Kaj pravzaprav je sreča?

Dom preplavlja vonj jasmina iz svetleče sveče  in neke nežne rože, ki prav tako lepo diši. Nosnice dejansko začutijo tisti občutek toplote po jesni, čeprav so dnevi tako topli ( končno smo dočakali september v oktobru 🙂 ) so večeri prav prijetno hladni, pletene stvari mi že visijo vsepovsod po kljukicah 🙂 . Jesenski dnevni svetlobi se vsako leto čudim… kako se prelivajo barve neba, listkov in sončnih žarkov… kot nekakšna pesem, ki je ujeta v ritem življenja in se preliva vse tja od temno rjave do oranžne… waw. Vsak letni čas ima svoj čar… in vsako leto znova se čudim kako je to mogoče. Razen te ljubljanske penaste megle se nikakor ne navadim 🙂 čeprav si iz dneva v dan ponavljam… daj že mir, tako pač je v kotlini in nikoli ne bo boljše… saj se okoli kosila ‘ spiha ‘  pa je boljše 🙂 … prestolnica ima pač samo en minus… in to je MEGLA 🙂 ! Nihče ni popoln, a ne? Poletja je konec… torej pozdravljena jutranja in dopoldanska megla! Sprejela sem te med moje prijateljice, saj mi drugega ne preostane.

Zadnje dni skozi moje misli ravno tako prihaja nekakšna meglica, ki me vedno znova sprašuje… kaj pravzaprav je sreča? Ali smo vsi srečni? Kaj nas osrečuje? Ali je nekdo bil srečen in je z leti to izginilo? Zakaj? Mogoče nekdo sploh nikoli ni bil srečen? Zakaj je sreča tako srečna 🙂 ? Koliko je potrebno, da je človek srečen? Ali imamo prevelika pričakovanja in hrepenimo po večjem, nas mali koraki sreče sploh ne osrečujejo več? Je med ljudmi postalo življenje in služba  eno samo tekmovanje in obrekovanje? Ali nihče več ne ceni prave sreče?  Megla, ki zadnje dni… mogoče celo tedne… pleše po moji glavi pa enostavno nimam pravega trenutka to zapisati… je ena prava žalost. Ne vidim več srečnih in iskrenih ljudi, vidim maske… in se sprašujem… zakaj? Vidim drvenje skozi tok življenja brez pravega srečnega cilja. Vidim iskanje jaza in veliko ljudi, ki imajo vse… ob enem pa nič. Vidim ljudi, ki jim je služba postala dom…  in izgubljanje tistega srečnega jaza… pa čeprav jih je nekoč služba spravljala v ekstazo sreče. Vidim hrepenenje po vedno večjem, večjem… tekmovanje. Vidim nasmehe na obrazu, ki pa niso pristni in pravi… tisto hrepenenje po vedno večjem jim jemlje pristen nasmeh in namesto tega zgradi ustnice, ki samo izgledajo kot pravi nasmeh. Sprašujem se koliko časa bo zemlja še zdržala to… koliko časa bodo ljudje še zdržali to?

Kaj je zame pravzaprav sreča? Na to vprašanje mi je danes odgovoril moj straješi sin, pa čeprav mu vprašanja sploh nisem postavila. Kot nekakšno vesolje se je vse obrnilo in mi ga položilo pred nos. Ob poslušanju pesmi sreča na vrvici me je v trenutku pogledal in rekel : mami, ti si pa res srečna. Malo začudeno sem pogledala, od kje pa zdaj to? Veš, ti imaš dve sreči, DVE! In to ne na vrvici… ampak tukaj. Kako to misliš Oskar? Ja kako, kako? Jaz pa Izak, a ne? Tvoji dve sreči in to za vedno, a veš? Naj se sliši pocukrano ali pa ne…  v trenutku so moje oči postale mokre in usta niso ravno vedela v katero smer se bodo obrnila. Ali v smer smeha ali joka. Waw Oskar… tako majhen pa tako, saj sploh ne najdem prave besede.

Ja, zame je sreča družina. Zame je sreča, da sva mlada ( po nesreči ha ) naredila  družino in, da mi je ta družina pokazala proritete sreče in časa, ki ga imaš v življenju… za živeti. Enostavno za živeti in ne hiteti.  Seveda tudi mi drvimo skozi življenje ( tako pač je v letu 2017 )  ampak se zavedamo kdaj in kako si vzamemo čas…  živimo za trenutke, ko enostavno ne počnemo nič in smo sami s sabo in občudujemo svet in se čudimo odraščanju otrok in vse kar spada zraven. Kaj pa pravzaprav je zame še sreča? Tudi tukaj se zatakne, ena ponavljajoča se beseda –  zdravje… v prvi vrsti je to zdravje. Ostalo so pa malenkosti. Sreča je zame, ko mi moj Rok zloži posodo iz pomivalnega stroja… brez, da ga za to prosim. Ko mi po kotičkih pohištva skriva listke z lepimi sporčili in mi nehote privabi nasmeh na usta in srečo v duši. Sreča je zame, ko mi mami podari komplimet in me tatko objame. Sreča je zame, ko vidim brata in, ko vidim sonce na nebu. Sreča je vonj po jeseni in nasmejani ljudje. Sreča je, ko mi trgovka podari prijazen nasmeh in natakar lepo besedo. Veliko veselje  je tudi, ko mi živčni vozniki ne mahajo, če obračam sredi ( ne tako vozne ) ceste in mi… zato raje podarijo prijazen nasmeh in tistte tri sekudne življenja. ko morajo počakati. Trenutek, ko mi tašča nabere kup kostanjev, da jih zvečer lahko spečem. Sreča je skrita v dnevnih dogodkih, ki mi prikradejo nasmeh na obraz. Vonj čistega lepega dneva, brez ljudi… ki nosijo maske. Želim si, da to srečo najde vsak... zakaj pa pravzaprav smo na tem svetu? Da smo konstantno obremenjeni? Da konstantno tekmujemo? Doma? V službi? Med prijatelji? Smo na svetu, da smo zamorjeni tekmeci ali, da izkoristimo življenje srečno in polno? Manj podariš zaigranih nasmehov, lepše je življenje. Išči srečo vsepovsod pa čeprav v majhnih stvareh… ‘ fake ‘ nasmehi ti nikoli in nikdar ne bodo podarili sreče.

Ja no… vsak po svoje, najbrž. Želim si, da maske padejo iz ujetih obrazov in, da bi prav vsak našel svojo srečo pa sploh ni pomembno kakšno. Velika škoda je, da življenje steče tja daleč stran in bo sreča le še pojem v glavi. Res je vse kratko… in res je vse minljivo. Izkoristimo ta lep čas, ki nam je bil podarjen… tam, kjer nas to najbolj osrečuje.

 

Do naslednjič…

Ujete srečne trenutke zapisujem na res krasne kartice, ki jih imam na dnevni polici in ni izgovora, da sem kaj pozabila. Vzame ti par sekund, spomin je pa shranjen celo življenje. ( http://malizakladi.si/si/search/?q=Milestone )

Prejšnja objava Naslednja objava

Morda ti bo všeč tudi

Ni komentarjev

Odgovori