Midva + najina fanta = potep tja daleč v drugi svet. All we do is travel.

Vonjave popoldanske kave se raztezajo po stanovanju … vonj, ki mi je tako všeč. Pogled skozi okna ni nič kaj prijetno modro obarvan, sivina prevladuje v očeh … Palme v koritih poplesujejo v ritmu, ki ga veter narekuje. Pogled na teraso me seveda spomni na trope bi lahko rekli. Sredi Ljubljane sem si omislila palme in velike kamne ( ki mi jih je mož … no to nevem če lahko povem ha ha ‘ nabral’ za eno krasno reko in jih revež z prijateljem nosil po ‘ škatlah’ v višje nadstropje – jaz pa bila nadzorni seveda ha ha ) … in sem pa tja kakšen kaktus. Z leti sem ugotovila, da razne rože in začimbe na naši terasi ne uspevajo, ko sonce ‘ prižge ‘ svojo poletno moč, rastline požge in je vse brez pomena. Še posebaj je problem to, da nas v večini ni nič doma. Skačemo spomladi in poleti sem in tja … Zato ljubim stanovanje in vrata na ključ … brez vrta in dodatnega dela. Pa saj ne, da mi ne bi bilo všeč prekopavati vrt pa urejati … ampak nas preveč dobro poznam. Raje izkoristimo čas za raziskovanje kot pa, da bi planili na vrt ob prvem soncu 🙂 . TO SMO SEVEDA MI! Da me kdo ne bo narobe razumel 🙂 … Sicer pa najbrž imava oba traume od doma ha ha. Otroka iz hiše, vsako soboto na vrt pobirat kamne in jabolka, kosit … in tako naprej. Moj oče nas je dobro zverziral s takšnimi in drugačnimi opravili okoli hiše. Še prijateljice so se pripravljale na delo, ko so prestopile prag hiše 🙂 … da sem si lahko zaslužila izhod v bljižnjo diskoteko na sobotno noč. Brez dela ni jela, a ne 🙂 ?! No midva bova pa zaenkrat pošiljala na učne ure vrta najina otroka k babicam 🙂 … veliko dela je povsod. V trenutnem obdobju nam tako prija živeti v mestu. 

Kakorkoli hotela sem narediti uvod v blog pa vidim,da sem spet zašla … standard 🙂 ! Moj namen je bil opisat norijo zadnjega tedna, ki se dogaja. No, ker že poudarjam stanovanje in ključ  … je tisto obdobje v letu, ko končno za dlje časa zaklenemo naša vrata in se podamo … neznano kam . SAMI <3 …

No letos bomo prvič potovali z letalom kot družina štirih 🙂 . Ko smo bili trije … nič lažjega. Pa Oskar zelo strpen popotnik. No do sedaj! Da se ne bom kmalu ugriznila v jezik. Ampak sedaj smo postavljeni pred izziv z eno trmo in enim malčkom, ki je ravno shodil in je še večja trma … ampak tako se veselim, da sem čisto zmešana. Sicer naj povem še to, da se teden pred odhodom borimo z Oskarjevo boleznijo in je kot zanalašč. A ne more biti vsaj enkrat tako kot mora biti? Vedno je ‘ frka ‘ pred našimi odhodi z enim … sigurno. In kar ne spihamo te bolezni. Za znoret. Pripravljam vse možne ‘ žaube ‘ , lizike, obkladke … da sem že prav utrujena in držim pesti, da se zrihta … Sploh ne bom mislila na to! Zrihtalo se bo in super bo. Zdaj pa borbamo!

Torej moji dnevi potekajo tako, da zdravim otroke in zraven načrtujeva našo pot, seveda sem pa tja skočim tudi malo športat, da se dodatno nafilam. Moje misli bežijo tudi k projektu, ki smo ga družinsko ustvarili in že komaj čakam videti končni izdelek. Večere preživiva drug z drugim v debati kako bo potekal krog po državi in kaj želimo vse prečesati in kakšne avanture z vlaki in opicami doživeti.  Razmišljamo tudi kje in kako bomo seveda športno aktivni, brez tega pač ne gre.  Ker je to atijeva služba, mu pomagamo delati vsi 🙂 . Tretji svet mi je od vedno všeč, po duši sem ‘ bekpekarica ‘ … in to se ni spremenilo pa čeprav sva dobila dva mala zaklada, se malo prilagodiš pa greš. Čeprav sva se odločila, da se morava prisilit in biti tokrat bolj na ‘ izi ‘ … rabimo tudi dopust!  Ko se odpravimo na potep raziskujemo, skačemo, spoznavamo, športamo , iščemo …  vlijemo se v kulturo. Ne maram rezorta in ležanja na plaži. Midva si pač narediva še večje komplikacije ha ha. Kot, da popotovanje z mulci že tako ni naporno, treba je prečesati državo po čez. Ampak tako se rada učim drugih kultur, tako rada spoznavam svet in srkam vse iz njega. Raje bom zadnje prihranke vložila v kakršnokoli popotovanje, ker me napolni za celo leto kot pa zapravila za materjalne stvari.  Napolni moje oči, mojo dušo …  Odkar imam Roka se veliko prilagajamo in seveda ne potujem več tako veliko … ker služba ne dovoli … ampak dvakrat na leto pa sigurno spakiramo. No saj v resnici nobena služba ne dovoli pretiranega izostanka … ampak, ko je … izkoristimo.

Izak prav gotovo še ne ve v kaj se spušča pa vseeno če bo začutil našo srečo bo tako pozitivno nafilan, da ga bo zaznamovalo 🙂 . Oskar pa že črta dneve na koledarju kdaj odletimo in kdaj bo lahko dražil opice in se z novimi sandali podal v ‘ dunglo’ ( njegove besede ) . Veselim se izziva, ki je pred nami. Ko Rok zaključi sezono se za nekaj časa sami odklopimo in uživamo v družbi en z drugim. Nadoknadimo izgubljene mesece in brez slabe vesti raziskujemo svet. Se smejimo, se včasih tudi malo pokregamo, se hecamo in si zmišljujemo pravljice ( teh ni konca ) , iščemo najboljše ‘ komade ‘ , ki bodo zaznamovale potovanje , mami celo izbere parfum potovanja, ki ga kasneje še celo leto voha in spomine ohranja z vonjem in nasmehom 🙂 … Se stiskamo in utrujeni zaspimo… vsak večer  si želimo, da bi se čas ustavil. Da bi bili samo mi, za vedno skupaj … tako kot smo na potovanju. Brez stresnega življenskega ritma.  Naučiti želim moja dva fantka kako lepo je na svetu .  In kako sploh ne rabiš igrač za otroštvo če pa imaš palico, mivko ali pa samo kamnčke  .

Česa se pa še bolj veselim? Pakiranja ha ha . Če vrjamete! Zakaj smo izbrali to destinacijo vas obvestim v naslednjem blogu … kako napakirati vse potrebno, ko imaš dva otročka stara eno leto in štiri … kaj sploh rabimo ?  Sicer sem mnenja, da čim manj komplicirati pa bo … ampak v praksi je to težje izvedljivo …  glede na to, da sem ‘ organizator ‘ imam že ‘ pomišljajčke ‘ na vseh možnih listih 🙂 …

Mislite name in na naše zdravje, da se porihta in tudi vas nafilamo z kulturo iz oddaljenih držav.

Do naslednjič … kmalu!