Kdo sploh je super mama?

Vonj pomladi je nekaj najlepšega, kar se sploh lahko zgodi po mrzli zimi. Turobno sivino vsakdana raztržejo sončni žarki, modrina neba nam udarja v oči, barve postanejo svetlejše, močnejše, prijetnejše. Vonj barvnih rož in cvetočih dreves… Nos mi zapoje, srce je srečno. Če bi bili deležni pomladi vse leto, bi bilo več veselih in srečnih ljudi. Prav neverjetno je, kako blagodejno vreme vpliva na nas. Človek se včasih kar smeje, ker je pogled na pomlad tako kičasto lep.

Z lepšim vremenom nas pozdravljajo tudi posebni prazniki. Marec je tako rekoč mesec praznikov in eden od mojih ljubih mesecev, saj smo na udaru prav ženske in ptički. Danes mi na pragu maha pomlad, pred dvema letoma pa mi je te dni pomahal moj drugi sin. Drugič sem postala mama. Datum poroda sem imela ravno na materinski dan, on si je sicer vzel še nekaj dni in na svet prišel z rahlo zamudo. Življenjsko vlogo mame sem sicer prevzela že konec leta 2011 in priznam, bila je in še vedno je: Divja vožnja! Najbrž se ta lunapark šele dobro začenja, a pustimo se presenetiti.

Ravno ob materinskem dnevu se vedno znova sprašujem: Kdo sploh je kul mama? Kako vem, da vzgajam prav? Ali smo vse mame super mame? Zakaj sploh moramo biti super mame in ne le preprosto mame? Ali je želja po starševstvu pri nekaterih nuja, ker je “čas in se spodobi” ali tista resnična želja?
Ko sem dobila naziv mame sem, po domače povedano, padla v čisto drug film. Spoznala čisto drugačen način življenja, pa čeprav sem si na začetku govorila: “Ah, saj vse ostane enako.” Spoznala sem prioritete življenja in odkrila, kaj življenje sploh je. Seveda ostaneš še vedno ti, a včasih se moraš prekleto dobro potruditi, da te ritem otrok enostavno ne posrka v nek nov, drugačen način življenja in kot sama rada poudarjam: Moraš si vzeti čas zase in predvsem za partnerja, ker se z leti lahko hitro zgubita vsak v svoj “film” in pravzaprav pozabita, zakaj sta se zaljubila. Ampak to je že tema za drug blog. 🙂

Vrnimo se nazaj k našemu izrazu super mama. Včasih se mi zazdi, da v želji po pridevniku “super” nastanejo klubi vražjih mamic. 🙂 Moj že zna šteti do sto, moj ob ponedeljkih obiskuje gimnastiko, ob torkih ima plesne, ob sredah plavalni tečaj, četrtek je dan za pevski zbor. Spet tretji baje govorijo že tri jezike… In tako naprej. Otroci imajo dejansko natrpane urnike že od malih nog in ne znajo uživati časa, ko enostavno ne počnejo nič, ampak le živijo. Živijo otroštvo in se igrajo sami s sabo. Po pravici vam povem, sovražim to tekmovalnost med starši. Zakaj je to potrebno? Zame je vsak otrok pravljično bitje, nekaj najbolj iskrenega in igrivega na svetu. Mi, bebci, pa jim to tako hitro vzamemo in jim nafilamo male glavice z urniki in postavljamo vse mogoče zahteve. Sem sicer velik pristaš tega, da se otrok veliko giblje in je veliko zunaj, na svežem zraku s starši ali prijatelji. Seveda je super tudi, da obiskuje kakšen krožek enkrat tedensko, na živce mi gre le to noro pretiravanje, ki ga zadnja leta opažam.

Tako vam bom povedala… Sama sem v prvi vrsti ženska in šele potem mama. Tista mama, ki ima svoje otroke najraje na svetu in bi ubijala zanje, a z njimi niti približno ne bi tekmovala (pa čeprav sem žena profesionalnega športnika). Sem tista mama, ki se včasih “zarije” v poušter in joče od utrujenosti in tista, ki je približno dvesto dni v letu sama in z veseljem sprejme občasno pomoč babic. A sem tudi mama, ki še vedno ljubi ples in občasen žur in nedvomno tista, ki
si z veseljem natoči kozarec vina in dvigne noge v luft. Sem tista mama, ki ji več pomeni, da otroka poznata besedo prosim in hvala kot katerikoli tuj jezik. In tudi mama, ki uči, da se pozdravi, ko se odide iz trgovine. In tista sitna, ki teži zaradi pretirane uporabe elektronskih naprav, v zameno pa ponudi palice, kamenčke in prave prijatelje. Sem tista mama, ki včasih ponovi isto stvar tisočkrat, pa me še vedno nihče ne sliši. In nato zarjovim in moje rjovenje slišijo tudi ostali otroci na igrišču. Sem tista mama, ki dovoli otroku gledati risanke, ker jih tudi sama obožuje. In tista, ki včasih uči otroka ušpičiti kakšno neumnost (sicer nisem čisto prepričana, če me ne bo to v najstniških letih še teplo po glavi). Jaz sem mama, ki svoje fante uči, da se puncam nosi rožice in tista, ki poudarja, da je ukaz babic enakovreden njenmu. Sem mama, ki je včasih utrujena in zoprna, tista, ki ima dom čist, dokler se otroka ne zbudita in tista, ki občasno prah pobriše z otroškimi robčki. Tista, ki ima pogosto občutek, da se veliko dere, a tudi tista, ki podari poljub na vsako lice in vsako roko vsako noč pred spanjem. In tudi tista, ki pogosto pusti, da fanta padeta z igrala in se sama pobereta, ker sem tista, ki jima pusti in zaupa, da počneta stvari samostojno. Sem tudi tista, ki potihem upa, da počne prav in tista, ki ljubi njunega atija.

Za moje pojme smo vse mame – Super mame in čeprav smo včasih utrujene ni s tem ni nič narobe.

Mame! Ker je pred vrati ravno materinski dan, si natočite kozarček okusnega vina in dvignite noge v luft. Vsaka od nas si to zasluži! Včasih je za nas pomembno tudi, da enostavno le lenarimo in ne počnemo nič. Čeprav je to včasih zelo težko, ko pa veš, da je stanovanje za pospravit, goro perila za zložiti, kup cunj za oprati. Pa vseeno… Pomlad se bliža in tudi pri sebi lahko naredimo “generalko”. Zapremo oči in si predstavljamo, da je vse postorjeno in uživamo tistih par uric, ki tako hitro minejo. Če se da brez otroškega kričanja v ušesih. 🙂

Naj vam bo lepo!

Prejšnja objava Naslednja objava

Morda ti bo všeč tudi

Ni komentarjev

Odgovori