Skodelica dišeče jutranje kave, pogled skoz okno v rahle bele snežinke, ki se lepijo na strehe ogromnih hiš in zapletajo v avtomobilske gume. Pogled na na bele dežnike iz ptičje perspektive,ki drvijo sem ter tja, ujeti v dnevno rutino. Kužki razposajeno skačejo po parku in lastniki se veselijo z njimi. Seveda tudi napetih voznikov ne manjka. Moja dnevna rutina je tokrat malo drugačna. Po jutranji rutini zgodnjega zbujanja in mixanja smootija, obisk vrtca in moje prosto doplodne. Priprava na še eno malo srce in iskanje tistih majcenih,drobnih oblačil po omari. Še sama se ne morem načuditi kdaj je ta čas zbežal, in kdaj je mali O. postal že pravi mož, ki pridno jezika v svoj prav,ko mu kaj ni po godu. Kdaj so dnevi švignili, da se sam odpravi na stranišče in opravi vse kar je potrebno brez moje pomoči? Prižig luči, lula, umije rokice ( medtem,ko si sam povleče ‘ pručko ‘ in naštima vodo ) za konec pa še ugasne luč, priteče do mene in zakriči : Sem žeeeeee, sam :)! Kam je šel ta čas? Vedno znova ponavljam mamicam,ko dobijo dojenčka. Uživaj in zapomni si vse malenkosti, zapisuj si trenutke, ker te kasneje službene obveznosti potegnejo v akcijo življenja, razne dejavnosti ,ki pridejo zraven ( vrtec, telovadba, tečaji … ) skratka tisti dnevi,ki švignejo mimo tebe … in spomini,kar zbežijo. Tudi če je težka borba, ko so krčki in nočno ustajanje. Pa saj vse mine, vse mine in to še prehitro. Dojenček je tako kratek čas, da ko vse to mine … si želiš nazaj! To si bom ponavljala ob težkih dnevih in nočeh :).
Zadnje dni sem nekaj premlevala v moji glavi in razmišljala po svoje. Toliko kot mi je čas dopuščal in misli :). Ker namreč moj O. je klepetulja in to takšna, da včasih še svojih misli ne slišim. In zato torej je mojega bloganja malo :). Enostavno nič ne razmišljam in nič se ne sprašujem,ker se pač ne morem :). Če sem pa imela trenutek … sem pa zadnje čase zelo razočarana nad ljudmi in njihovo ‘žlehtnobo’,da si nisem upala poprijeti za računalnik in začeti udarjati,ker nebi ravno delila pozitive z vami ampak grajo. To pa nočem,ker taki ljudje niso vredni mojega pisanja …
Kakorkoli ‘life with kids or life without them’ ? Sama si nisem nikoli predstavljala, da ti otrok lahko prinese toliko sreče in toliko veselja. Da ti lahko pričara toliko straha in toliko vprašanj. Da ti tako skuštra glavo medtem pa nariše gromozanski nasmeh na obraz. Da ti pričara toliko stvari,ki se jih z besedami enostavno ne da opisati.
Žalosti me pa misel družbe, da ko imaš ’30.ko pred sabo’ pa je nekako že čas,da se spraviš imeti otroka. Razna vprašanja ki jih slišim, ko sem v bljižini prijateljic, znancev. Kdaj pa ti misliš kaj? A ni že čas? Zakaj pa ne? Kdo je pa rekel,da je potrebno imeti otroke, se zliti z okolico? A kot par ali pa sam, nisi srečen če si takšen tip človeka in če ti to ustreza? Mislim,da si lahko. Blazno neumno se mi zdi,da se ljudje odločajo za otroka,ker družba narekuje tako. Na koncu pa so mame zanemarjenein nesrečne, moški pogledi segajo drugam in otroci nesrečni. Na koncu je pa tu še kup ločitev in zavoženih otrok. Zakaj le? Ne govorim o družinah,ki pač enostavno ne delujejo in se ločijo. Seveda, boljše to kot pa trpljenje.Nimaš kaj. Ampak o tistih parih,ki jih družba in ostali prijatelji prisilijo v to da imajo otroka in si sami nakopljejo kup nesreče. Na raznih forumih sem zasledila toliko takih, zakaj? Zakaj imeti otroka z enim,ki ga ne ljubiš samo zato,ker ti ura tik taka in ker naj bi to bilo prav? Ne počnite tega, ne poslušajte družbe ampak sledite svojemu srcu.
Ali pa vprašanja kot so : A še vedno živite v Ljubljani, a ni čas za vas :)? A ni mesto preveč betonsko :)? Ja seveda, še posebaj Ljubljana najmanjše mesto na ‘svetu’ z veliko zelenja … edino,kar jo kvari je podnebje. Najboljše je,da vsi živimo po istem kalupu : dva otroka, hitro selitiev v hišo, velik avto, mogoče še psa, dvakrat na leto na dopust … nekam blizu,ker z otroci se ne potuje kaj pa veš kaj te preseneti :). Današnja družba me preseneča. Vsak si ustvari življenje,ki ga osrečuje. Ali je to življenje brez otroka. Ali je to življenje na vasi z z otrokom … Ali v mestu ali na otoku 🙂 … Naj bo karkoli in kjerkoli ampak naj ne vsiljuje družba svojih misli nekomu,ki si želi drugačnosti in ohranit sebe pa četudi je starš. Vprašanja ljudi me včasih kar presneto presenetijo 🙂 … Nas osrečuje mesto zaenkrat in čim več potovanj, da se otrok naužije lepote tega sveta in spozna koliko lepega je okoli njega. Da nosi ‘ruzak’ na ramenih in zre v širni svet.
Kakorkoli … življenje z otrokom je enostaven ‘mess’ v hiši, hitenje sem ter tja … opazovanje … učenje … pospravljanje in minute v minuto … igranje… kričanje … smejanje …. vzgajanje … prilagajanje … oragniziranje … stiskanje … lupčkanje … kuhanje … lovljenje … jokanje … spraševanje … uživanje … potovanje … Lot’s & lot’s of love every singel minute 🙂 …
In če znaš imaš še vse lahko ‘ podobno ‘ kot si imel pred otrokom. Čas za partnerja, čas za službo in kariero ( pač en starš se more malo več prilagajati, da drugi uspe ) … mislim,da pride čas tudi za drugega. Življenje vseeno ni TAKO kratko. Ni treba,da se vse vrti okoli otroka in se vse skupaj konča,če najdeš pravilno ravnotežje med tvojim prejšnjim življenjem in življenjem starša … se vse lepo ‘zbalansira’, pa četudi si pač par let zaspan :). Je drugačno o tem ni dvoma :). Ampak tako ali tako kasneje vidiš da sreča ni služba ampak življenje samo,ki te polni z zdravjem in lepimi trenutki, kot so bljižina družine in prijatelji.
Zame je pa življenje brez otroka … … prazno.
In življenje kot ga narekuje družba … bedno.
Narekujte si sami življenje in sami rišite zgodbo, saj boste vi živeli v njej in nihče drug. Odstranite nepotrebne ljudi v svojem življenju,ker je vseeno še veliko dobrih. Živite dan za dnem in bodite zdravi. To je edino,kar šteje … Pa ljubezen,seveda :)!
Do naslednjič ….
P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca 🙂 ! …
