Pogled na zeleno osvetljen grad pred mano, zastava z vetrom plapola sem ter tja čeprav je oko ravno ne vidi čisto. Na desni strani mize sveča, ki mi mogoče malce preveč osvetljuje desno oko. Pogled na vazo z mačicami na kateri visijo ‘ spomladanski pirhi ‘ me spomni, da se bližajo sončni dnevi. Yes! Dom brez njega ni isti. Vedno isti občutki, pa še vedno se človek ne navadi. Manjka nekaj … Kot ‘ pokrov ‘ domačem loncu. Odlomljen delček srca. Sem si pa vsaj dober ‘ dil ‘ zrihtala … leva stran postelje ni nikoli prazna. No razen, če je obnašanje zelo grdo. Oskar mi greje drugo stran postelje, ko njega ni. Pred spanjem obvezno stiskanje in beseda rtm forever mami! Ej, pa ti sploh veš kaj pomeni forever?! Kaj ? Ja za vedno … za vedno mami! Nočno zbujanje in : daj me v žličko prosim … No nič drugače, kot če je on doma 🙂 … Včasih prav držim pesti, da bo obnašanje lepo in mi ne bo treba uporabit stavka : Spal boš v svoji postelji. In konec. Pika. Bonus točke so šle 🙂 …
