maj 2018

Rahel, topel veter me boža po obrazu, bananini listi se zibajo, palme pa z njimi. Sedim tako rekoč nad klifom, pred mano morje v vsej svoji veličini. Čeprav je tema, ga čutim. Lokalci so vklopili svoje lučke in najbrž planili na lov za jutrišnjim kosilom. 🙂 Vidim jih. Ušesa so polna ”easy house” glasbe, ampak črički ji dajejo ”beat”. Na trenutke me odnese, ker si zraven pojem melodijo, ki se vrti. Ne poznam komada, ampak je neverjetno dober. Refren gre nekako tako: ”I belive in love… I know this time will be gone some day… I just don’t care.” Kot da bi zvočniki vedeli o čem bom danes pisala. 🙂

Beri naprej

Tisoč luči nad mano, jasno nebo. Zadušen vonj tropskega rastja v mojem nosu, idila. Pred mano temne sence palm in prekrasnih rož. Noge so bose. Ušesa pojejo pesem različnih melodij, še sama nisem čisto prepričana, katere živali vse so. Lahko bi rekla, da sem v trenutku, ki je enostavno popoln. Otroka spita, Rok je nekje v ozadju. Trenutki, za katere živim. Danes sem se odločila, da čas, ko spita, posvetim vam, sebi… Mojega čvek »majstra« sem zapostavila in začela udarjati po tipkovnici. Ugotavljam, da ko ga imam doma… moj blog spi. Enostavno je on tisti na katerega tipkam zapise in nazaj dobivam takšne odgovore, kot jih želim. 🙂 Ampak še vedno tako rada pišem.

Beri naprej