Najbrž se vsak moj zapis prične z jamranjem in opravičevanjem, kako dolgo že nisem nič napisala … Kako sem v bistvu prišla do točke, ko napišem en zapis na leto. Ampak kaj pa to … še vedno se držim.
Leta 2020 smo, tisto ta kul leto … Pisati sem pa začela leta 2012. Kr’ kul. Je pa res, da so zapisi takrat zajemali plenice in otroški futr, posrane riti in nočne dogodivščine … Zdaj smo bolj v ženski glavi in razmišljanju. Otroci me tako ali tako nimajo več toliko za mar, razen ko je treba nahranit prazne želodčke in kaj ušpičiti ali se kaj naučiti. No, pustimo to … se najbrž še vrnem na to temo al pa ne … Nekaj me drajva danes kot že dolgo ne. Prsti me prehitevajo na tipkovnici in vse bom morala slovnično preveriti, ker se tako rada pogovorno izražam … Ker to pač sem jaz in tako mi sede in je bolj berljivo. Primorka, pač … Pa ta naša slovenščina. Bom prilepila navednice tja, kjer pač ni pravega prevoda 🙂 oziroma se ne sliši zabavno! 🙂
Aja, običajno opišem moj okoliš. 🙂 Pa se bom vrnila, kot da smo na začetku. V večini so prižgane svečke in podobne monade … No, danes niso, ker je tako vroče, da če vidim svečko, se bom še sama vžgala. Klime ne prenesem več, ker me mrazi v kosti in me zebe v nos. Vrata terase imam odprta, ambient mi dajejo plesoče žarnice na srebrnih strebrih, napol ovele lilije mi z oranžnim cvetnim prahom mažejo črno mizo v dnevni … Z desnim očesom vidim, da moram zabrisati šopek v smeti, ampak ga še nisem … Ker si tega še ne zasluži. Čeprav me ta trenutek nervira. Zvok v ušesih ni umirjen jazz, zato bo najbrž moje pisanje tudi malce agresivno in nagajivo … Tak dan. Z moje ljube Metelkove reže nek čuden ska, reggae, ampak un’ ta hard … Ne tisti, ki je meni všeč … Tako, da na momente diham in si pojem drugo pesem v glavi in se sprašujem, če Metelkova vseeno živi kot ponavadi? Hm … Tirnice vlakov pod mano žagajo, kot da ni jutri … Grad se sveti v vsej svoji gracioznosti in moje zelene rože cvetijo in se mi smejijo … Mislim, da sem jih mogoče preveč zalila in se bom čudila, zakaj za boga jim odpadajo listki … Čeprav se moram pohvaliti, da sem kar dobra v komunikaciji z mojimi zelenkami. Ko sem jaz doma in z njimi delam po občutku, žarijo. Ko moj dragi ostane sam doma in je odgovoren za rože … Jih najbrž utopi, ker se boji, da jih premalo zalije. Potem se pa vsi čudimo, kako so crknle, če sem jih takoooo zalil. 🙂 No, pustimo rože, sem že zašla … To je zaradi te divje muzke v ušesih, ker me prsti prehitevajo. Res je preveč divja in očitno mi glasba narekuje potek pisanja in tolčenja po tipkovnici. No, gremo k bistvu …
Ja … Korona, korona. Da vam povem, že neštetokrat sem imela v glavi zapis. Prvega sem imela marca, nato začetek aprila, potem sem bila že skoraj v depri in me je minilo … Brala sem naslove: korona tam, korona tu. Na koncu sem, po tistem prvem šusu, ko sem šla prvič iz bajte, videla korono kot en oblak, ki hodi povsod in ljudi zapira, leti kar po luftu. Ma lepo prosim. Za znoret. Ne mediji, ne zdravniki niso vedelji dovolj o virusu in, ko sem po treh tednih šla prvič ven, sem se na pumpi spotaknila v svoje lastne noge, ker sem bila nervozna, kako bom jaz zdaj izvedla to plačilo. Vse na hitro, bam-bam, tako, da se človek zaplete v svoje lastne noge. Imela sem milijon zapisov in stvari v glavi, ki sem jih želela podeliti z vami, ampak ni šlo in ni šlo. Očitno res rabim navdih … No, saj do tega smo že prišli, da ga rabim, ampak nimam pojma, kaj mi ga je tokrat dalo, ker se meje s Hrvaško praktično zapirajo, haha, avgust je … Pa še vedno je sranje.
Najbrž želim podeliti samo svoj pogled na vse to. Moje spraševanje. Ali smo priča svetovni spremembi? Ali se svet spreminja pred našimi očmi in nikoli več ne bo enako? Ali bomo zmožni to pustiti za nami? Smo genaracija, ki je odraščala brez telefonov in interneta. Nekje na sredini smo dobili telefone in internet. Odprl se nam je svet. Prišel je spletni časopis, internet je zavladal naši okrogli Zemlji … Vse je kazalo super kul … Čeprav ni bilo … Bam … Virus … Države se zapirajo, razpad sistema, ljudje vsak na svoji strani, uvedejo se maske. Pred tem smo mislili, da so mimoidoči žleht in smo hrepeneli po nasmehu, zdaj, ko imajo maske in očala, te pa niti ne pogledajo več. Postajamo roboti. Pa ne zaradi interneta, ampak zaradi medsebojne komunikacije. Bojimo se drug drugega. Že pred tem je bil nasmeh tujca redek, kaj šele sedaj. Sploh ga ne vidiš več v obraz. Zdaj pa res živimo samo še eden mimo drugega. Že doba interneta nam je dala to, virus je pa nadgradnja … Na koncu bomo ugotovili, da prej sploh ni bilo slabo … Prestrašeni smo. Prestrašili so nas. V resnici se mi ne da razglabljati o virusu, ker ga imam poln k****, ampak to je leto 2020, pa tako smo se ga veselili. 🙂
Globoko v sebi tudi sama čutim stisko čeprav jo ignoram, ne smem podleči. Želim si, da se vrne v naša življena živa glasba in ne umre. Želim si, da glasbeniki ponovno dobijo špile, na katerih bomo peli tako, kot da ni jutri. Želim si, da bi se ljudje ponovno objemali. Želim si, da pred sestankom ne razmišljaš ali boš dal človeku roko ali kepco. Želim si stiska roke in pogleda v oči. Želim si, da moja otroka pozabita, da so maske kadarkoli obstajale. Želim si, da ne odraščata tako, kot trenutno … Vsako minuto upam, da bom zaslišala stavek: »Konec je, saj v resnici ni tako hudo.« Tudi v bližnji preteklosti smo s strahom opazovali epidemije. Ne dolgo nazaj je razsajala ebola, sicer pretežno v Afriki in se je zato ne spomnimo tako močno… ampak po 11 tisoč žrtvah so nas znanstveniki razveselili točno s tem stavkom. V resnici sploh ne vem več, vem samo, česa si želim. Želim si, da letala in letališča ne bi bila stresna. Da se vrne svoboda premikanja po svetu, svet je naš dom, ne želim biti omejena z mejo. Počutim se utesnejeno. Želim si normalnega življenja, ki sem ga cenila. Vedno sem cenila dane trenute, ki so bili za nekatere samoumevni. Predvsem si pa želim, da medsebojni odnosi ne zamrejo in da moji otroci in tudi jaz živimo tako, kot je na svetu … Lepo.
Zato torej moji bralci! Zdaj vas naprošam, nikoli prej vas nisem. 🙂 Tudi če so vaša usta skrita pod masko, naj vaše oči pojejo. Če bomo prijazni eden do drugega, bo vse lažje. Če se usta pod masko nasmejejo, se oči raztegnejo in dajo sočloveku prijazen pogled, bo vse lažje. Vsak je zase odgovoren. Če si bolan, ostani doma, če si zdrav, se čuvaj tako, kot si se prej. Vsaj jaz sem se. Prva stvar, ki jo moja otroka naredita, ko stopita čez vrata – kopalnica, umiti roke. In to počneta že odkar hodita, za nas je to nekaj normalnega. Bodimo odgovorni eden do drugega, kar pa ne pomeni, da ne smemo biti ljudje, prijazna živa bitja. Narejeni smo, da se ljubimo in ne sovražimo. Narejeni smo, da se družimo in komuniciramo, ne pa zapiramo in bežimo. Svet je kljub vsemu lep. Narava živi. Živali pojejo. Tudi mi moramo, ker če ne, bo naša genaracija odšla. Bi zaklela eno po primorsko, ma ne bom, ker boste sami. Ampak trenutno mi upanje vliva Metelkova, ki odmeva pod mano … Očitno se življenje pri nas počasi vrača, vsaj po zvoku v ušesih sodeč se … Vsaj na Metelkovi … Čeprav sem trenutno jaz tista, ki se skriva in si ne bi upala tja, kjer je bučno, čeprav pogrešam! Zdaj, ob koncu zapisa, pa žaga »Walking on sunshine«, ja, kaj lepšega? Vedno se je treba opret na pozitivo in najti pozitivno stvar, ker če je ne … You are »screwed« . Zato torej zaključujem zapis s stavkom: »I am walking on sunshine!« Ostanimo ljudje, četudi nam maske prekrivajo obraz.
Do naslednjič …
Najbrž se tipkamo leta 2021, ko bo vse to sranje za nami, in upam, da se bomo temu smejali … Pa čeprav z grenkim priokusom.
Z ljubeznijo …
Ni komentarjev