Decembrski zapis ŠE 30-letne mame

Vsako leto mi hitreje čas beži. Kako je lahko to sploh mogoče? V glavi mi odmevajo besede strašev… boš videla, ko imaš otroke pa čas… kar švigne mimo tebe.

Zima je okoli nas, konec leta se bliža s polno hitrostjo. Občutek imam, da sem le trenutek nazaj plavala pod morsko gladino… pa se že zavijam v šale in nemirno iščem rokavice. Kape mi kvarijo frizuro in čofta pod podplati mi gre blazno na živce. Veseli me, da je december tu… ker človeški pogledi dobijo vsaj malo tistega žara v očeh, spet se nekaj dogaja 🙂 ! Čeprav nekateri nergajo, da je vsega preveč… kot si sam narediš in kakor si sam želiš! Jaz čutim ljubezen v zraku pa čeprav jih veliko pade v neko nakupovalno živčno mrzlico. Sama od vedno sovražim gnečo, nakupe in velike trgovine. Blahk. Rada imam tržnico in košaro, male butične trgovine in blazno hitre nakupe če se že znajdem v kakšnem velikem centru. Kot si sam narediš, kajne 🙂 ? Vidim, primem, grem. Medtem, ko moj Rok… on si pač vzame čas. Pri nas doma so vloge zamenjane 🙂 . Ampak nismo družina, ki preveč rada nakupuje, dejstvo! Škoda časa 🙂 .

Kot že večina veste, ljubim december ampak sovražim zimo ( je rekla žena smučarja ) . ‘ HOW COOL IS THAT ? 🙂  Le kakšen pravljičen dan, ko se bela peresca ‘usuvajo’ iz neba in tisti trenutki, ko se predamo otroškemu veselju na snegu je krasen… ampak seveda to se ne mora primerjati s poletnim soncem in toplim vetrom v laseh.

Ravno nekaj dni nazaj sem razmišljala kako dolgo že obstaja moj blog, moji zapisi. Skoraj 6 LET! Kako se je iz moje zabave na porodniškem dopustu razvila zgodbica, medtem ko je Oskar mirno spal in je bila moja postelja na levi prazna… Blogi takrat sploh še niso bili mama blogi ali pa sploh blogi… niso bili ‘ popularni’ ampak vseeno so bili zanimivi. Ravno zaradi vaše obiskanosti ( ker zapisi so bili na začetku le za ožje prijatelje )  na moji strani je postalo to vse večje in vse bolj zanimivo. Res je, da je veliko tem že obdelanih in se tako ne rada ponavljam, zato ne pišem več tako veliko. Res je, da se nikoli nisem smatrala za blogerko ali pa to želela postati 🙂 … sem samo pisala zame in kasneje za vas… o življenju. Res je, da odkar sta dva fantka v mojem objemu odtavam z mislimi drugam in pozabim na tipkovnico. Res je pa tudi, da ko se spomnim… kako lepo je tipkati in kakšen dober občutek je, ko začnem pisati svoje misli na virtualen papir… se takoj spomnim zakaj sem se tega pravzaprav ‘ lotila ‘. To so te spomini na otroštvo in moje dnevnike. Puščam sledi za moje naslednike 🙂 in rada občutim trenutke še bolj močno, ko dejansko to napišem.

6 let zapisov, 6 let razmišljanja, 6 let diskutiranja… noro 🙂 . Najbrž me je stisnilo pri srcu te dni, ko se trudim pri Izaku Svarunu opustiti še tisti zadnji ‘ dojenčkasti’ del. Dudo oziroma pri nas rečemo mimi ! V glavi so se mi zavrteli moji prvi Oskarjevi zapisi… spanje, duda, refluks, navajanje na svojo posteljico, hranjenje, prvo popotovanje, ime mama, ljubezni za izvoz 🙂 …  druga nosečnost, alergija na mleko, ponovi vse še enkrat 🙂 … neprespane noči, neutolažljiv jok, sreča, bolezni, uvajanje v vrtec, utrujenost…  za vse sama, ker je bil Rok na snegu… aaaa kdaj je to zbežalo vse mimo? Mi je uspelo? Zakaj tako hitro? Kje je vonj po dojenčku? No… kje so neprespane noči absolutno ne bom vprašala 🙂 … spomnim se trenutka, ko sem jokala od ne spanja in prosila naj bo že konec. In evo… že dolgo časa nazaj je konec, in zdaj mi je žal… da je čas odnesel mimo mene moje male nogice 🙂 . In spet sem na začetku bloga… misli mojih strašev. Veš Tjaša, ko imaš otroke pa res vse švigne. Pa smo spet tam 🙂 !

Kakorkoli sploh nisem prepičana kakšno bistvo ima ta zapis. Niti naslova še nimam v glavi. Je enostavno samo decembrski zapis misli ŠE 30 letne mame dveh fantkov, ženske polne ljubezni, ki je več kot očitno raznežena ta trenutek. Zapis o tem, da vse preveč hitro mine… lepi trenutki in grdi trenutki. Čarobnost je pred vrati in naj vam mesec mine lepo, kjerkoli že ste in karkoli vas osrečuje. Jaz pa bom dobro razmislila, če obdržimo dudo še nekaj časa in zamrznemo dojenčkast čas še malo v našem domu 🙂 .

Kljub kroničnemu primankovanju časa za pisanje… še vedno ostajam ista. Čarobnost v meni živi in ostaja. Še vedno jo bom z veseljem delila z vami in se čudila svetu, naravi, trenutkom… pa tudi nekaterim ljudem 🙂 .

Kot vedno… podarite nasmeh mimoidočemu… saj veste, da je to orodje, ki širi srečo in dobro energijo. Svet potrebuje ljudi, ki gledajo gor namesto dol. In ne hitijo toliko. Naj bo december malo bolj počasen, predvsem pa čaroben.

Do naslednjič…