December in pismo za vaju, divja brata Perko!

Ovita v oddejo, v ušesih odmeva božična glasba, v očeh odsevi sveč in novoletnih lučk. Pogled na okrašeno Ljubljano je enostavno fantastičen. Občutek v srcu je topel. Božič sploh ni več cerkven praznik (sama nisem verna), temveč družinski. Pogreje me že misel na tisti dan, ko se vsa družina nabere na kupu in uživa tiste drobne, a tako zelo važne trenutke skupaj. Saj ne, da se ne čez leto ne dobimo, ampak med prazniki je še posebej lepo, ker sredi dnevne sobe stoji lepa jelka in je prisoten tisti decembrski občutek. 

Nimam pojma, zakaj mi je vse všeč, četudi zime ne maram. Všeč mi je tista božična mrzlica, božična glasba, stokrat videni neumni filmi (čeprav, odkrila sem program, ki ima nove filme)… in ja, vem, da so “neumni”, ampak meni pašejo v ta čas, medtem ko moj Rok zavija z očmi. Ampak se vseeno trudi podariti tisti njegov nasmeh: “O waw, uživaš, kok kul komad!” 🙂 Da smo pri nas doma zbrani vsi, pomeni, da pridejo tete, sestrične, zdaj že otroci sestrične, skratka res vsi. Oče je po narodnosti Makedonec in lahko si samo predstavljate, kako je za mizo pri nas doma. Razvijajo se razne politične debate, strinjanja in nestrinjanja, športni pogovori. Vmes se skregamo, smejimo, nazdravljamo. Frka v bajti po domače. Vsi čisto preveč govorimo, se smejimo in kregamo oziroma uveljavljamo svoje mnenje. Družina je zame sveta. Pogled na njih mi napolni srce in nariše nasmeh na obrazu, pa čeprav bi jih kdaj najraje zadavila. 🙂 Oni so moji in jaz sem njihova.

Seveda smo tudi decembra veliko sami, tako kot smo sami vse zimske dni.  No, saj v resnici sploh nisem več tako sama. No, sploh nisem sama! Imam dva škrata, ki mi polnita srce, pa naj bo december ali ne. Ob postavljenem božičnem drevescu in našem preveč okrašenem domu, ju opazujem. Gledam in se čudim, učim in se razvijam. 

Brata, nora brata.

Eden darilo meni priljubljenega decembra, drugega je prinesel velikonočni zajec. Eden drugemu opora za vse življenje. Če sem si kaj prisegla, sem si to, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da bosta ostala skupaj, zaveznika. Baje so starši odraz otrok in na vso moč se trudim, da bi bila prijatelja od malih nog pa tja do starikavih.

Oskar in Izak Svarun! Odločila sem se, da vama napišem pismo. Da napišem pismo oziroma blog, ki ga bosta prebrala, ko vajine nogice ne bodo več tako male. 
Mimogrede, vedno sem vama primerjala podplate z mojimi prsti na rokah. In so rastli in rastli. Moje nogice. Strah me je najstniških let in vajinih ust, ki mi bodo ugovarjale. Ampak tudi to bomo zmogli, če sem vaju zmogla sama učit, previjat in biti borka v vseh neprespanih nočeh, ko sta ga “srala” ali pa bila bolana. Vsako vajino bolezen sem želela posrkati vase, da bi le bila zdrava. Ampak ja… smo v obdobju vrtca in to je del njega. Stara sta skoraj 5 in skoraj 2 leti. Iskrice v očeh imata čiste in neškodljive. Rada se imata do neba in nazaj, pa čeprav so roke borbene. Oba želita biti prva, oba želita večji kos kruha, boljše copate, več objemov od mami. Neverjetno tekmujeta, kdo bo boljši, prav danes sem vaju opazovala…

Oskar: tako lep, borben in neposlušen. Drugi te ne zanimajo, ti imaš vedno prav. Ne želiš slediti navodilom, ker tvoja glava ve vse. Pripravljen si se spustiti v poslušnost, ko “zaropotam” in ugotoviš, da res ni slabo kdaj pa kdaj poslušati mnenja starejšega. Zanimajo te črke, zanima te svet in vesolje. Zemljevid je tvoj prijatelj. Sprašuješ me, kdaj bomo že prepotovali svet? In kdaj boš šel v Avstralijo? Kje si Avstralijo našel nimam pojma.  Zanimajo te zvezde in odgovor na vprašanje, kako da mi ne pademo z Zemlje, če je pa okrogla? Včasih mi postavljaš taka vprašnja, da se čudim, kako se lahko to sploh poraja v tvoji glavi? Vedno znova me opomniš, kako bistra je otroška glava. Vsak dan znova me naučiš, da če te poslušam, se tudi jaz učim. V tvojih dobrih trenutkih se do Svarunčija obnašaš kot učitelj, prijatelj in zaveznik. Ko se ti enostavno ne da več, mu to tudi odrezavo poveš oziroma mu primažeš eno nožno brco. Si učitelj in njegov vzor, pa čeprav si že zdaj tisti, ki ga rukneš in rečeš: “Dej Izak, malo se umiri!” Uživaš, ko ga “šuntaš”, da kaj ušpiči. On pa v sekundi naredi to, kar mu naročiš in se ob tem nagajivo smeji. Včasih, ko se meni začne mešat in plešem, norim (le po kom je Izak ha ha), me pogledaš z bistrimi očmi, in rečeš: “No dej no mami, a se je teb čist zmešal? Umir se mal.” Si moj decembrček, moje božično darilo in moja sreča.

Izak Svarun: velik fant, odporen na vse. Tvoji zobki, ki jim z Oskarjem zaradi konstantne uporabe dude praviva zmajevi zobje, so enostavno za pojest. Iskrice v očeh, ki nam jih vsako jutro nameniš, so najboljša kava na svetu. A si tudi trmast in užaljen. Oskarju se da vse dopovedat in se trudi. Ti… ti pa ne. Užaljeno postopaš, dokler ostali ne popustimo. Misliš, da boš z nasmehom na obrazu rešil vse. Si še preveč mali, da bi te ocenjevala, a srce mi pravi, da boš z nasmehom in stavkom: “Ah, saj je vseeno!” dosegel vse. (Ko boš, seveda, dejansko spregovoril) 🙂 Oskar je tvoj vzor, posnemaš vse in še malo dodaš. Dejansko včasih Oskar tebi sledi, ker imaš tako bedaste ideje (Oskarjeve besede), kot na primer kruh na glavo, vodo iz kozarca na tla in ne v usta, hrano se je z rokami in ne s priborom. Tvoj krožnik je vedno prazen, ker vse poješ. Na drugi strani je Oskarjev vedno poln, ker živi od zraka in vode. Iz oči ti pleše nagajivost in zanima me, kakšne nagajivosti bom še deležna v življenju. Slediš mi kot klop in brez mene ti manjka pol srca. Oskar je samostojno postopal skozi leta, ti pa uživaš v žlički med spanjem, hraniš se z mojimi poljubi in se stiskaš vsak trenutek. Tega mi je pri Oskarju manjkalo in zdaj sem dobila dvojno dozo. Hvala.  In hvala, ker se posledično tudi Oskar več tišči k meni. 

Nikoli si nisem predstavljala, kako bo biti mama, kaj bom imela. V moje življenje sta prinesla neverjetno srečo, pa čeprav sem že imela vajinega atija. Dobila sem še dva ekstra atija. Vedno pravim, da nisem rodila punčke, ker sem tako pogrešala Roka, da mi je nekdo tam zgoraj namenil kar dva pomešana Roka. Enega pravilnega fanta Oskarja in drugega nagajivčka Izaka Svaruna.

Naj še to povem… Oskar, ko sva na najinem priljubljenem otoku izbrala tvoje ime, je v istem trenutku z neba padel utrinek. Kot v pravljici. Izak Svarun, tebe sva pa zacahnila z babicami in ti dala takšno ime, kot bi ga dala vsaka babica. Izak je odmeval v ustih moje mame, če bi imela še enega otroka, Svarun pa je bil pred petdesetimi leti zelo všeč tašči, ampak imena ni uporabila. Meni tako ljuba imena. In ker mi je vsaka od niju pri srcu na poseben način, sem želela tebi, Svarunči, podariti ime posebnih žensk. 

December je… in res sem želela spisati par misli, da jih ne pozabim. Zame, za Roka, za vaju. In ker ravno “blogam” mogoče še za koga, ki se je našel v mojih oziroma naših družinskih prigodah. 
Fantje, hvala vam, da ste to, kar ste. Brez vas in vaših smrdljivih prdcev bi bilo življenjo dolgočasno…

Vaša mamika.

Do naslednjič.

 

Prejšnja objava Naslednja objava

Morda ti bo všeč tudi

2 komentarja

  • Odgovori Sandra Drev 22. 12. 2016 at 7:31

    Živijo Tajša.
    Res lepo napisano. Tudi sama sem v podobni situaciji. Dva sinova (6m in 2.5let) in je že kar podobno kot pri vas. Preko tvojih blogov razmišljam kako bo čez leta. Res hvala ker deliš te lepe trenutke z nami. Želim ti še mnogo podobnih v prihodnjem letu, vse lepo in veliko skupnih družinskih dni. Lepe dni
    Sandra

    • Odgovori tjasa 22. 12. 2016 at 10:21

      OO hvala za lepe besede in vse lepo v novem letu!

    Odgovori