Oranžna meglica pred mojimi očmi mi zakriva pogled nad mestom. Megla je kot navadno pozimi zajela Ljubljano. Svetloba sveč in blazina pod ritjo mi pričarajo občutek lagodnosti.
Desno oko vidi paket robčkov in raztopino za v nos. Levo oko pa čaj in tono porabljenih robčkov. Nos je zabetoniran kot so zabetonirani temelji hiše, vročina k sreči popušča in zato je že za malenkost lažje. Te dni sem se počutila kot da sem spet v sedmem razredu. Pokrita z odejo, tresla me je mrzlica in želela sem si le svoje mame. Bolečina v sklepih in vsem telesu ni popustila. Mislim, da sem eno noč celo malo halucinirala. 🙂 Čeprav je bilo tako hudo le dva dni, se mi je zdelo, da je šla mimo cela večnost. Priklenjena sem bila na posteljo, s težkim srcem (no, v bistvu nogami) sem se spravila karkoli narediti. V resnici me je kasneje že vse bolelo od ležanja, ker res nisem navajena ležati dlje kot par ur ponoči. No, o še vedno NEprespanih nočeh zaradi male barabe kdaj drugič…
