Družinsko popotovanje v deželo vročine & tisočerih palm

V resnici sploh ne vem kje naj začnem 🙂 . Ali s popotovanjem na letalu ali naj, kar opišem moj trenutni pogled. No … nekaj bom nakracala, čeprav spet nisem prepičana, da mi bo uspelo objaviti 🙂 . Sicer sem mislila, da ne bom nič napisala ampak izkoristila sem moment popoldanskega počitka kar mi tudi nevrjetno paše.

Moj pogled do odprtega morja, ki je par metrov od mene zakrivajo nevrjetno košate dolge palme, kokosi kar čakajo, da se bo nekdo sprehodil mimo in jih potrgal. Surferji neučakano čakajo valove, da jih zajahajo ( vsake toliko kakšnega tako zmelje centrifuga, da se spomnem momenta mojega učenja kako me je ‘ zmlelo ‘ ha ha ) in seveda me  zamika, da bi se jim pridružila in dokončala učenje. No … ampak to pač ne bo mogoče 🙂 . Še naslednja leta. Razen, če otroke privežem v čolniček  in jima dam masko na glavo ha ha pa še to bi kot neučakana kužka se strgala iz verige in planila name. Kot češ, da se nismo že dolgo videli ( 3 minute ) . Vonj po poletju in raznih rožah mi polni nosnice. Oči vidijo tisto, kar jim je najlepše. V resnici mi je najlepši vedno isti pogled. Palme, mivka, neskončni ocean … ( kako sem dolgočasna, a ne ? )  Čeprav sama Šri Lanka me je impresionirala z naravo. Neverjetni pogledi na vse strani … kupi palm, kaktusov, in velikih krasnih rož … listov. Drevesa mangotov, banan in pasionk  so vse povsod. Sem pa tja ti pade kakšen avokado na glavo, ki ga pri nas kupiš za par evrov in je čisto drugačen. Med velikimi krošnjami opaziš kako veje pokajo in male opice se lovijo. Če si prav pozoren vidiš veliko kuščarjev, ki se zlivajo z debli. Baje tudi kobre krožijo okoli, no … to me pač ne zanima 🙂 . Ob sončnem zahodu je priplavala želva velika približno 2 metra na obalo. Neverjetno 🙂 . Čez kakšen dan smo zopet imeli srečo in drugo želvo opazili kako skrbno vali in skriva jajca. Zvali jih več kot 150 … Po nekih določenih dneh jih pridejo domačini iz farme iskat in vse zorganizirajo, da jih po treh dneh spustijo racat v vodo proti večeru, saj drugače bi jih ptice pohopsale. Narava je tukaj nevrjetna, živali so krasne … vse ptice iz risank od Oskarja smo videli 🙂 in sloni so nas skoraj posesali z rilci. Edino, kar me žalosti je, da je vse umazano. Veliko je smeti … ampak kdo bi zameril domačinom? Sonce pripeka in vročina zajema otok. Komu se pa da ? Važno, da se oni smejijo vsakemu ‘ belcu ‘ , ki gre mimo njih in bele dojenčke skoraj posvojijo. Malo se nas sprehaja tu okoli … belih ljudi 🙂 . 

No, ker smo ravno pri vročini naj vam povem,  naš prihod iz letala je bil divji. Aja še najprej lahko povem to, da je na letalu bila prava norišnica ha ha. Oskar je s svojimi štirimi leti že čisto frajerski in res ni bilo nikakršnega problema. Malo je v sede spal, malo je težil stevrdesam in sem pa tja pogledal kakšno risanko in neučakano čakal kdaj bomo že na morju in pri želvah. No za Izaka je pa pač bilo malo težje. Bolj kot to je bilo zame, za naju. On je pač tako kot vsak dojenček, ki shodi. Firbčen. Na prvem letu dolgem malo več kot 5 ur je bila prava norija. Že tako sem se tresla, ko sem prestopila prag velike ptice ( kot omenjeno že prej, najbrž veste … da se bojim letal odkar sem rodila ) . Ubistvu še preden sem zagledala stevardeso sem mahala z rokami in si naročila dvojni gin tonik … pa je bilo vsaj malo lažje ha ha. No in naš mali gospod je hotel cel čas tekati po letalu in se smejati vsakemu posebej. Seveda so ga vsi z veseljem posvojili, medtem ko je moj hrbet kričal na pomoč. Ko se je utrudil je bil že tako zaspan, da seveda ni bil nobeden več dober razen mami, ki ga je spet nosila gor pa dol po letalu. Na momente sem si v glavi ponavljala : A mi je tega res treba? Kje je že ta Šri Lanka, a lahko že pristanemo? A lahko prosim letalo ne trese? A lahko dobim še en gin? No raje ne, ker potem me niti otroški jok več ne bo motil in bogi ljudje okoli nas ha ha. In gremo spet aja tutaja po letalu. Zborbali smo tistih 5 ur in na koncu smo se že družili z celotno ekipo stevardes za pilotovo kabino. Nabolj me je ubila beseda ene stevardese, ki me je pogledala z nasmehom in rekla : Jaz sem odgovorna za pilota, grem pogledat če še spi. Jaz pa : Aaaaaa o maj gad a se vi hecate hahaha. Zdaj pa bom res še en gin! Kakorkoli zelo smo se potrudili, da ljudje okoli nas niso trpeli z zvokom dojenčkovega joka in presedli na novo preizkušnjo. Drugi del leta. Hvala bogu. Vsi smo zlomljeni spali po sedežih. Uspelo nam je! Čeprav sem stokrat ‘ švicnila’ vmes. Juhu, tukaj smo! Veselje!

 Zdaj pa druga zgodba. Ko so se odprla vrata jeklene ptice in je vročina butnila v nas. Oblečeni kot, da je 5 stopinj … stopimo v savno. Teklo je iz nas. In spet sem se seveda, kot mama … zamislila. A to bo zdaj 100 stopinj vsak dan? Ojej bogi Izak 🙂 … bo vse to prenesel? Je mogoče preveč? No … ampak to se je porajalo samo v moji glavi … V resnici je pač malo ‘ švical ‘ in vsak dan znova smo se navadili. Ne bi ravno rekla, da je prenašanje popotovanja za otroke težko. Bolj kot to je naporno za starše. No kot sem že omenila za Oskarja niti malo. Mlajši pa pač zahteva konstantno delo. Tako, kot doma. Čisto nič drugače. Če se ne dere, raca povsod in zraven najde vsak košček, ki je na tleh in ga z veseljem nese v usta 🙂 . Vsaka mama dobro ve kako je imeti enoletnika … Samo to bom rekla : Čaka me še eno divje poletje lovljenja malega čmrla. Ampak ves trud, ki ga vložiš med popotovanjem je 100 % vreden. Kaj vse doživiš in kaj vse vidiš. To so zgodbe … Zgodbe, ki jih piše življenje. Svet je prelep in najina želja je … enkrat prepotovati krog okoli sveta, če bo mogoče. Seveda z otroci <3  … ali pa na ‘ stara ‘ leta . Če bova zdrava 🙂 ! 

V dveh tednih smo se naučili divje  vožnje z kombiji. Stolčki? Ahaha kaj je že to? Otroci plezajo po stolih sem in tja. Vsa naša načela so v trenutku izginila. Hranjenje med vožnjo, ni druge … Če se ustavljamo in hranimo na takšni vročini. Ne gre 🙂 . Naučili smo se vožnje v škarje. Njihov promet je nevrjeten. Prehitevanje v škarje in vijuganje vsepovsod. Ustavljanje sredi ceste, da si privoščimo kokosovo vodo. Ni problem.  ‘ Zabremza ‘  kjer želiš. Rutina dnevnega počitka je izginila. Zaspimo sede, en drugemu v naročju. Skratka bili smo cigani. Videli in preživeli pa veliko. Spoznali in se naučili, prilagodili … in, kar je najbolj pomembno,  ZAČELI SPATI po 12 ur, brez zbujanja! Upam, da bo držalo to tudi doma 🙂 . Zaključili smo popotovanje po državi. Videli smo templje in se družili z domačini pa seveda  tiste velike zanimivosti otoka. Vozili smo se z vlakom med neskončnimi plantažami čajev in riža. Narava okoli nas je bila enostavno prelepa. Prilagodila sva vse, kar smo želili videti, ker pač z malimi škrati ni ravno lahko. Videli smo veliko, nismo se pa preveč silili plezati na razne hribe. In če vam povem, se tudi nama ni dalo … ker je bilo tako peklensko vroče.

Popotovanje zaključujemo na neskončno dolgih plažah v družbi želvic in živali. Jutra preživimo tako, da so naše oči napete in iščemo krasne školjke, ki jih ocean pripelje na plažo. Pogled v mivko zakopane noge in ‘ razstavo ‘  raznih koral in školjk je kot pravi balzam za dušo. Učimo se plavati in uporabljati bodyboard ( da bomo kasneje lahko vsi skupaj stopili na surf … enkrat.   ) .  Nazaj se privajamo na popoldanske počitke, ker konec koncev smo se prišli tudi malo spočiti. Oskar je pravi mali morski navdušenec, ki lovi valove vse dokler, ga ne zjezi … ko z glavo zarije v mivko in mu gre vse v učke 🙂 in gremo : pozdravljeno dretje 🙂 … Vsak dan se nauči veliko angleških besed oziroma, kar stavkov. Včasih preseneti še mene. Njegove dolge trepalnice in krasni pogledi zmehčajo še tako sem pa tja jezno mami, ko ne uboga. Njegov dar govora je iz dneva v dan večji, da včasih niti ne slišim svojih lastnih misli. Izak pa neustrašno in nestabilno napada mivko in morje. Se tunka, kot da sploh ni vode … Nič ga ne moti in uživa. Poln je nagajivih pogledov in neučakano želi slediti Oskarju v vseh pogledih … čeprav se v večini končajo s padcem. Ko se skupaj igrata in si delita poljube … se enostavno stopim. Rok … ah Rok … 🙂 on je pa pač balzam za oči, ko iz divjih valov stopi iz vode in prične športati na plaži 🙂 . Le kaj bi brez njega? Vesela sem, ko nadoknadimo skupne trenutke in, ko si deli trenutke z njima. Ne bi si mogla izbirati bolj popolnega očeta mojih otrok. Pa čeprav ga veliko ni.  Trenutno je moje srce pomirjeno in uživam skupne momente, ker kmalu se začnejo priprave in spet bomo nazaj v tirnicah … trije. Zato vas lepo pozdravljam in seveda kaj kmalu še kaj napišem. Otroci se prebujajo iz počitka, Rok me že neučakano gleda kdaj bom zaključila … Jaz pa si želim skoka v morje in požirek kokosa v družbi mojih fantov, ki jih bom zasula z poljubi. 

Pa še to : zadnje dni bomo še naše igračke, ki jih imamo v ruzaku podelili med domače otroke in mogoče tako razveselili kakšne žalostne oči iz ulice …

Svet je lep … 

Pozdrav iz dežele tisočerih palm!

Do najslednjič …