junij 2013

Sobotni večer, kapljice tolčejo po zunanjem oknu … Yannkee svečka diši po prostoru, naravnost obožujem njihov vonj. Nekateri se odpravljajo na sobotne zabave, nekateri bodo ostali pred tvjem, nekateri so v objemu svoje drage/dragega, nekateri so v objemu mačke ali psa pred tvjem 😀 … Nekateri smo pa pač sami :)! No, seveda ne sami … Najlepše bitje sladko spi, še eno najlepše bitje pa je nekje med zasneženimi gorami in pridno trenira … Spet prihaja sezona, kar pomeni zame čas samote … Človek misli vedno znova, da se navadi … Ampak se ne … Ker so naši in najini trenutki tako lepi, da se jih vsakič znova ‘ navlečem ‘ in ko jih ni, mi je grozno!

Danes je bil dan prve tekme, in dan Tine Maze. Bravo! Najlepše mi je gledat tekmo z mojim dragim ( ko je doma ), mi vse razloži … in da ga gledam kako euforično pripoveduje … Privoščim vsakemu smučarju uspehe kakršne si želijo … Ker vem čemu se vse odrečejo in kaj vse pretrpijo … Lahko jim samo rečem : kapo dol!

Danes sem cel dan čutila pozitivno energijo v zraku, kljub dežju … Nekakšno toploto pri srcu, ekstremno … Najbrž je to vse posledica Ljubezni 🙂 … Zanimiva je ta stvar … Kako te pogreje in kako ti polepša deževne dni … Kako je vse čarobno …Koliko energije ti podari…  Kako se smejiš, kar v tri dni in kako pozabiš na hrano in vse ostale stvari … In  čemu si se pripravljen odreči zaradi ljubezni … In kaj vse narediš za ljubezen … Ljubiti in biti ljubljen – mislim, da je to nekaj najlepšega v življenju … Vsak si jo najbrž predstavlja drugače oziroma čuti drugače … Jaz jo čutim kot zvezdo, ki me je zadela in odbila v neskončnost 🙂 , neskončnost kjer sva midva … Čutim jo po vsem telesu, čutim jo v srcu … Podnevi in ponoči … Ko sem sama, ko sva  ( smo ) skupaj … Prisotna je 24 ur na dan … Najbolj jo pa čutim v njegovem objemu, poljubu … Ko sva skupaj, dihava skupaj … Ko pa nisva, pa tudi …Ko najdeš partnerja s katerim si želiš biti celo življenje  in on s tabo :  je noro … Šele zdaj, ko sem ga nehote našla to vidim, kako noro je … In vrjamem, da traja do smrti in še več … Parom, ki so skupaj želim čim več preživetega časa skupaj ( tudi če ga je malo, ga takrat bolj ceniš ), posvetite poznornost en drugemu … naredite kakšno neumno stvar, se prileže!  … Ne postanite utrujeni,samoumevni in dolgočasni … Ohranjajte vajine trenutke pa čeprav so dnevi norišnica … pustite skrbi za sabo ali pa v njegovem/njenem objemu … Zakaj pa bi morali vedno skrbeti? Vsake toliko se preklopite v brezskrbna leta in pomagalo bo!  … Ne prelagajte trenutkov, ker življenje je kratko … Naj ostane čarobnost, vedno!  Cenite objeme in poljube … Cenite čas, ki  ga preživita skupaj … Svet hiti in drvi naprej, spomnite se prvih dnevov z njo/njim … Kaj vse sta skupaj dosegla … Preživela … Posvetite se en drugemu pa bodo dnevi do konca življenja takšni kot so bili vajini prvi … Če je prava ljubezen vam čarobnost ne uide! … Never grow up even if u are old :)!

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Vikend je minil kot bi tlesknil s prstom … Imela sva vikend zase, čeprav sva ga pogrešala je čas namenjen nama … Čaroben! Vsak starš bi si moral brez slabe vesti vzeti enkrat na mesec, vikend off! Dobro je za otroka, da čas preživi z nonicami – nonoti in za partnerja, da se posvetita izključno en drugemu … Pa če tudi samo ležita na kavču in gledata tv! Brez obveznosti … Mamice preveč zanemarijo partnerje ob rojstvu otroka. Zame je to največja napaka! Be super mam in se posveti obem. Tvoj moški ostane in moraš negovati to kar imaš z njim, mali otročki pa zrastejo in krenejo v svet … Vidva pa ostaneta, do smrti in še več! Skupaj … No saj če je prava ljubezen med dvema, mislim da to pride samo … In sploh ni govora, da bi kdo koga zanemarjal …

Med najinim ‘ off vikendom’ smo padli v debato o otrocih in vzgoji. O mojem pogledu nad vzgojo otroka, in različnih drugih pogledih. Zame je vzgoja novo poglavje v življenju. Seveda je Oskar prvi otrok in vse je novo in prvič. Pogovarjali smo se kako je generacija x čisto drugačna od nas ( pa nismo stari ) … Stvari v šoli so se spremenile, stvari v službah so se spremenile ( če se punca-fant počuti, da je deklica za vse … raje gre stran … kot pa da bi se še bolj potrudila in s časom prišla na zastavljen cilj v firmi), odnosi med ljudmi so drugačni. Ne zagovarjam nekaterih učiteljev v šoli, ki so v resnici res čudni ampak vseeno se mi zdi, da ni več tako kot je bilo … Učenci nimajo nobenega spoštovanja do učiteljev in takoj grozijo z stavkom, bodo prišli starši … Ne poznajo besede NE in ne poznajo načina kako se postavit zase … Pri nas so tudi učitelji bili ‘ smotani in čudni ‘ ampak smo se borili zase in nismo takoj stekli domov in jamrali.  Sama ne zagovarjam trde vzgoje ( kot je bilo včasih, pa drug extrem ) in nisem nič podučena o vzgoji … Imam pa svoje razmišljanje in se trudim po najboljših močeh, vzgojiti malo žabico pravilno. Besedo NE je težko izgovoriti, še posebno ko so tako majhni in tako zlati … Ampak se obrestuje, moj 9.mesečni zlati otrok točno ve kaj pomeni JA in kaj pomeni NE … Čeprav sem morala 100 krat ponovit … se je le obrestovalo! Pri majhnih otrocih je to igrica … Kdo je bolj vztrajen? Jaz ali ti? Seveda zmagam … Jaz :)! In stvari v stanovanju so ostale točno tam kjer so … Nobenega umikanja rož itd … In mislim,da se stvari poznajo kasneje v življenju … Ki ti jih starš vtisne v spomin, prve 3 leta v življenju … Mislim, da če otrok odrašča v družini polne ljubezni, vidi da se starša stiskata in podajata poljube, ve da sta njuna prijatelja ampak ve, da ju more poslušat … da starša živita z njim v malem pravljičnem svetu … Pozna besedo JA in pozna besedo NE ( NE mislim s tem, da ni čez 5 minut ta NE … Ja 🙂 … Mislim, da nebi smelo biti problema! Zaenkrat mislim, da jaz -midva delava stvari prav … Bomo pa videli naslednje mesece in leta … Želim si da bi generacija teh otrok bila bolj družabna in samostojna … In ne tako pokvarjena, kot je današnja … Ko opazujem te 15,16 letnike … Sem včasih zgrožena … Saj smo tudi mi bli divji, ampak vseeno smo imeli spoštovanje. Vsaj moja družba, in moja šola … Ker če ne se mi niti ne sanja kam bo prišel ta svet … Res ne! Šport, Šport … Pa bo vse boljše! V tem norem današnjem svetu …

Vzgoja je najpomembnejša naloga, ki ti je dana v življenju … Otrok je plastelin in ga ti kot starš izoblikuješ v figuro … Kakršna postane naprej v življenju … Vrjamem, da je težka naloga ( najtežja naloga ) … In mene še veliko čaka, ampak me veseli … Ker, ko dosežeš super stvari pri otroku se počutiš izpopolnjenega … Naj bo vzgoja polna pravljične ljubezni in vztrajajte pri zastavljenih ciljih … Tudi, če se včasih zdi … Nemogoče! Verjemite z svojim otrokom, da pravljice obstajajo … Pa bo vse lažje!

In seveda se zahvaljujem mojim staršem, katera sta me vzgojila tako … Tako kot je prav! Da jaz lahko vzgajam naprej! … Pa čeprav sem v najstniških letih očeta skoraj ugriznila, ko me ni pustil vsak vikend razgrajat :)! Ampak tako je tudi prav, da se prehitro ne naveličaš vsega :)!

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Petkov nakup na jutranji tržnici je kot balzam za dušo … še posebno če imam moja dva fanta ob sebi! Losos čaka v hladilniku za pripravo in morem priznat, da sem že lačna, ko si ga predstavljam kako se slastno peče v limoninem soku :)! V sredo sem zopet začela trenirat ( je bil že čas, po poletni pavzi ) in včeraj sem bila zelo glasna da me nič ne boli, no Alenka danes bom pač umrla! Vsaka mišica posebaj kliče : Awa, boli! Ampak to vsaj pomeni, da prav delaš … a ne 🙂 ?

Z mojim dragim sva te dni zopet zabredla v neke debate … Nič kaj pozitivne ampak ok :)! … Ta teden me je zopet mučila migrena, sovražim jo! In že v trenutku, ko me je nehala bolet glava, sem si rekla … Waw kako je svet lep! In kako je zdravlje pomembno! Tisti rek je najbolj resničen : Zdrav človek ima 1000 želja, bolan pa samo eno! In to mi pove že samo bolečina v grlu ali prehlad … Vedno znova pozabimo kako je zdravje pomembno in kako smo lahko srečni da smo zdravi. Tisti, ki smo … Nekaj dni nazaj sva sedela na kosilu in videla punco okoli 15. let z očetom ( predvidevam ) na kosilu … Mislim, da je morala biti precej bolana  ( najbrž kemoterapija ) in sva se samo pogledala in se niti nisva rabila kaj veliko pogovarjat … Oba sta žalostno sedela za mizo, niti pogovarjala … Samo jedla in solze sta imela v očeh … Medtem, ko sva se jaz pa Rok zaljubljeno gledala in smejala … Ko sva to videla sva nekako dobila prav slabo vest in si rekla : Joj prav šla bi do nje, jo zgrabila in ji rekla … Saj bo, saj boš zborbala … Kako ti lahko pomagava? Zakaj ti? Zakaj se človeku lahko v sekundi podre življenje? Zakaj lahko vse lepo v sekundi mine? Včasih te je strah biti preveč srečen, da ne dobiš po hrbtu … In se vse zruši … Ali to pomeni, da je boljše da nismo pretirano srečni? Ali to pomeni, da je boljše da živimo kosntanto? Ali smo bolj srečni če so extremi dobre in slabe volje? Ali pa smo eni izmed tistih ljudi katerim se ne more nič zgoditi in smo lahko srečni in se včasih kregamo zaradi neumnosti? Kregamo zakaj je kozarec tu in ne tam medtem, ko nam je dano zdravje … Zdravje, ki je ključ življenja? Klanjam se tistim, ki so ‘preborbali’ nekaj velikega … Poznam punco, s katero se veselim snidenja v ponedeljek. Njen nasmeh me ozdravi in njena energija me dvigne … Ona je sonce in tudi v težkih trenutkih ni izgubila nasmeha na obrazu … In to je tisto za katero lahko rečem : Svaka ti čast, ti že veš katera si :)!

Sama imam raje extreme sreče, čeprav včasih mislim da ni tako. Raje sem pretirano srečna, ker tako čutim … Če bom pa kdaj morala biti nesrečna pa itak vem, da bom pretirano nesrečna :)! Ampak vrjamem oziroma niti ne razmišljam, da se bi kdaj moralo to zgoditi … Lahko pa se samo zahvalim za zdravje … Zdravje, ki nam je dano! Samo če bi pri sebi lahko kaj spreminila, bi spremenila mojo migreno … Ampak proti ostalim stvarem je migrena še mala malica … Tako, da kdorkoli si tam gor : Daj zdravje vsem ljudem na tem svetu, pa bomo srečni z vsem kar imamo … Samo večkrat se moremo opozoriti! Samo, da si zdrav  ‘pa kaj te boli za drugo’!

Naj bo vikend zdravo obarvan in imejte se radi! Naju objema oblak jesenske ljubezni …

Do naslednjič!

In zopet je tu star poznan in najboljši vonj po moji kavi … Vedno znova me očara – bolj vonj, ki se razteza po celotnem stanovanju kot sam okus … Res jo ljubim … Barcaffe! Za lepši dan!

Jesen je z nami, poletje se je dokončno poslovilo … Spet bo tu čas mrzlih prstkov na nogi in jemanja nogavic iz predalov. Sovražim nogavice in copate! Da o bundah sploh ne začnem! Naše popotovanje je potekalo krasno, obožujem čas ko smo vsi skupaj 24 ur na dan … Najin O. je fearless … Tako na letalu, kot z šprintom v vodo, mivko … Ali tujcev. Briga njega ! Popotovanja in spoznavanja drugih kultur je meni najlepše opravilo 🙂 … S tem tudi vidim, da je naša država ( pustimo politiko in podobne buče ) res lepa … res čista … In res povezana z avtocesto na vse možne strani … In res imamo dobro hrano! Kamorkoli se bova usedla v Sloveniji ( gurmana forever ) naju ne bo strah naročiti karkoli … Drugje pa sva res skeptična, ker ni tako dobro kot doma. Rada seveda okušava različno hrano ampak … Ni je čez ‘ tenstan krompir’ :)! Stvar navade 🙂 … Komaj čakam, da O.-ju razkaževa svet in različne kulture, mislim da otrok postane drugačen če vidi in okusi razliko tega sveta …Vidi kako drugi otroci živijo – kakšen računalnik in igrice. Pal’ca pa mivka,drevo … najlepše! 🙂 Že jaz sem drugačna po takšnih in drugačnih popotovanjih … Včasih hvaležna za videno razliko, včasih slabe volje, ker bi živela v hiški na plaži 🙂 – tolažim se s tem, da na stara leta greva ( mogoče že prej, nikoli ne reci nikoli! ) … V hiško na plažo!  Zdaj pa je čas za takšna in drugačna popotovanja! Sicer pa je Slovenija res lepa, imamo morje … imamo gore … imamo jezera … krasno glavno mesto … in povsod si v max dveh urah … Kaj lepšega, če tako pogledaš? Seveda me vsake toliko prebliskne, kako bi bilo tam? Lepše?  Ampak zaenkrat sem srečna, zelo srečna … z popotovanji … in ko se vrnem v naš topel dom in hodim brez nogavic tudi pozimi ( da imam še bolj mrzle prste kot bi jih imela v nogavicah 🙂 ) … Da se zleknem v najino toplo pojsteljo in ga začnem žgečkat … Da najinemu O.ju dam poljub na čelo pred spanjem … Vidim prijateljice in z njimi počvekam … Mojo družino, Rokovo družino … Skratka, da začutim toplino v srcu, in te mi ne manjka! In se vsak dan zahvalim, da jo tako občutim! Home is where the heart is … a ne? 🙂 … No zaenkrat je v Sloveniji in pridno trenira! Kam bo pa odšel 🙂 … Mu pa sledim! Vedno in povsod …

Uživajte v brcanju jesenskih listov … Čar jeseni!

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Slišim kako se dežne kaplje dotikajo lističev prelepe magnolije, daleč stran slišim grmenje in pogled čez desno ramo mi seže vse tja do morja. Danes je razged temačeen in siv, ampak vseeno nevrjetno lep. Ker je mesec osamljenosti, sva se odločila z O.-jem, da prideva na obisk k mojim staršem. Se malo razvajat in seveda ob lepem vremenu kopat. 

Morje … Modrina … Razsežno območje slane vode … Tako lepo … Vsakič, ko se zazrem v to nevrjetno lepoto me pomiri … Nevem če sem v kakem prejšnem zapisu že povedala, da ko sem bila mala deklica sem dejansko vrjela v morske deklce, potihem seveda še vedno vrjamem. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem z družinskimi prijatelji zahajala v Camp Savudrija in sem jutra preživela tako, da sem psičko Doro peljala na jutranji sprehod ( zbudila me je z lizanjem mojih nog ) k morju … Vse je bilo tiho in midve sve se sprehajale ob plaži ter posedale ob morju … Jaz pa sem gledala kje bom videla kako bo skočila kakšna morska deklica ven  . Z roko sem jo klicala in se smejala. Če bi me kdo videl ( no mogoče me je ) bi si mislil tale deklica pa ima bujno domišlijo. Ampak to so najlepši trenutki katere se spomnim. Prvi trenutki mojega spomina … Veter me je božal, domišlija me je spravljala v dobro voljo … In še vedno vrjamem, da ima morje pozitiven učinek na človeka, vrjeti v neskončnost … Tako lepo in ob enem vseeno tako nevarno. Ko ga pogledaš je mirno in te vabi k sebi, ko se vreme spremeni te pa lahko dobesedno zmelje … Spomnim se še enega trenutka, ki ni bil tako daleč stran … Smešen trenutek ampak nevaren. Ko sva z dragim kruzala po Indoneziji, sva se na Baliju učila surfat. Super občutek … kar hitro se mi je uspelo dvignit in zahajat manjši valov … No in ker sem bila tako ponosna in vesela mi je tudi hitro odrezalo krila  … Nekako sem narobe stopila na sufr in me je obrnilo. Rok se smeje in pravi, da me je obrnilo v kobro. Ko me je premetavalo pod morjem sem mislila, da mi ne bo uspelo priti na kopno. Vse je že šumelo in svetlobe nisem videla … Čez nekaj časa mi je le uspelo ampak je bil Rok že v štartu na obali, da me reši … Če bi me sploh našel, z glavo v mivki pod vodo  … Grozno je bilo! Ampak vseeno se mi ni morje prav nič zamerilo. Tudi surf ne! Sprašujem se … Kakšno življenje je pod vodo ? Kako lahko seže globina tako daleč? Vse te živali in to življenje … Tako drugačno kot na zemlji, kopnem …

Veseli smo lahko, da imamo vsaj ta kanček morja … Cenim pogled za katerega mi ni treba prepotovat kilometre, da ga vidim … Da ga zavoham. Nevrjetno me pomirja in počutim se krasno, ko sem ob njem … Rok sicer ni bil ljubitelj morja, tako kot jaz ne snega … Ampak mislim, da sva si pokazala –  eden drugemu kako je nevrjetno … Njemu belina, meni modrina … Zaradi njega sem vzljubila sneg ( ne samo za en dan ) in on morje … Ko on preživlja naše sončne dni na snegu, ga jaz težko pogrešam ob morju … Me vsaj to potolaži, ko ga ni … No in sedaj seveda najin O.!

Imejte lep vikend pa čeprav bo deževen … Pa naj bo to ob morju, na snegu, v domačem kraju …

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …