Ko mama … ne sliši svojih misli.

Večerna prebujena Ljubljana odmeva pod mano. Sliši se zvok cerkev iz mesta, avtomobili trobijo, vlak pritiska na zavore. In celo ptički mi pojejo. Sem pa tja prileti mimo galeb. Hm? Bi rekla, da moja ušesa slišijo vse in še več,  oči pa so presenečene. Mix morskih ptičev in odmev mesta. Lepo mi je. Čeprav se mi zdi, da preživljamo monsunsko obdobje 🙂 … dež, dež in še več dežja … pa vseeno dovolj toplo, da uporabljam mojo priljubljeno teraso. Prižganih imam ‘ miljon ‘ sveč in lučk. Tako, da imam še pred spanjem veliko dela preden vse ugasnem 🙂 . 

Zadnje čase se počutim kot ‘ raztresena Ally ‘ … se spomnete te prekrasne serije ? Samo, da so igralci okrog mene moji otroci 🙂 . Najbrž vsaka mama, ki ima podobno situacijo kot jaz doma … ve o čem govorim.

Jutranji stres, ko se sam zbudiš z dvemi škrati poteka nekako tako : Ko zavita spim pod oddejo me moj starejši sine zbudi z kričečim stavkom : A je že dan, a danes gremo v vrtec ? Iz sosednje sobe pa odmeva zvok mlajšega : atu, abu, ma ma, ba ba, la la. Zmedeno pogledam na uro in akcija se prične . Hitro pripravim jutranjo flaško ( čeprav vidim, da jo bo kmalu opustil, ker mu več ne diši ) , letamo gor pa dol po stanovanju, oblačim oba, sebi umivam zobe … Ko se oblačim, si Oskar umiva zobe medtem, ko Izak že ‘ razmeče’  celo sobo …  se obrnem in vidim pasto na ‘ špeglu ‘ in smeh iz kopalnice … se obrnem, je drugi že slečen. Že na vse zgodaj doživim trenutek gospodične Ally … zamrznem si sliko : oba primem in ju obesim na obešalnik, da ne moreta nikamor … se v miru ‘ zrihtam ‘ ha ha  … ja pa ja de! Hitimo, norimo v vrtec, da ne zamudi jutranjega zajtrka. Zadnje čase pozabim vzeti dežnik in še preden stopim v vrtec sem cela premočena. Otroci seveda imajo  svojo streho, jaz pa kot cucek z mokrimi lasmi pozdravim vzgojiteljico … spet zamrznem čas in si predstavljam kako bo čez par let, ko se bo vse skupaj umirilo in upam, da bodo leta prijaznejša mojemu tempu. Pa daleč od tega, da nisem energična ampak včasih težko dohajam vse, kar se dogaja okoli mene. Pa še jutro je 🙂 ! Da nadaljujem … veliko dela je prihranjenega, ker starejši z užitkom ostane v vrtcu in imam samo malo prisrčno ‘ barabo ‘ doma.  Čas hranjenja je še posebno zabaven, ker seveda želi prijeti vse sam in to je hrana vsepovsod … pod mizo, na mizi, na glavi … samo v ustih ne. Zraven pa še hihitanje, ker dobro ve da ne dela prav. Sesalec vklopim približno trikrat dnevno, mokro krpo imam dobesedno zataknjeno za pasom, da sproti počistim kar se da 🙂 . 

Ko pride čas kuhanja kosila lahko kar pozabim, da bom karkoli naredila, če gospodič ne spi. Ko stojim za pultom me seveda vleče iz vseh strani in dviguje kratke rokice proti meni in v očeh mu piše : Kaj me boš že vzela ali ti je pult pomenbnejši od mene ? Kuhanje ? Pozabi … čas za pripravo kosila in pospravljanje nereda pride takrat, ko zaspi. Včasih se počutim kot pravi stroj. Otrok zaspi, jaz se vklopim kot vrtalka po stanovanju. Iz ptičje perspektive zgleda nekako tako : kuhaj, peri, obešaj perilo, kuhaj, briši kar je ostalo od malice pod mizo, kuhaj … in že se zbudi. Aja kje pa je moja jutranja kava? Mrzla stoji na pultu in čaka, da jo popijem. Spet pride na vrsti hranjenje in spet je isto kot je bilo 2 uri nazaj. Ponovi zgodbo. Zamrznem čas … 🙂 se nasmejim in si rečem : poletje je pred vrati, nani ju bo kmalu vzela na počitnice in se na glas zasmejim in ‘  borbam’  naprej 🙂 … Ura odbije tri in starejšega je treba iskat. Kot vrtalka mi prileti v objem, da me skoraj ‘ zbije ‘ , Izaka tako močno stisne, da se začne dret in že gremo … Skupni trenutki minejo tako, da mlajši vse ampak res vse posnema in noge ga nesejo vse tja kamor ni mogoče. Če Oskar skače iz poličke  na kavč, pf … nič lažjega … mali takoj za njim. Eden poje pesmice, ki nimajo pomena, drugi ponavlja z njim … eden pade iz kavča ali iz gugalnice na igrišču in že so kriki v mojih ušesih. Za sekundo pogledam stran pa je dobesedno ‘ štala ‘ . Kaj šele, da bi prijela za telefon in govorila z Rokom o tem kako potekajo priprave. Čas za pogovor je, ko otroci zaspijo.

Včasih se zalotim, da ne slišim niti svojih lastnih misli. Tekam za njima medtem, ko si vsak izbere svojo smer. Pride trenutek želje po mojem klonu. Kako bi bilo vse lažje 🙂 !  Ampak ob takšni dnevni frki si tako rada vzamem kak dan za tek … in tako je bilo danes. Izaka sem položila v topel spanec medtem sem se že oblačila v športna oblačila in na pomoč mi je priskočila moja ljuba Tadejka. Oskar jo enostavno obožuje in imata urico ‘ zase ‘ … tako smo vsi srečni in veseli 🙂 . Jaz … pa moje noge, ki letijo kot strela opazujejo poletno naravo. Krasne travnike in cvetoče rože. Krošnje, ki so nad mano so enostavno prelepe. In večer v tišini mi je tako … tako ljub! Ko je ura že pozna in dobim svoj večerni mir ( ki ga dejansko zdaj imam … obdobje joka je končno mimo ) sem napolnjena. Spišem sem pa tja kakšen zapis, ki me tako sprosti in že se veselim naslednje jutranje ‘ štale ‘ , ki je pred mano. V resnici me ves ta dnevni nemir osrečuje. Včasih se sprašujem kaj za vraga sem počela, ko nisem imela otrok? Nimam pojma 🙂 ! Opazujem dva fanta kako rasteta iz dneva v dan, kako me učita kaj je pomembno v življenju in kaj ni. Vsakič znova se naučim, da veliko stvari lahko počaka … no razen oblačila v stroju ne 🙂 … ker se mi zdi, da če ne bi iz dneva v dan prala bi omara bila kaj kmalu prazna! Pa to je non – stop vse umazano 🙂 !! Kakorkoli tudi če sem multipraktik sem ponosen multipraktik, ker vzgajam dva mala škrata, ki imata še celo zgodbo pred sabo … vesela sem, da sta izbrala mene … mene, da me kličeta mami.

No … toliko o zabavnem dnevu pri nas. Vse je lažje, če se zraven smejiš in uživaš sekunde tudi če so ta trenutek  naporne. Tako … ampak res tako hitro mine … tudi, če dnevno ne slišiš svojih misli <3 imejte se radi, mi se imamo 🙂 . 

Do naslednjič …

Sometimes when I need a miracle … I look into my son’s eyes, and realize I’ve already created one ( two ) .