Vonj po sveže opranih laseh in rahlo nemirne noge na sosednjem stolu dvignjene v luft. Naravnost z mojega skoraj že rutinskega treninga. Še vedno čutim kako se mi sprošča hormon sreče. 🙂 Če pa ni to nekaj vrhunskega!? Tekaško progo sem zamenjala za zimski fitnes in zdolgočaseno napravo za tek. Priljubljeno klopco, ki je v spomladanskih dneh obsijana s soncem, sem zamenjala za grdo gumjasto podlago in ribstol. Ampak, čeprav še sama ne morem verjet, tudi fitnes mi paše. Očitno se zgodi, da človek po določenem obdobju postane odvisen od športa in je čisto vseeno kje športa in kako športa, samo da športa! 😀 Sem mogoče prevečkrat uporabila besedo športa? 🙂 Prsti mi danes, zgleda, tečejo kot naviti. Zopet: Vpliv športa! 😀
Včasih še sama ne morem verjet, da je tek postal moja stalnica. Resno… sovražila sem ga. Nekaj najbolj dolgočasnega in ponavljajočega. Nikoli nisem razumela tekačev. Da ne bo pomote, nisem maratonka. 🙂 Sem, hmm, mogoče že dobra tekačica. 🙂 Maratonka nikoli ne bom, sem preveč eksplozivna duša. Raje imam kratke proge. Sem pa tja v moje uho prileti informacija, da so tekači tisti, ki bežijo pred svojimi problemi. No… ne bi ravno rekla, da bežim pred svojim problemi, kvečjemu jih med tekom rešujem. In predvsem Diham! Baje obstajata dve vrsti ljudi: Tisti, ki tečejo in vsi ostali. A bejž, nism vedela. 🙂
Hec na stran, ampak dejansko sem prišla do te faze, da mi tek predstavlja razmišljanje, čas, ko sem sama s sabo, ko se po moji glavi prepleta tisoč in ena ideja, ko planiram prihodnost in vidim v preteklost. Lažje sledim situaciji doma, če se počutim poskočno. Rabim energijo za njiju dva. Res je… včasih zbežim pred njima. Da ne bo pomote, sta ljubezni mojega življenja, ampak sta seveda tako ali tako usidrana v mojem srcu, da tudi med tekom (ko si vzamem čas zase) mislim na njiju. No… in tudi nase!
Tako se je seveda zgodilo tudi danes… Moje misli so odtavale v pretekle tedne. Če bi me kdo opazoval kako laufam po tekaški stezi in gledal moje grimase na obrazu, bi videl veselje, jok, žalost, ljubezen, srečo, začudenje… Mislim, da sem danes bila v fazi novorojenčka in med tekom doživljala vse možne občutke. Včasih odletim in si predstavljam sebe iz ptičje perspektive (zabavno je, probajte). Danes, ko sem se opazovala, je bila cela zmeda. Jaz in dva kričača. Rok seveda ‘konstantno’ v drugih državah, ena nona na obali, druga na Gorenjskem. Skratka mi trije mušketerji sami skoraj vedno. Kje naj sploh začnem? Vas zanima kaj sem videla?
Jutro… Če je sreča, nas zbudi budilka. Velika postelja, a še vedno premajhna za nas tri… Ena noga na moji glavi, druga roka na mojih gležnjih. Sem pa tja kakšna brca, ki preleti iz ‘ nimam pojma kje’. Že za dobro jutro kreganje o tem, kdo se bo stisnil k meni in že odrivanje: “Ne, moja mami… Ne, moja je!” Vik in krik odmeva v ušesih. “Gremo fanta, čas za vrtec.” AKCIJA! Obleci enega in mu zamenjaj plenico, drugi gleda cel namrščen: “Če oblačiš Svaruna, daj tudi mene. Ni fer.” Včasih popustim in se ne ukvarjam z besedami kot so: “Daj Oskar, saj si velik fant, Izak je še dojenček, daj ga pa ti obleči.” Enostavno vzamem stvari in kot navita oblečem oba, zraven še sebe in seveda z desno roko vrtim maskaro in vse potrebno, da mati zgleda urejeno. Umivanje zob v kopanlici je kot jutranja kava, ki te zbudi, pa čeprav si še tako zaspan. Zobna pasta leti po umivalniku in če je popoln dan še po sveže oprani majici. Vsak napoka stvari, ki jih potrebuje, in na koncu seveda še ta smotana zima… od kap do šalov, rokavic, do stvari za v službo. Kot osliček sem naložena samo, da pridemo do garaže.
Med potjo do avta se Izak spomni, da on ne more več hoditi in stegne rokice proti meni, oči pa ima kot mali Bambi in pogled: “Mamika moja, dvigni me.” Seveda popustim in zraven vsega dvignem še njega. Ko pristane v mojem naročju mi telefon zdrsne iz žepa, ker sem se preveč nagnila. Pade vodoravno na betonska tla in obleži narobe obrnjen. Še preden pogledam, kaj se je pravzaprav zgodilo, se Oskar dere: “Mami, mami razbila si nov telefon.” V trebuhu mi postane slabo, telefon pustim ležati in ga samo gledam. NE, NE ni se to zgodilo. V strahu ga poberem, telefon star en teden je seveda razbit. Seveda je našel ravno tisti milimetrček in kot jabolčka počijo… je seveda popokal. WAW, krasno jutro. Bravo, mami!
Zbašemo se v avto, jaz sem že cela prešvicana pa ura je šele malo čez 8. Zapenjam vsakega v svoj stol in komaj se spravimo na pot. Medtem, ko ju zapenjam, najdem avtke, risbice in še kako flašo z vodo, ki me totalno moti in si že par dni govorim, moram jo odnesti v smeti in pospravit ostale stvari. Še kar so tam… … ker imam vedno pol preveč stvari za odnest iz avta, ko pridemo nazaj domov. Pridemo v vrtec in se polupčkamo na sto in en možen način, vsak gre svojo pot. Jaz služba, ona dva v vrtčevski raj – oba ga obožujeta, sicer ima Izak rahle prebliske na trenutke, ampak načeloma je super. Hvaležna za naš vrtec.
Preskočimo tistih 8 ur ali manj, ko nismo skupaj in smo vsak v svojem filmu. Jaz v službi, onadva s prijatelji. Poberem jih v vrtcu in ponovimo zgodbo objemanja, veselja… Kot mali kužki. Ko pridem skozi vrata me vsak vleče za svojo nogo in kriči: Mamiiiii! V misli mi prileti vprašanje, da kako za vraga ni vsaj eden malo bolj miren in manj vzhičen, ko me zagleda. Seveda mi je ob vsem tem lepo in toplo pri srcu, ampak takoj akcija naprej. Oskar me zasuva z vprašanji: “Kaj bomo danes, kam gremo, kaj bomo počeli oziroma vprašanje, ki ga je seveda pobral po meni: “Kak je plan, mami?” Aaaaaa! “A sem vaju res tako navadila,” se sprašujem, konstanta akcija! 🙂 Pa že… otroci so odraz staršev, a ne?
Druga ptičja perspektiva: Jaz na stranišču, oba za mano… Kakopak! “Mami, a lulaš?” “Ne, Oskar, sedim na školjki, ker mi je malo dolgčas.” 😀 Odpravita se proti sobi in v nekaj minutah zaslišim kričanje: “On me je prvi, mami Izak me tepe. Jaz bi imel to.” Seveda ravno tisto igračo, ki jo ima ta drugi. Vedno ena in ista zgodba rivalstva in kdo bo kaj imel, kdo bo prvi. Tekmovalnost. Očitno jo imata po fotru. 🙂
Dan, ki je namenjen, da smo doma, se počutim kot prava hobotnica… Med igro spotoma z levo roko pobrišem prah, Oskarja zaposlim in posesa – z veseljem :), plešemo in norimo, “spotoma” počistim lijak in ostanke v koritu. Po malici je seveda vsa hrana okoli mize in je cela štala. Priprava večerje poteka nekako tako: “Mami kaj delaš, kaj kuhaš? Ti lahko pomagam?” “Seveda Oskar, pridi.” Drugi me že vleče za nogo takoj, ko vidi, da se približujem pultu. Enega na pult in koren v roke, drugega v predpasnik in zaposliti. Večerja je pripravljena, oba sodelujeta… Meni pa že spet teče iz vse povsod.
Čas za tuš in spanje… Najraje tekata, ko sta naga in seveda imamo pred spanjem žur. Če imam “dober mami trenutek” pustim, da skačeta gola po veliki postelji. Svarunči seveda nagajivo pogleda in se polula direkt na sredino postelje… Krasno, spet krasno! V glavi si mislim, kaj ti pa je, da si ga pustila brez plenice pol ure!? Druga misel pa, če pa tako svobodno uživa, revež. 🙂
No… naprej niti ne bom šla, ampak bom tukaj zaključila eno izmed naših norišnic… Lahko vam še povem, da se ob približno 1ih zjutraj začne: “Mami, mami.” Seveda… on bi prišel k meni in se kot mala bubica stisnil v klobčič (btw najlepši občutek je, ko se sredi noč zbudi in se dejansko zasmeji, ko pogrunta, da sem zraven). Čez kako uro se že sliši zvok Oskarja: “Mami, a je Izak pri tebi?” “Seveda srči, pridi še ti.” Se sprašujete, če kaj spim? Niti ne. Se sprašujete, kako se mi da it laufat? Vam povem? Imam ju neskončno rada, umrla bi brez teh dveh zgag, ampak “mati” si mora kljub utrujenosti vzeti čas zase, se nafilat in razmišljat malo o sebi oziroma o človeku, ki ga vidi iz ptičje perspektive… Najbrž imam tudi to srečo, da se mi pač enostavno da… če ne grem, mi je dolgčas! 😀
Tako, dragi Rok, zamujaš celo štalo na tvojem teritoriju. Vsako slehrno sekundo te pogrešam, ker bolj kot te noge rastejo, bolj se sprašujem, kako ju bom hendlala? 🙂 Ampak mame smo zakon! Ne vem kako in zakaj oziroma od kje imamo super moč, ampak jo imamo. Verjamem, da mi bosta fanta naredila sive laske še pred 40. letom, ampak… ni lepšega kot moj pogled v njune nagajive oči, ko sta tik pred tisto neumno stvarjo, ki jo bosta izpeljala. Kako lepo je biti otrok! 🙂 Kako lepo je mami za dobro jutro dat papir v čevlje (pa ravno je bil star 5 let, nimam pojma od kje ideje, khm… ok imam… ROOOOOK!) in kako lepo je, ko veš, da imaš dve mali bitji, ki sta pol tebe in pol njega. Pa čeprav bi se včasih najraje zaprla v škatlo in tam ostala en teden… Sama… Brez vseh! 🙂 Kolikor se sicer poznam bi se že po parih urah začela dušiti in hotela ven… na plano… k tem mojim norim fantom!
Do naslednjič!
P.S.: Ptičja perspektiva je dobra stvar, v večini se nasmeješ tudi samemu sebi. Velikokrat pa si daš petko in si rečeš: Mater sem dobra, da hendlam takšne otroke! Moški pač ne štekajo, kaj vse to potegne zraven (dom čist, riti previte, cunje opranje, večerja na mizi, služba, nasmeh na obrazu, sem pa tja neprespan žur, športanje… pri meni še kak skoz iz skale ali divja vožnja z avtom 🙂 in še in še…) Jaz… mati hobotnica! VSE VE… MAME HOBOTNICE!
BECOMING A MOTHER MAKES YOU REALIZE YOU CAN DO ALMOST ANYTHING… ONE-HANDED 🙂
Ni komentarjev