Dežne kapljice padajo na zemljo in se odbijajo, tako kot se valovi odbijajo od ogromnih skal. Čutim in slišim njihov odboj na vseh okenskih policah. Nisem čisto prepričana ali mi je všeč ali mi bo čez par minut šlo pošteno na živce. 🙂 Enostavno jih bom poskusila nadomestiti za valove, pa bo lažje. 🙂 . Dnevi niso več tako mrzli kot pretekle dni, čeprav pravijo, da nas bo mraz znova prišel pozdravit. Nič ga ne pogrešam. Za razliko od sonca in majce brez rokavov. Februar je kljub vsemu lep mesec. Je mesec najine obletnice in mesec, v katerem počasi začnemo načrtovati naše dolgo spomladansko potepanje po svetu. Vsaj nekaj, kar me ohranja “na toplem”, če že Roka in sonca ni! Kakorkoli… današnji blog oziroma današnja razprava v moji glavi bo tekla o trenutkih… Življenskih, odločilnih trenutkih.
Ko imamo čas so glave zavite v zasanjana razmišljanja in misli postavljajo večna vprašanja brez odgovorov. No, govorim o svoji glavi, a mislim, da nisem edina. Nisem čisto prepričana, kateri trenutek oziroma katera situacija mi je dala povod za to razmišljanje, ampak nekaj je bilo. Zadnje dni se sprašujem, kako so naša življenja prepletena z različnimi situacijami, mogoče celo dnevnimi odločitvami. Kam nas peljejo? Obstajajo trenutki, ko se sprašujem, če me kdo upravlja. Toliko odločitev sprejmeš v enem dnevu… katero pot boš izbral do trgovine, kaj boš naredil prej, s čim se boš odpravil od doma? Zakaj včasih pozabim doma denarnico in se moja pot konča? Vrnem se domov in nadaljujem moj plan deset minut kasneje po isti poti. Že samo telefonski klic mi lahko prepreči, ko želim nekam na pot in se zato odpravim kasneje. Otrokova plenica na vhodnih vratih “zasmrdi” in vse se prestavi na kasnejši odhod (plenica, vrata = stres vseh staršev). 🙂 Namesto spanja izbereš ponočevanje v klubu, kjer spoznaš ljubezen svojega življenja. 🙂
Odločitve sprejemamo na dnevni bazi, vseskozi, pa se tega niti približno ne zavedamo. Kaj bi se zgodilo, če bi se moj večer, ko sem se napotila v klub, končal drugače in bi odšla spat. Kaj bi se zgodilo, če bi kljubovala trenutku, ko sem pozabila denarnico, in se vseeno odpravila na pot?
Razmišljam… ali me trenutki pozabljivosti rešujejo pred situacijo, ki bi mogoče nastala? Ali bi Roka spoznala kljub vsemu, tudi če se prav tisti večer ne bi odpravila tja in ga zagledala? Zakaj sem ga spet našla, če ga nisem iskala? Kdo mi ga je pripeljal? Ha… kako zanimiva razmišljanja, pa čeprav se zavedam, da odgovora nikoli ne bom dobila. Imam se za velikega sanjača in človeka, ki včasih preveč razglablja o trenutkih, ki nekaterim sploh niso pomembni. No, meni so, pa Roku tudi (čeprav tukaj me Rok absolutno premaga) 🙂
Mogoče se večina ljudi sploh ne sprašuje teh stvari, ali pač? Trenutek usodnega trka, ki ti spremeni življenje. Sekunda odločitve, ki te popelje na drugo pot in ti obrne življenje na glavo. Nihče ne ve, ali je pot, po kateri potuješ, začrtana, ali je vse “random”. Ali se vsak zase odloča in tako pač enostavo je ali je usoda tista, ki narekuje življenje?
Mislim, da sem prišla do kratkega zaključka pri sebi: Vedno se bom obrnila, če mi bo to namenjeno. Tako, kot sem to počela do zdaj. Tisto, kar pa mi bo podarjeno v danem trenutku, kot je bila na primer ljubezen do partnerja, bom negovala, cenila in se vsak dan posebaj zahvalila, da sta bila usoda ali trenutek trka prijazna z mano in mi podarila tisto, za kar je vredno živeti. Poljube, objeme in trenutke. Nikoli me ne bo strah povedati, kaj čutim in zakaj čutim tako.
Kot že neštetokrat bom še enkrat ponovila: Življenje je prekratko, da bi se človek skrival v zavetju in ne bi znal pokazati tistega, kar ga tišči ali razveseljuje. Mogoče je vsak krojač svojega življenja in usoda sploh ne obstaja. To bo za vedno ostalo samo vprašanje v moji glavi.
Karkoli je… naj bo lepo. Nasmejano. Včasih tudi žalostno. Iskreno. Ljubeznivo. Življensko. Kljub vzponom in padcem, ki nam jih je ta usodni trk zapisal v knjigo življenja. Cenite trenutke, ki jih imate z ljubljenimi osebami. Naš vsakdan je posut z raznimi družinskimi poslavljanji in ni vedno lahko. Podarite vsak objem, ki ga lahko… pa čeprav je tako samoumeven.
Do naslednjič…
Ni komentarjev