Tri roza vrtnice mi mahajo iz steklene okrogle vaze na kuhinjski mizi, zelenje okoli njih je že malo ovenelo … Svečka, ki mi nudi ambient, je ravno crknila, prižigam nazaj. Na kozarcu, v katerega je vlita, piše: Life is sweet. Ha. Kakor kdaj, kajne? New York Jazz brenka v ozadju … Nehote sem opazila, da je danes obletnica(30. 09. 2019) moje zadnje objave … Točno osem mesecev nazaj sem objavila moj zadnji zapis. Sicer je dobro vprašanje, kdaj bom tega dejansko objavila, pa vseeno … Toliko časa je minilo, da programa skoraj ne znam več uporabljati. Črke mi definitvno niso všeč, lovim se.
Nekajkrat vmes, med meseci nepisanja, mi je sicer val vetra, ki mi je zapel v pljučih, podal željo po trenutnem pisanju. “Napiši, veš kako zelo ti je všeč pisanje. Vzemi si čas.” Prevladala je utrujenost ali večerni treningi ali čas za šolo in debato z Oskarjem za mizo. Ali za čas s prijateljicami, ker zdaj lahko končno brez brige grem od doma … Vsak večer, če želim. Na … pijačo govorim. 😊Roka imam doma že eno leto, ritem življenjaje popolnoma drugačen. Nisem več priklenjena na večerne ure doma in lahko preprosto tečem en krog po soseski ali pa delam, kar me je pač volja. Ker je On na moji strani in jih da spat, naredi večerjo, ali pa pač samo je, in namesto pisanja debatiram z njim vse tja do poznih ur, spijem pivo in se vrževa na kavč (še vedno si imava prekleto veliko stvari za povedati, haha). Tega leta in leta nisem poznala. Da imam nekoga doma. Brez “presije” … Ali je morala mami z Obale gor ali je morala tašča iz Gorenjske dol. En kup organizacije, ki te mine še preden začneš načrtovati. Vsaj mene. 🙂
In tako so nastajale zgodbe, za to mizo, na tej terasi, v topli postelji. Zapis za zapisom, jaz … ve, moje bralke, in veselje po tem udarjanju po tipkovnici. Ko sem prebrala odzive,da sem kateri pomagala s svojim zapisom …Vedela je, da ni sama. Slišala je, da sem se tudi jaz velikokrat borila sama z dvema otrokoma. Velikokrat ste mi prav ve dale zagon za pisanje in vaše lepe, polne besede. Nikoli nisem zapisov pisala pod prisilo, ampak vedno, ko me je nesel tok … In tako me je danes.
Sredi avtoceste sem prepevala komad od E. Jacksonov: “I belive in love, and I do belive in love. Loving is the anwser. I wanna belive in love …” Odprla sem si okno in začutila topel veter, ki me je pobožal po licu, srečna sem bila … Dokler nisem zagledala dolge kolone na Primorski avtocesti, here we go again … Ampak nekako mi ni prišla do živega, zdaj je ura deset zvečer, a jaz še vedno malo čutim veter na licu. 🙂 Mimogrede, danes je bilo na obali 28,5 stopinj Celzija – noro <3. In prav v tistem trenutku sem začutila tisto energijo, da moram deliti z vami … zapis.
O čem pravzaprav pišem, pojma nimam. Nekako mi odmeva v ušesih naslov: “Lovim ravnotežje”. Po domače sama vedno rečem: “All about balance” …Lovim ravnotežje, kako biti kreativna in razigrana oseba, kako biti dobra mama, kako biti tista mama, ki je prepričana, da vzgaja prav. Kako zadovoljiti moškega, ki ga imam doma … Da bo vedno srečen. Kako zdravo jesti, kuhati in športati, kako še vedno ostati divja in obiskati kak žur, ker seveda same sebe ne želim nikoli izgubiti, ker mi to ne odgovarja. Rada sem jaz, lepo se počutim. Ko sem jaz in ohranjam norost, čeprav sem včasih res na meji, da se ne pokrijem s kovtrom in se delam, da me ni… Kako prebrati kakšno knjigo, se kaj novega naučiti. Mogoče obiskati kakšen jezikovni tečaj, ki si ga že leta želim. Kako se naučiti kakšne nove borilne veščine ali obrniti kak avto počez. 🙂 Pač … takšne stvari, ki me spomnijo, da kdo in kaj sem jaz.
In da nisem samo mama.Predvsem se pa sprašujem, kako za vraga zmanjšati kup perila, ker mi ni jasno, kam to pelje. Mogoče pa lovim ravnotežje med perilom pa življenjem samim. Temu ni ne konca ne kraja. Jaz vsak dan perem, perem in perem. Nisem pa človek, ki pobere in pusti kup perila tam v košu. Seveda moram pobirati s koze in zlagati na kupčke. 🙂 Mama, dobro si me naučila, ampak vseeno ne vem, če si ne želim, da bi bila bolj “jebi veter”. No … saj, če vprašate njo, proti njej … najbrž sem, haha. Moja mama je bila včasih Monk, najbrž je še zdaj, haha. Če veste, kaj mislim. Opa, malo sem zašla. Še prej sem lovila življensko ravnotežje, zdaj že razpravljam o perilu. 🙂 In spet sem mama. 🙂
Lepo je biti mama, čeprav v večini naporno. Rada sem mama. Zanimivo je tudi to, da sem danes prejela sms, kot bi me prijateljica čutila. Napisala mi je: “Ali sploh še kdaj dobiš svojo energijo nazaj?” Dala mi je dodaten zagon, za zapis … Ker je vseeno prvo leto po porodu čisto drugače, kot je pri meni zdaj. Starejši bo imel 8 let, 8 let?? Zapise sem začela pisati, ko ji bil star par mesecev. Noro. Kam je šel čas? Naj vam povem, niti enega zapisa za nazaj nisem še prebrala. In ga tudi ne bom, najbrž na stara leta, če bo stran spoh še obstajala. 🙂 Naslednji korak je to, da si jih dam natisniti za arhiv, da se bosta otroka čudila, kaj je mami klanfala po tipkovnici, haha. No, drugi nadobudnež mu po letih sledi in je pri 4 letih pa pol. Noro. Čas, ko odraščata, je zelo drugačen od tistega, ko je v vozičku še ves nebogljeni dojenček ali pa že tisti dojenček, ki samo sedi in mu daš kruh v roke, pa je zadovoljen. No … Zdaj kruh ne pali več. Tukaj so vprašanja, popoldanske aktivnosti, veliko perila, veliko hrane, izletov, igrišč. Na 320 obratov vsak dan in kako naj poleg vsega najdem še čas za zapise? 🙂 Želiš popoldneve in vikende izkoristiti čim bolj prodktivno. Spomnim se, ko sta bila še v vozičku … Gledala sem in si rekla, joj, kdaj bomo že lahko počeli stvari skupaj. In evo. Jezik že opleta nazaj, odgovarjata kot da sta stara … ne vem koliko. Včasih sprašujeta takšne stvari, da še sama ne najdem odgovora, in mežikam Roku, ti povej … Ti si boljši v temu. Jaz brez filtra povem, tako kot je, Rok je bolj pedagog.
Skratka, želim si še en voziček in še enega dojenčka, ki bo vesel, ko mu bom dala kruh v roko. 🙂 Ampak tale hudiček zraste in kruh bo samo še spomin. 🙂 Kakorkoli … Dnevi, meseci, leta bežijo pod nogami in jaz lovim ravnotežje med vsem zgoraj naštetim, in vem, da nisem edina.
Kje pa sem dejansko ulovila ravnotežje? Pri sebi. Ravnotežje uloviš pri sebi v trenutku, ko si zadovoljen sam s sabo. Z otroki ali brez. Sam ali v družbi. S kitaro v roki ali brez. Ti si tisti, ki loviš. Če si srečen sam pri sebi, ni pomembno, kje si. Na drugi strani sveta ali v svojem domu. Nikoli v resnici nisem imela problema z lovljenjem, ker sem v večini rada jaz in se dobro počutim v svoji koži. Če me pa kdaj zanese, se pa brcnem, ker sem zdrava. Zato punce moje, no, tudi kak fant (če me bere na skrivaj), ulovite ravnotežje tam, kjer vam bo srce zapelo in boste zadovoljene s tem, kar imate. Pa četudi kot dojenčki, s kruhom v roki in nasmehom na ustih … Brez zob. 🙂
Do naslednjič … Upam, da prej kot nazadnje!
Poljub in objem,
T.
