photo-225

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …