Slišim kako se dežne kaplje dotikajo lističev prelepe magnolije, daleč stran slišim grmenje in pogled čez desno ramo mi seže vse tja do morja. Danes je razged temačeen in siv, ampak vseeno nevrjetno lep. Ker je mesec osamljenosti, sva se odločila z O.-jem, da prideva na obisk k mojim staršem. Se malo razvajat in seveda ob lepem vremenu kopat.
Morje … Modrina … Razsežno območje slane vode … Tako lepo … Vsakič, ko se zazrem v to nevrjetno lepoto me pomiri … Nevem če sem v kakem prejšnem zapisu že povedala, da ko sem bila mala deklica sem dejansko vrjela v morske deklce, potihem seveda še vedno vrjamem. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem z družinskimi prijatelji zahajala v Camp Savudrija in sem jutra preživela tako, da sem psičko Doro peljala na jutranji sprehod ( zbudila me je z lizanjem mojih nog ) k morju … Vse je bilo tiho in midve sve se sprehajale ob plaži ter posedale ob morju … Jaz pa sem gledala kje bom videla kako bo skočila kakšna morska deklica ven 
. Z roko sem jo klicala in se smejala. Če bi me kdo videl ( no mogoče me je ) bi si mislil tale deklica pa ima bujno domišlijo. Ampak to so najlepši trenutki katere se spomnim. Prvi trenutki mojega spomina … Veter me je božal, domišlija me je spravljala v dobro voljo … In še vedno vrjamem, da ima morje pozitiven učinek na človeka, vrjeti v neskončnost … Tako lepo in ob enem vseeno tako nevarno. Ko ga pogledaš je mirno in te vabi k sebi, ko se vreme spremeni te pa lahko dobesedno zmelje … Spomnim se še enega trenutka, ki ni bil tako daleč stran … Smešen trenutek ampak nevaren. Ko sva z dragim kruzala po Indoneziji, sva se na Baliju učila surfat. Super občutek … kar hitro se mi je uspelo dvignit in zahajat manjši valov … No in ker sem bila tako ponosna in vesela mi je tudi hitro odrezalo krila … Nekako sem narobe stopila na sufr in me je obrnilo. Rok se smeje in pravi, da me je obrnilo v kobro. Ko me je premetavalo pod morjem sem mislila, da mi ne bo uspelo priti na kopno. Vse je že šumelo in svetlobe nisem videla … Čez nekaj časa mi je le uspelo ampak je bil Rok že v štartu na obali, da me reši … Če bi me sploh našel, z glavo v mivki pod vodo … Grozno je bilo! Ampak vseeno se mi ni morje prav nič zamerilo. Tudi surf ne! Sprašujem se … Kakšno življenje je pod vodo ? Kako lahko seže globina tako daleč? Vse te živali in to življenje … Tako drugačno kot na zemlji, kopnem …
Veseli smo lahko, da imamo vsaj ta kanček morja … Cenim pogled za katerega mi ni treba prepotovat kilometre, da ga vidim … Da ga zavoham. Nevrjetno me pomirja in počutim se krasno, ko sem ob njem … Rok sicer ni bil ljubitelj morja, tako kot jaz ne snega … Ampak mislim, da sva si pokazala – eden drugemu kako je nevrjetno … Njemu belina, meni modrina … Zaradi njega sem vzljubila sneg ( ne samo za en dan ) in on morje … Ko on preživlja naše sončne dni na snegu, ga jaz težko pogrešam ob morju … Me vsaj to potolaži, ko ga ni … No in sedaj seveda najin O.!
Imejte lep vikend pa čeprav bo deževen … Pa naj bo to ob morju, na snegu, v domačem kraju …
Do naslednjič …
P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca ! …
