oktober 2013 - Tjaša Perko

Življenje po življenju?

Sedim na terasi … sprašujem se če je normalno, da je konec Oktobra in zdi se mi kot da je Junij? Sonce me spominja na poletje, saj ne da se pritožujem … ampak kaj se dogaja z vremenom :)? Včeraj so v Srbiji namerili 30 stopinj ha, ni čudno da smo vsi prehlajeni, ker temperature skačejo kot, da so znorele 🙂 … Pustimo vreme, te dni razmišljam … …

Bila sem na blagajni v trgovini in blagajničarka je prijazno debatirala z staro gospo o tem kaj nas čaka … kaj nas čaka, ko je konec …

Pridem domov, odložim stvari in prižgem tv z mislijo, da imam nekaj v ozadju, ko pospravljam stvari iz vrečk … Moje uho zasliši govor Dr. Raymonda in že vrečke postanejo nezanimive in oči skočijo na tv … Vse otrpne, jaz poslušam … zopet … Kaj nas čaka, ko je konec ….

Velikokrat bi se sama pripeljala do takšnega razmišljanja ampak ga ignoriram,ker pač nevem kaj nas čaka ko je konec in se ne mislim obremenjevati z stvarmi na katere enostavno ne morem vplivati oziroma ne morem dobiti odgovora … tokrat pa sem razmišljala,ker me je preveč dejavnikov prisililo k temu … Ali obstaja po smrtno življenje? Ali je res svetleč tunel? Ali se ti res zavrti celo življenje pred očmi? Ali je res, da začutiš preden umreš vse dobro, kar si storil v življenju – te oblak dobrih stvari in ljubezni ponese daleč stran … Ali te res zaboli kot udarec tisto kar si storil grdega in maščevalnega ljudem … Ali se rodiš kot nekdo drug? Mogoče drug človek? Mogoče druga žival? Ali res obstajajo angeli? Ali je res celotno dogajanje polno ljubezni in visoke duhovne prisotnosti? Fenomen prehoda v onostranstvo je večno vprašanje … Če pa razmišljam kot znanstvenik … SMRT ( latinsko mors ) označuje prenehanje življenjskih funkcij in dejavnosti organizma (torej rastlin in živali). Pri sesalcih smrt nastopi, ko se zaustavi srce, preneha dihanje in prekinejo se dejavnosti osrednjega živčnega sistema. Hm? Kaj pa če se zgodi enostavno konec … Kot bi človek zaspal in NE sanjal … Saj takrat ne veš nič … Spiš 10 ur in enostavno ne veš? Vse celice se ustavijo, vse se utrudi in enostavno ‘ crkne ‘ … Ne dela več? Ne, ta teorija ni zame. Nisem znanstveni tip 🙂 … Živim z mislijo, da nekaj je … Vrjamem, da nekaj je … Ker sem sama doživela v otroških letih čuden pojav … Mogoče je delovala le moja domišlija ampak … Who cares … Življenje po smrti obstaja, moja duša pa ja more nekam in ne bo enostavno prenehala dihati?

Večna tabu tema … Smrt …Ena največjih filozofskih vprašanj brez odgovora … Vzbudi ti strah, ki ga začutiš v prstih in potuje po celem telesu do srca … Ampak nekaj, kar doživi čisto vsak na tem svetu brez razlik … Brez razlik uspešnih ljudi, bogatih, revnih …

Lahko bi pisala in pisala o tem ampak vi nebi več brali,ker bi bilo predolgo 🙂 … Zato zaključujem z mislijo, da je smrt le prehod v drugo realnost … Na nas je pa … da delamo dobro če že moremo zapustiti to realnost in preidemo v drugo … nas objame ljubezen in se nam povrnejo dobre stvari in nas oblak dobrine preklopi na drugo stran … Saj nočemo, da nas črn oblak odnese stran, kajne 🙂 ?

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca ! …

25. 10. 2013

Just thoughts …

Že zgodaj zjutraj sem vedela, da bo danes čas za blog, končno! … Medtem, ko so se sončni žarki prebijali do mene skozi ljubljansko meglico … sem videla drevesa kako se hvaležno smehljajo, obrisi krasnih dreves in ptic … Ahhh Končno lepo jutro! Odmev ´komada´ I Say A Little Prayer od predrage Arethe Franklin, ki me spominja na najino poroko … takoj za tem mi v ušesih zabrni OneRepublic in z nasmehom dam po gasu ter se smejim sama sebi in v glavi vidim kako z Rokom prepevava vsak svoj del in seveda skupaj … ko imava pevski moment 🙂 … Momenti za zapisat v knjigo, polni smeha in igrivih pogledov … Tako, končno je čas za blog :)!

Priznam čas me je pojedel, vse je šlo tako hitro mimo, da se enostavno spet nisem umirila in zadihala, da bi začutila lepo življenje … Si vzela kratkih 30 minnut zase in za računalnik. Nekako mi je bilo bolj pomembno ga preživet na zraku, z dragim in mojo malo žabiko … ali pa nekje v pogonu 🙂 ( kar je normalno! ) … No poletje je že minilo, kratih 6. tednov lepote je zbežalo mimo mene kot bi tlesknil s prstom … Vsako leto znova se čudim, zakaj tako hitro? Ali nebi bilo lepše če bi obdobje zime trajalo toliko kot traja poletje? JAAAAA! 🙂 Ampak ne smem tako mislit,ker bi moj dragi bil brez snega in bi bil ekstremno žalosten :)! Minilo je tudi uvajanje najinega malega Oja v vrtec, ahhhh malega? In spet bom jamrala kam ta čas tako beži? Strumno koraka čez vrata vrtca, pošlje lupčka ali pa tudi ne … in že je v svojem malu svetu z sovrstniki … Nisem ena tistih mamic, ki pri uvajanju sili otroka naj se igra z njo in sem 100% prilimana poleg med hrano,umivanjem … ampak ga enostavno pustim,da se razvija in opazujem od daleč. In to je po mojem mnenju najboljši vložek v malo zverinico 🙂 … Naučiti ga … da sam zakoraka v svet … medtem, ko ga mami opazuje od daleč, ga gleda in čuva …

Vsakemu na tem svetu bi rada povedala kako krasno je imet otroka … Čeprav je res, da spet v zadnjem času hodim po svetu kot zombi 🙂 ampak vseeno! Medtem, ko kolebamo za kaj se bomo odločili kariera/otrok/kariera/otrok – Čas beži! Opažam,da starejši si bolj kompliciraš in vse ti je tako naporno … Čeprav v resnici sploh ni, vse je krasno samo vzeti si moraš tako … Res je drugače in res je veliko prilagajanja … Res je, da si ga je zelo težko privoščit, saj je naša država drugačna kot je bila včasih … Imel si več časa, nisi bil v službi po cele dneve za praktično nič denarja, stanovanje si si lahko privoščil in najbrž si tudi brez pretiranega razmišljanja šel v to in ga imel 🙂 in najbrž te starši niso imeli do 35. leta doma 🙂 … Kakorkoli glede kariere in otroka mislim,da se da vse uskladit čeprav se dogaja malo bolj počasi ampak se da … Če si želiš! Nekateri si ga ekstremno želijo pa ga ne morejo imeti … Nekateri so ga imeli pa so se ga znebili … Nekateri si ga enostavno ne upajo privoščit … Nekateri ga pa imamo in smo ekstremno hvaležni,da je tako in da se vsak dan znova lahko zahvalim za moja dva fanta … Ki mi dajeta moč z iskricami v očeh čeprav bi ju kdaj najraje ugriznila … enega,ker ne spi in ker ga imam tako rada … drugega,ker včasih ne pospravi za sabo in ker ga tako ljubim :)!

Naj dan mine lepo … ali v družbi otrok, moža, fanta, mogoče ljubimca :), prijateljev … Nos že drvi tja za štedilnik si pripravit najslajšo kavo … Upam,da se slišimo kmalu …

Do naslednjič …

15. 10. 2013