Družinsko potovanje : PORTUGALSKA… dežela smeha, vetra in sonca.

Drugo popotovanje je dežela sonca, najboljših sladic in ogromnih klifov. Portugalska  je na skrajnem jugozahodu celinske Evrope, na Iberskem polotoku. Na zahodu in jugu meji na Atlantski ocean, na severu in vzhodu pa na Španijo. Jaz jo vseeno poimenujem kar dežela vetra in sonca.

Mineva že nekaj časa odkar smo jo obiskali pa vseeno, spomini so še vedno tukaj. Oskar je bil star dve leti in nekaj mesecev. Prav na Portugalskem sem začutila željo po še enem otroku pa čeprav sem rekla : ‘ sam bo kakih sedem let, potem pa se bomo pogovarjali ‘  ha. No, ni bilo tako. Naslednje leto smo imeli… še en paket :). Sklepam… če želite začutiti željo po še enem otroku, ‘ spakirat’  pa na letalo ha ha. Ni daleč 🙂 !

Naše potovanje se je začelo v Lizboni in končalo skoraj čisto spodaj pri ŠPANSKI meji. Želeli smo raziskati državo in seveda smo morali najeti avto. Če bi ostali samo v Lizboni ga sploh ne bi potrebovali. Naša prva izkušnja v Lizboni je bila kazen na ‘ šipi’  za nepravilno parkiranje, prvi dan… kakopak! Welcome to Portugal 🙂 . Slab začetek, dober konec – kako že pravijo? Lizbono brez problema pregledaš z javnimi prevozi, super je. Tudi mi smo v mestu raje izbrali to, ker je lažje zaradi parkirnih prostorov in vsega… pa še otroku je zabavno. Krasno vetrovno mesto ob morju, napolnjeno z dobro hrano in strogimi policaji 🙂 . Prepletene enosmerne ulice te včasih spravijo ob živce ampak ima svoj čar, odkriješ tudi kotičke mesta… ki jih drugače ne bi. Veliko je hoje v ‘ klanec ‘ in ulice so tako prikupno ozke. Ušesa slišijo različno glasbo iz lokalov, ljudje se družijo na vseh koncih, njihov smeh te prevzame. Nikoli ne bom pozabila najboljše sladice na svetu ( meni osebno ) PASTEIS DE BELEM. Prodajajo jo skoraj povsod ampak tista ‘ ta prava’ je  v mestni pekarni po istem imenu kot je sama sladica. Kakorkoli… v to mesto se bomo še vrnili. Ampak ne SAMO zaradi sladice 🙂 .

Ogledali smo si tudi stadion Benfica, Christ the Redeemer, Cascais, povzpeli smo se na rt Roca (portugalsko Cabo da Roca) je rt ob Atlantskem oceanu in skrajno zahodna točka Portugalske in celinske Evrope. Pot nas je peljala malo ven iz sončne Lisbone , 20 minut kasneje pa megla, oblaki, mraz in veter. Ampak je bilo vredno, kljub vremenu. Ogromne pečine, ki se kar ne končajo. Veliko je zanimivosti v tem nasmejanem mestu… ampak nas je seveda zanimala plaža in kraji brez turistov.  Zato smo se odpravili proti pokrajini Algarve. 

  

  

Torej… avto je bil zopet naš zelo dober prijatelj. Naredili smo ogromno kilometrov, spali smo nekaj dni v enem kraju, nekaj dni v drugem… raziskovali in se izogibali hotelov… prečesali smo lep del obal. Plaže so čisto povsod prekrasne ampak imajo en mali minus za otroke. Atlantik… in seveda je mrzel. To smo sicer vedeli in se nismo obremenjevali, ker nama je bilo pomembno le lepo vreme in Oskarjeva naga rit pod milim nebom. Skalnate plaže na zlati mivki, galebi v zraku in močno sonce. Beri : tako me je opeklo, da sem bila kot kača, ki se levi. Skrbela za otroka in malo manj zase 🙂 . Šola za naslednjič.

   

Pokrajina Algarve je polna zlatih plaž, veliko jih je obdanih s strmimi klifi, skritimi zalivi in čudovitim nebom brez oblačka. Za razliko od mnogih drugih turističnih destinacij je pokrajini uspelo ohraniti svojo pristnost in niso ‘ nabasani’ s hoteli ampak ohranjajo tisto pravo tradicionalno podobo. Naužili smo se res raznolike pokrajine… kolikor je bilo mogoče. Obiskali smo : Sagres, Portimao, Lagos, Albufeira… veliko plaž na jugu, katerih se imen točno več ne spomnim. Splezali smo na najvišji vrh v pokrajini, po imenu Monchique in videli najbolj jugozahodno točko na Portugalskem : Sao Vicente. Poleg tega, da sem si potovanje zapomnila po tem, da se je v meni vzbudila želja po še enem otroku 🙂 se mi je izpolnila tudi želja plavanja z delfini. Praznovala sva prvo obletnico poroke in moj dragi Rok mi je izpolnil otroško željo in me peljal med delfine. Kaj takega… te prikupne živali imajo neverjetno, mirno in veselo energijo. Kot meditacija te odpeljejo stran. Počutila sem se kot… morska deklica, najbrž 🙂 ! Sicer priznam, da na začetku me je bilo malo strah. Čuden občutek je, ko tako velika riba plava ob tebi 🙂 . Delfini imajo nekaj… to sem že vedela, takrat so mi to samo še potrdili. 

Upam, da sem vam vsaj malo PORTUGALSKE  pičarala v zapisu. Definitivno jo priporočam za potep… z otroci ali brez. Sončno, nasmejano popotovanje, ki je obdano z veselimi obrazi malih Portugalcev.