Leta niso pomembna kaj si in kdo si… čeprav si ujet v tempo življenja.

Dolgo nisem čutila vročega mestnega betona pod mano, dolgo nisem poprijela za moj leptop in strumno udarjala po tipkovnici. Danes sem začutila, no v resnici sem to začutila večkrat zadnje tedne ampak enostavno, ko sem začutila nisem imela časa no oziroma ni bil tisti pravi moment.

Zdaj pa čutim segreto poletno teraso in še vedno se ni nič spremenilo. Zvok pod mano je enak, tirnice še vedno tečejo, vlaki še vedno trobijo in mestni vrvež ni nič kaj bolj miren kot ne poletne dni, pa čeprav je že pozna ura. Otroški zvok v ušesih se je umiril čeprav nekje globoko ga slišim kjub temu, da spita 🙂 . Natočila sem si kozarec preljube penine in se spustila v zvok misli. Nad mano je jasno nebo v soju oranžne mestne barve, na desni strani mesta svetijo nove bele luči, odpira se nekaj velikega za turiste. Vsako leto bolj se čudim kako Slovenija poka po šivih in kako ljudje iz drugih držav občudujejo to našo prekrasno malo državico. Nekaj časa nazaj sva se z Rokom zaklepetala z nekim AMERIŠKIM parom, ki je pel od navdušenja kako je tukaj lepo in, da sta se odločila za obisk letos, ker napovedujejo takšen obisk naše države… da bo preveč 🙂 . Zanimivo je slišati kako drugje opisujejo našo malo kuro 🙂 . Kakorkoli sem že zašla, toliko časa nisem tipkala… da imam, kar nekaj tem v moji glavi 🙂 .

Medtem, ko so vsi moji ljubi ljudje v svojem filmu, in prav tako jaz… sem razmišljala. Pogrešam prijateljice. Vsaka je na svoji strani, vsaka živi svoje življenje. Ena v zeleni Švici zakopana v delo in v svojega ljubimca, druga nekje sredi Gruzije organizira festival ob enem pa se pripravlja na velik korak in se seli v hišo… z veseljem pričakuje drugega kužka, tretja je ne daleč stran obdana s papirji in mestnim življenjem z rožo v laseh in časom, ki ji enostavno jemlje dneve, četrta zaposlena z ‘ dejtanjem ‘ in zmedeno srečno voljo , peta nekje ujeta med Vipavsko dolino in mestno kotlino s svojimi zgodbami… šesta ( jaz ) obdana z otrokoma, veliko moške energije in službo. Rabim prijateljice, tisto žensko nežno energijo, ki me z vso močjo potegne tja nazaj v najstniška leta oziroma ne najstniška leta, v tiste ženske nežne podivjane trenutke. Tiste momente, ko se odklopiš tako… kot se samo ženske znamo. Ugotovila sem, da sem v večini obdana z moško energijo in opažam, da iščem nežnost. Rok se v večini vedno trudi, da mi podari ekstra nežnost, ker ve kako jo potrebujem, sama se pa nasmejem… ker sem prišla do te faze, da si že sem pa tja prav po moško naročim mrzel kozarec pive in dvignem noge v luft 🙂 ob tem pa neznansko uživam… nasmejem se tudi, ko z njim gledam avtomobile po spletu in gledam serije, ki so njemu všeč namesto mojih pocukranih brezveznih tem. Zabavno mi je tudi, ko se pogovarjam o moških stvareh, ker ‘overall’  sem ugotvila, da naše ženske debate potekajo predvsem o problemih z moškimi 🙂 . Pogrešam te zabavne teme, ko iščemo tiste napake moških, ki nas tako jezijo. Teme o tem kako jih ljubimo ob enem pa kako bi jih na skrivaj utopile v žlici vode. Teme o tem zakaj je bil tak, in kako je lahko tak?

Leta prinesejo drugačen pogled na vse… kaj je pomembno in kaj ni. Koga ljubimo in koga ne… koga bomo obdržali v življenju in koga ne. Ali je vredno prijateljstvo v katerem ne dobiš tistega, kar pričakuješ. Ali je vredna ljubezen pa čeprav v srcu čutiš, da nekje obstaja nekaj več. Ali je služba in stres vredna zdravja ali ne. Ali je čas za družino ali ne. Ali družba narekuje standarde življenja ali ne. Ali so samo leta tista, ki nas obremenjujejo, da mora biti vse drugače? Zakaj si mama ne more privoščiti časa, ki ga je bila navajena pred otroci? Zakaj si moški ne more vzeti časa zase, ker ga odgovornost obremenjuje? Zakaj stara prijateljsta umrejo če se ne potrudiš zanje? Leta bežijo, mi se staramo ampak smo enake osebe kot pri zgodnjih 20ih… ali ženske spremenijo moške in obratno? Ali služba spremeni človeka in mi popustimo? Zakaj glave ne ostanejo enake kljub noremu tempu življenja? Ali otroci spremenijo življenje ali smo mi tisti, ki si spremenimo življenje, ker se nam pač enostavno več ne da? 

Vedno in povsod bom zagovornica časa in stavka : leta niso pomembna kaj si in kdo si. Ali se boš odločil za družino ali za kariero. Ali se boš kljub natrpanem urniku raje odločil za ‘kavč’  ali se boš potrudil in obudil prijateljstva, ki ti prinašajo nasmeh na obraz in srečo. Leta so precenjena, to je samo čas… ki tiktaka. Mi smo tisti, ki opravljamo leta in trenutke. Zakaj bi pustili letom, da nas posrkajo vase?

Zase vedno pravim sem samo jaz takšna kot ste me poznali, kljub temu… da imam dva otroka in sem poročena. I’M STILL ME 🙂 nora in vesela pa čeprav utrujena in bi kdaj veliko raje izbrala ‘kavč’… bom izbrala vas drage moje dame, ker brez vas bi življenje izgubilo smisel. Ve ste tiste, ki mi dajete nežnost in žensko energijo, ve ste tiste… za katere vem, da boste z mano tu, tudi ko bom stara in govorila: še vedno se počutim dvajset 🙂 .

Naj bo tale blog kot opozorilo, da kljub moški energiji prijateljice čakajo na vas. Leta so precenjena… počnite tisto, kar vas veseli in z osebami, ki so vredne vašega preljubega časa… tistega časa, ki nam ga tako primankuje. Da vam ne bo… na stara leta žal 😉 !

Imejte se radi… predvsem pa pokažite tistim, ki jih imate radi… da ste tukaj!

Do naslednič… 

Prejšnja objava Naslednja objava

Morda ti bo všeč tudi

Ni komentarjev

Odgovori