Arhiv po letih

2016

Potegnila bom cev s termalno vodo iz Prekmurja do Ljubljane.

Kosmati copati so privlečeni iz omare, najljubši topel pulover me objema in vonj po kurjavi … mi zadiši v nosu. Dobro vem, da mi bo čez nekaj dni ‘ šlo že pošteno na živce’  … ampak tale prehod, ko v zraku zavoham zimske dni … se zavijem v vsa možna topla oblačila, ki jih premore moja omara  … nalijem domač čaj in uživam na kavču … takrat, ko le lahko.

Današnji vonj čaja … me je spomnil na vikend. Kako zanimivo, da te določen vonj popelje v nek spomin. Enkrat sem celo našla nek vonj parfuma, ki sem ga uporabljala kaj pa vem … mogoče v srednji šoli 🙂 in sem se prežarčila nazaj. Tisti vonj, občutek v trebuhu … spomin. Kakorkoli, da ne bom zašla 🙂 … VIKEND! Čaj + vonj + spomin = vikend.

Beri naprej

12. 10. 2016

Tisti, ki nam mečejo polena pod noge … se bodo kmalu spotaknili!

Črnina ( tema )  se je spustila nad Ljubljano … dnevna svetloba je krajša iz tedna v teden. Oblačila se stopnjujejo … lahke neobremenjene ‘ majčke ‘ menjajo debeli puloverji in zoprne jakne. Prstki na nogah niso več obsijani s soncem ampak jih prekrivajo bombažne nogavice ( po možnosti tiste, ki lezejo dol – sovražim! ) … pa vedno znova nasedem in jih kupujem v hmju  🙂  … še kar me ne izuči 🙂 ! Ušesa se ne počutijo več tako prijetno, če so lasje v repu … skratka jesen je tu.  Njene barve so pa enostavno božanske. Včasih ( ko imam minuto ) med sprehodom ali tekom … samo opazujem naravo. Kako se listki prelivajo iz zelene v rjavo, rdečo … kako po dežju sonce naredi krasen blisk in se žarek odbije iz lista tja v nebo.  Kakorkoli … tudi če ‘ jamram ‘ koliko oblačil bo potrebno navleči nase … sem v resnici vesela, da imamo štiri letne čase …  in vsak piše svojo zgodbo. Pisana jesen mi pogreje srce, zasnežen pogled skozi okno me popelje v pravljico, dišeča pomlad mi zaigra na vse strune v telesu in poletje me popelje tja daleč v sanje. Lepo je.

Beri naprej

3. 10. 2016

Bila sem stara 20 . Sedaj skoraj 30 . Le v čem je razlika ? Sem mama .

Razlika poletnih dni in zimskih je ta …  da mi tokrat namesto železnice in utripa mesta v ušesih odmeva utrip čričkov na levi strani … in predenje mačka na desni strani 🙂 .  Zaenkrat odmeva otrok ne slišim. Pustimo se presenetiti. Na trenutke se mi zdi, da bom enostavno ponorela … ko ga slišim. Če ni to nekaj najbolj zoprnega kar obstaja na tem ljubem svetu. KOMAR! Ko mi pridrvi mimo ušesa … me kar zmrazi. Tako majcen pa tako velik … če si v boju z njim 🙂 . Ampak se ne dam, ker koristim tople dni in bom sedela zunaj 🙂 . Vonj poletja me premami in tega mi ne vzame niti ta mala baraba!

Zadnje dni, tedne … so moje mislim zopet na momente odtavale … včasih sem se smejala tudi sama sebi, ker sem si vse skupaj predstavljala pred očmi kot nekakšno sliko, ki si jo sproti rišem .

Beri naprej

26. 8. 2016

Zakaj je lepo imeti brata …

Ura bo odbila 12, dom zaenkrat odmeva v tišini in raznih potovalk ni več na vidiku. Dopoldansko norenje se je umirilo. Danes si je že vsak prislužil svojo buško ( spet ), borba z atijem pred  odhodom uspešno zaključena, eni kufri spakirani, drugi bodo spet kmalu. ‘ Femeli hug ‘ bo konstantno spet v pogonu. Saj ne, da nas dnevno ne spremlja, ampak to je naš poslovilni stavek, ko se ati poslovi … V meni spet nekakšna praznina. Čeprav ne bo dolga … pa vseeno. Tale naš preklop spomlad + pol poletja … v dolgo jesen in še daljšo zimo, je pač najtežji. Glede na to, da je Rok letos utrpel poškodbo, je bil extra veliko časa doma ( pa čeprav je rehabilitiral in treniral non- stop ) … kako uro na dan je bil z nami, noči so bile naše. Zdaj bo pa to velik čustveni  izziv 🙂  … No … toliko o stavku, ki mi ga namenijo tisti, ki me srečajo enkrat na leto. Ah, saj se navadiš kajne ? Am … NE! 🙂 … Vsakič te udari kot ponev po glavi. Je pa res, da se uneseš … navadiš pa ne ravno. Ampak seveda, mi ga podpiramo in se veselimo z njim … in mu ne jamramo 🙂 … bo prebral blog pa bo videl, da hrepenimo po njem. Ampak ej ati … mi smo tukaj, te čakamo, v mislih treniramo s tabo, da bo zima naša … Kakorkoli meni niti malo ne bo dolgčas. Zdaj ni samo eden ampak sta dva 🙂 …

Beri naprej

31. 7. 2016

Tudi mama … rabi svoje prijateljice!

Že dolgo nisem začutila vonja po poletnem dežju, mestne ulice se oddahnejo in voda nahrani beton. Grmenje odmeva v ušesih in pogled šviga gor in dol kje bo zabliskalo. Poletne nevihte mi pašejo. Ljubljana je tako mirna v vročih mesecih. Dijaki in študentje izginejo. Domačini se odpravijo na oddih.  Brezskrbno lahko švigaš po mestu in dejansko ne čutiš, da se komu kam mudi. Le turisti si ogledujejo mestno jedro. Občutek imam, da jih je vsako leto več.

Tako kot vreme zadnje dni … so tudi moji otroci. V domu vlada pravi blisk in grom. Igrače so v sekundi po celem stanovanju, vse je v trenutku obrnjeno na glavo. Spet se samo obračam 🙂 … Pridejo dnevi, ko si z veseljem natočim kozarček vina, ko zaspita. In tako mi paše 🙂 .  Ni mi jasno kako imata iz dneva v dan vedno več energije. Mislim … jasno mi je, saj sta otroka 🙂 ampak vseeno … ne mine dan, da se ne vprašam : Ma od kje ? Od kje tako bliskanje … in samo stopnjuje se … kam bolj !? Zato so razne počitnice tako prijale. Menjava okolja, ko smo skupaj in, ko kam odrinemo blagodejno vpliva 🙂 . Na naju in seveda tudi na mala škrata. Ali naj uporabim besedo : podivjana mala škrata. Izak Svarun postaja  kopija starejšega. Sledi mu kot mali kuža kamorkoli se obrne. Uči se seveda samo neumnosti od njega, kako pa drugače 🙂 ? Zakaj pa smo starejši v familiji, a ne ?

Beri naprej

25. 7. 2016