Arhiv po letih

2019

Kam je izginila strast do življenja?

Vonj lipe na moji desni strani, ki hlapi iz svečke z napisom: “To leto najdem več časa zase.” Zvok mesta pod mano je čisto drugačen od tistega v zadnjem zapisu, pa čeprav sem vas optimistično nagovarjala, da, če me občutek ne vara, bom v prihodnjih mesecih več z vami. No, občutek me je varal 🙂 . Odšlo je poletje, jesen in vso njeno veličastnost sem preskočila. Zopet sem z vami zdaj, ko me obdajajo zvoki mrzle zime. V ušesih mi odmevajo mokre tirnice vlakov pod mano, avtomobili in gume zalivajo pločnike, kaplje dežja polzijo po okrasnih lučkah na terasi… Prav čutim jo, kapljico… kako se odbije ob ograjo in spolzi v odtok in jo odnese neznano kam. V ozadju slišim tih klepet fantov. Kljub celemu popoldnevu, ki sta ga preživela skupaj, je še vedno iz sobe slišati šum in še neizrečene besede. In prav je tako. Na nebu vidim oranžne barve, ki se skupaj z rahlo meglico dvigajo tja visokov višave… čutim bitje luči pod mano. Utrip mesta, ki ga tako močno obožujem. Božično rdeča zvezda me še vedno gleda z mize. Čeprav se januar bliža koncu, ona cveti, kot da je božični večer… In vedno bolj košata je. Lepa je. Letošnja zima je na moji strani. Hm… nisem si mislila, da bom to sploh kdaj izgovorila. Ker obljuba dela dolg in ker sem mož beseda, sem se, ob koncu njegove smučarske kariere, naučila smučat in počutim se noro dobro. Seveda, sem pa tja me moti mraz, ampak ga zelo ignoriram in se pridno učim. Baje mi gre ‘ ful ‘ dobro. Tako pravi en profesionalec, ki me uči. 🙂 V bistvu se kar ne more načudit, haha. Malo se hvalim, ja, ker si niti v sanjah nisem mislila, da je to mogoče. Ampak, dokler ne poskusiš, ne veš, kajne? 

Pustimo moje zimske norčije in podobne reči. Zakaj pravzaprav pišem? Vedno v nekem grmu tiči zajec in tega zajca je treba najti. 🙂 Zadnje čase se veliko sprašujem. Kam je izginila strast do življenja ? Kam je izginila hvaležnost za dani trenutek? Ne vem zakaj, ampak zadnje čase imam občutek, da nikomur za nič ni več mar. Včasih opazim tudi, da se ljudem sploh ne da več poslušati. Vse jim je odveč. Odveč jim je dvignit glavo, ko vstopim v dvigalo. Da o (ne)pozdravu sploh ne govorim, odstotnost pozdravljanja je že stalnica. Ljudem je odveč namenjati energijo za karkoli. Ob razmišljanju sem prišla do nekega svojega zaključka: Ljudem manjka strast! Pa naj bo to strast v ljubezenskem odnosu misliš, na delovnem mestu, pri prijateljstvu, pri zdravju, pri športu… Nihče se več ne poglablja v pogovore in velika večina niti ne govori strastno niti ne posluša strastno. Vse dokler se nekje nekaj ne zalomi. Potem pa vsi strastno iščejo rešitve za težave. 

Zagotovo smo vsi že doživeli kaj podobnega, saj smo vsi krvavi pod kožo in “overall” imamo vsi podobne težave. Razlika je le v tem ali se tega zavedamo ves čas in nas hvaležnost vodi skozi tok življenja ali pa se tega začnemo zavedati, ko smo vrženi iz cone udobja in se nam stvari začnejo podirati kot domine pod nogami. Takrat pa je čas za ukrep. Velikokrat vidim in zasledim raznovrstne motivacijske govore… Moraš to, moraš tisto… Vsi se preveč poglabljajo v svojo glavo in se zatekajo k psihologom, ki naj bi jim dali rešitev. Vse lepo in prav, da me ne bo kdo narobe razumel. Najbrž marsikomu to res pomaga in hvala bogu! Ampak zakaj, ko je že skoraj prepozno? In kdo je ta druga oseba, ki ti bo narekovala oziroma razložila, kaj ti v resnici čutiš in česa si želiš? Zaključek vseh motivacijskih govorov je: “Najdi sebe.” Zakaj pa se je treba vse življenje iskat? Se najti, ko je že prepozno? Globoko v sebi pa najbrž že ves čas veš, kakšen in kdo si, le iz lupine moraš stopiti. Ne vem. Razmišljam. 

In potem me, v vseh teh težkih mislih o smislu življenja, o nehvaležnost ljudi, da imamo to, kar imamo, kot strela z jasnega na realna tla vrže moja ljuba merkatorjeva trgovka, ki sem jo že večkrat omenila v zapisih. Strastna starejša gospa, ki za blagajno strastno potegne vsako salamo čez čitalec. V njenih utrujenih balkanskih očeh vedno znova vidim žar, sledim njenim očem in čakam, kdaj mi bo namenila pogled, da jo lahko z nasmehom vprašam: “Gospa, kako ste pa vi danes?” In dejansko me zanima. Ona je vedno super, le sem ter tja utrujena, pravi, ampak to nima večjega pomena, ker je zdrava. Vedno me spomni na to in jaz vedno strumno pokimam. Njo skozi tunel življenja zagotovo vodi hvaležnost, pa čeprav nisem čisto prepričana, če v tem delu v resnici uživa. Ampak ima strast. Strast do življenja, strast do ljudi.

Kdaj ste se nazadnje vprašali, če ste zadovoljni s svojim življenjem? In kdaj ste se nazadnje zahvalili, če je odgovor da? In zakaj vztrajate v izčrpavajočih odnosih, če v resnici globoko v sebi veste, da to ni dobro za vas? Pa ne govorim le o ljubezenskih odnosih, temveč tudi prijateljskih, službenih… Kdaj in kje ste izgubili spoštovanje do sebe, da strast v vašem življenju ni več potrebna? A ni škoda časa? Kje je pogum? Kam smo skrili pogum? Kje je tista zdrava pamet, ko lahko rečemo: “Dovolj je! Jaz sem pomembna, jaz sem pomemben!” 

Vsak najbrž zase ve, kaj je zanj najbolj prav in kaj ne. Veliko poguma je potrebnega, da se ‘ zvlečeš ‘ iz težkih situacij, a kaj bom jaz pametna? Ampak mislim, da je vse tako lažje, če se neha analizirati vsako stvar posebej, če se neha poglabljati v nepotrebne stvari… samo strast do tako kratkega življenja je potrebna. Prvo do sebe in do ljudi.

Za konec pa lahko še pomislite na nesamoumevno samoumevnost okoli vas. Ker v tem ni nič samoumevnega. Spomnite se tistih malih trenutkov, ki neštetokrat pomenijo tako veliko, in ni rečeno, da bodo vedno tu. Ni rečeno, da bodo vedno tako samoumevno čakali na vas, medtem ko se vi sploh ne boste zavedali, kako veliki so bili. Pa še to vam lahko povem… Strast se najde tudi ob zalivanju rož, ko opazite, kako poganjajo novi listki in si kar ploskaš od sreče. 🙂 Ona se namreč skriva vsepovsod, le najti jo je treba. Pa srečno pri iskanju, vsi jo imamo v sebi.

Do naslednjič…

T.