Moje palme je zamenjal pogled na roza obarvan šopek pred mano, listki kar bežijo na vse strani. Ocean je zamenjal grič na katerem stoji prekrasen grad v svoji zeleni barvi. Zvok tropskih ptic in divjih avtomobilov je zamenjal zvok prekrasnih naših domačih žvrgolavčkov in ne tako prijeten zvok vlaka 🙂 . Pa vseeno, ga imam rada. Mangovi listi so postali češnjevi. Bananini dolgi listi kot pahljača so postali prijetni grmički … brez banan 🙂 . Tropsko vročino je zamenjalo prijetno spomladansko vreme. Nasmehe in prijaznost ljudi ( kljub ne takšnemu življenskemu standardu kot ga imamo mi ) so zamenjali turobni beli obrazi. Sem pa tja me v množici kdo preseneti in mi nameni prijazen pogled. Tako, kot me je tam … v množici nasmejanih … presenetil kakšen turoben pogled.
Če povzamem zdaj vse skupaj, ko sem doma … in si v glavi narišem knjigo popotovanja in nanjo natisnem spomine. Bi natisnila prekrasno naravo, ki mi ne gre in ne gre iz moje glave. Ogromna sočna sadja, kateri okus se še vedno prepleta po mojih ustih … medtem, ko ugriznem v našo kupljeno banano 🙂 – ni primerjave! Njihovo pekočo hrano, ki za njih sploh ni pekoča. In poglede domačinov, ko naročiš : ne pekočo. Citiram : Pa saj izgine ves čar hrane 🙂 . Ja pa ja de 🙂 ! Na tisoč in tisoč lepih templjev, ki se skrivajo v vsakem kotičku države in slone z velikimi prijaznimi uhlji. Natisnila bi tudi raznorazna drevja, ki jih v vsej svoji veličini prepletajo kuščarji 🙂 . Polja … polja, ki so obdana z listi čajev … kar ni konca! Ocean … prekrasen ampak grozljiv ocean, ki je domačinom pognal strah v kosti. Nekaterim tako, da imajo še vedno solze v očeh, ko pripovedujejo kako so videli plažo brez morja … ko se je zgodil udar na njihov prelep otok. Žalostne oči kaj in koga so izgubili. Pa vseeno se vrnemo k besedi prekrasen : vsak večer nepozaben sončni zahod in prstki polni mivke … želve velikanke se smejijo iz vode. Čeprav nisi ravno prepričan ali je prijazna ali ti bo pač odgriznila prst 🙂 . In seveda PALME … kako fini kokosi 🙂 … Natisnila bi veliko palmo sredi prazne dolge plaže in mojega Roka kako z enim starim kokosom želi ‘ zbiti ‘ svežega … zame 🙂 … in seveda pod palmo malega Oskarja z kričečimi stavki : ‘ A dej no, ati … še malo bolj … mami čaka 🙂 ! Dej še enkrat probi’ 🙂 ! No in kot, da škoda oceana ni bila dovolj so ljudje utrpeli še nekaj. Naš zadnji dan je minil tako, da smo se skrivali pod streho, ker dež kar ni ponehal celo noč … cel dan. Ko smo se peljali na letališče sem bila dobesedno brez besed in opazovala kaj se v temi dogaja po cestah … Praktično je bilo vode vedno več in več . Kolesa na avtomobilu so komaj zdržala … Nisem bila prepričana ali nam bo uspelo priti do letališča ali se bomo, kar vsi začeli jokati sredi ceste polne vode … Niti približno si pa nisem predstavljala, da ko bom prišla domov … bom prebrala takšne novice … Poplave so zajele Šri Lanko in ljudje so spet izgubili vse in še več … Na srečo smo srečno prišli do letala, sicer vzlet je bil zame katasrofa 🙂 ( moj Rok pravi : a dej no, mal trese … tko kot v avtu … ko so luknje. Pa kaj 🙂 … Aha, jaz pa že v obraz kot kameleon menjala barve. Sta mi pa otroka prizanesla in let za nazaj je bil super ( nič kričeč ). Smo pa posledično zamudili naše drugo letalo, ker je seveda prvo imelo zamudo in smo en dan ostali v Dohi in si vse ogledali. Tako, da je bilo vsaj za nekaj dobro. Besede moje tašče : Ah Tjaška vse je za nekaj dobro, pa še res je 🙂 .
Ko smo prispeli v naše domače kraje … niti dobro nismo spustili svež zrak skozi nosnice … smo bili že deležni ‘ nervoze ‘ in živčnih pogledov. Češ : pospravite vozičke za sabo. Ja seveda bomo, saj še pakiramo. Takoj šok naroda. In že gremo : dretje in slaba volja, nerganje in grdi pogledi. Ma zakaj? Tako rada se vrnem v našo prelepo državo, res jo imam rada … ampak ljudje mi vzamejo vse lepe trenutke. Saj v resnici se jim želim upreti in se trudim. Ampak hočeš ali nočeš te negativa na momente posrka vase in že skoraj postaneš eden izmed njih. Ampak NE , treba je vračati nasmeh na negativo čeprav je včasih težko. Ljudje iz otoka nimajo veliko imajo pa veliko srce in velik nasmeh na obrazu pa čeprav nimajo zob 🙂 … Pri nas imajo pa vsi tako lepe zobke pa jih redkokdaj pokažejo 🙂 . Imamo res srečo pa nisem čisto prepirčana če se vsi to zavedajo … Naša mala država ima morje pa čeprav je kratko, ima bele vrhove, ki jih z veseljem zimski nadobudneži ‘ posmučajo’, ima čiste in res čiste reke ( na Šri Lanki so žal umazane in polne smeti ) , prekrasne slapove in jezera. Nimamo naravnih katastrof ( vsaj ne velikih ), imamo štiri letne čase ( pričneš jih ceniti, ko ti je peklensko vroče non – stop ) . Imamo čisto državo, tako čisto … da je noro. In, kar je najboljše : vzamem si kozarec, odprem ‘ pipo ‘ in si nalijem vodo katero z užitkom spijem. Rada potujem … rada se učim … rada vidim … se čudim in opazujem. Vedno se pa z veseljem vrnem v našo malo ‘ kokoško ‘ in se vedno znova zahvalim za to … kar imam! Po tiho pa upam, da se bo mogoče kdaj spremenila mentaliteta ljudi … da bo škodoželjnost zamenjala pohvala soseda, prijatelja … Da bodo lepe besede in nasmehi postali del vsakdanjika in da bo Slovenija dežela nasmehov in ne dežela opravljanja in turobnih ljudi. Pa, da me kdo ne bo narobe razumel. Niso vsi takšni. Govorim o celotnem pogledu na državo. Sama vem, da imamo negativne in slabe dneve. Sploh če so povezani z zdravjem in s stvarmi, ki se jih ne da rešiti. Ampak … če imamo zdravje, mislim … da imamo skoraj vse. Samo predstavljajte si, ko si bolan … bi dal vse na svetu, da bi se dobro počutil in tisti dan, ko ozdraviš podariš miljon nasmehov vsakemu 🙂 . Pa naj bo vsak dan … takšen, kot da si ravno ozdravel.
No … malo vtisov sem natisnila, bo pa najbrž še kapljalo v naslednjih blogih iz mene …
Pa lepo noč …
Do naslednjič …
Ni komentarjev