Rahel, topel veter me boža po obrazu, bananini listi se zibajo, palme pa z njimi. Sedim tako rekoč nad klifom, pred mano morje v vsej svoji veličini. Čeprav je tema, ga čutim. Lokalci so vklopili svoje lučke in najbrž planili na lov za jutrišnjim kosilom. 🙂 Vidim jih. Ušesa so polna ”easy house” glasbe, ampak črički ji dajejo ”beat”. Na trenutke me odnese, ker si zraven pojem melodijo, ki se vrti. Ne poznam komada, ampak je neverjetno dober. Refren gre nekako tako: ”I belive in love… I know this time will be gone some day… I just don’t care.” Kot da bi zvočniki vedeli o čem bom danes pisala. 🙂
Naše lokacije na Baliju so se kar nekajkrat zamenjale, obiskali smo tudi otočke po imenu Gili… Ampak ja, danes ne bom pisala ”popotniških” stvari, danes bom pač samo jaz. Velika škoda bi bila, če bi izpustila tako epski pogled in inspiracijo. Saj veste, da če imam klik v srcu, planem nad tipkovnico… In to se je zgodilo pretekle dni, samo zorganizirati sem si morala večer oziroma urice brez fantov. In danes sem si jih. Po dolgem času sem si privoščila masažo (Balinez seveda). 🙂 Nisem pretirani oboževalec masaž ampak vedno, ko grem si rečem: ”Ok, večkrat je treba.” In po nekaj dneh sem si tudi vzela čas za zapis. Hvala, moj dragi Rok, ker skrbiš, da imam tudi jaz čas za tisto, kar potrebujem. 🙂
Pretekle dni me je misel zopet zanesla na besedo ljubezen, ko pa tako rada pišem o tem pišem. #pravljičar 🙂 Ampak naj vam zaupam, zakaj sem, po domače, vsa sentimentalna.
Z Rokom sva se vrnila na del Balija, kjer sva preživela večino časa, ko sva bila tukaj še sama. To je bil prvi najin ”preizkus” ljubezni 24/7. Potovanje, sama, prvič s človekom toliko časa. 🙂 Poseben prostor za naju, več kot očitno, zdaj ugotavljam, ker sva bila cela ”paf”, ko sva se vrnila na to lokacijo in prav tu smo si vzeli nekaj dni časa. Zanimivo je, da ko sva bila tukaj sama, se niti približno nisva pogovarjala, da bova kdaj imela otoke ali pa kako bo in bla bla. 🙂 Bila sva pač samo pijana od ljubezni in opečena kot kuhana raka. 🙂 No… in zdaj sva tukaj, v isti hišici in najbrž na istem jogiju, le da dve mali sraki smrčita zraven. Čudni občutki me obdajajo, ker si vseeno nisva mislila, da se bova še kdaj vrnila sem ali pa vsaj ne tako kmalu.
Kar me je pa še bolj zagnalo za tipkovnico pa so pretekle debate z ljudmi, ki sva jih tukaj srečala… No, o tem sem tudi sama že večkrat razmišljala, ko sem opazovala mlajšo generacijo.
Ne da mi miru današnje dejtanje oziroma, da ne bom uporabljala toliko tujk, zmenki. 🙂 Današnji zmenki in spoznavanje bodočega partnerja. Tinder ali živo rokovanje. Tinder ali resničen pogled v oči. Tinder ali živo ”pecanje” . Tinder ali romantika? Tinder ali ”hard to get” igra. Tinder ali nežen dotik in dvorjenje ženski? Zmenek in prvi poljub ali kar Tinder in ”bam, takoj seks”? Waw, kje je romantika? Ni je več očitno… Kje je igrivo spogledovanje in dejtanje v živo in ne prek aplikacije? Ok, še nekako razumem tisti prvi del. ”Ej ful delam, nimam časa… drugače nikakor ne spoznam.” Ok, to še gre. Če pač samo spoznaš in preseliš romantiko oziroma iskrice v resnično življenje, ampak kaj pa mladi? Smo res že zrasli v to generacijo ljudi, o katerih je že davnega leta govoril Einstein: ”Bojim se dneva, ko bo tehnologija prerasla ljudi in bo svet imel generacijo idiotov?’‘ Ja, ja, saj spet vem, da ne bom nič spremenila, ampak pišem pa lahko, kajne? Strinjam se z gospodom Albertom in očitno je že takrat dobro vedel kam gremo. 🙂
Včasih se ne morem načuditi kako to poteka. Sicer je tisti, ki je to patentiral, gladko milijonar, ampak dajmo nooo. 🙂 Ljubaf čaka! Ali jo samo jaz vidim? 🙂 Sicer sem bolj kot ne to aplikacijo opazovala skozi moške oči (fantje, se opravičujem). Niste vsi isti, tako kot punce ne. 🙂 Ampak, da ”swipneš” – nimam pojma, kakšen je slovenski izraz, ampak saj smo vsi na istem in veste o čem govorim – punco, ki ti je všeč. Dejansko se sploh ne išče več energije oziroma človeka, s katerim ti je lepo, ampak le pogledaš fotografijo in preveriš, če ima npr. dobro rit? 🙂 Seveda razumem, na prvem mestu je privlačnost, ampak… Spet postavim vprašanje: ”Kje je romantika?” Kasneje pa vsi jočejo, da ni ljubezni. Kako pa bo ljubezen, če je ne začutiš na pravi način? Smo mi še tista zadnja generacija, ki nam je to uspelo? Vesela sem, da sem del nje in da sem ujela še tisti zadnji dih resničnosti. Sicer sem tudi sama šla čez velik del prek tipkanja, ker Roka ni bilo doma, ampak vseeno je bilo vse prej kot to. Vsaj ni bilo na takšen način.
Nič ne bo drugače, najbrž bo samo še huje. Mlajšim je to očitno všeč, saj niti ne poznajo drugačne igre. Jaz, jaz pa se samo sprašujem in tipkam. 🙂 Kakor koli, dvigam palce za Tinder. 🙂 Če tam najdeš ljubezen svojega življenja… potem je že dobro. 🙂
Jaz še vedno verjamem v svečke in romantične dotike. Verjamem v čas, ki ga nameniš drug drugemu. Tiste male pozornosti, ki so za ženske tako velike. Verjamem v ljubezen, ki ruši gore in ti da občutek, da si pa nekaj v življenju vendarle naredil prav. Verjamem v njegove skrivnostne oči, pa čeprav ga poznam že dolgo. Verjamem, da prepiri krepijo ljubezen. Vem, da otroci vzamejo del ljubezni in se zanjo moraš truditi. Trud je poplačan. Vem, da iskren dotik pozdravi vse rane. Upam, da je ljubezen večna. Vem, da je poljub kralj dotikov in da ljubezen na človeško telo deluje kot najboljša meditacija na vrhu klifa. Še vedno vsak dan iščem iskrico, pa čeprav sem kdaj utrujena. Živim za igro ljubezni, ki mi daje občutek, da letim. Dajem mu čas, ki ga rabi in on nudi čas meni. Ljubim vse napake, ki jih ima in obožujem vse besede, ki jih včasih ne zna izbrati. No, konec koncev pa vseeno upam, da bo Tinder spečal ljudi, ki se ne bi našli, če ne bi bilo te ljube aplikacije! 🙂
Pošiljam vam čas, čas za ljubezen.
Do naslednjič…
Ni komentarjev