Čas, ko zeleni listki postanejo vseh mogočih barv… Čas opazovanja, kako se poletje prelevi v jesen, bi poimenovala eksplozija barvne – meni ljube – palete, ki hrani moje oči. V trenutku, ko na semaforju čakam zeleno luč, zapiha rahel veter in če imam srečo, raste nad mano plesoče drevo… Kot zibelka se steblo lista zaziba ter odtrga z veje in nastane jesenski listnati dež. Waw! Gledam, opazujem in se čudim. Lahko bi rekla, da sem nekakšen “narava freak” človek in vse opazim. Čudim se nekaterim ljudem, ki tega sploh ne vidijo. Ne bom pozabila besed moje prijateljice: “Že leta hodim po tej poti pa nisem nikoli opazila teh (takrat) spomladanskih cvetočih dreves… Prav imaš, narava je res lepa, če jo opaziš.” Ja, samo oči je treba odpreti oziroma jih mogoče, ko hodimo in se sprehajamo po cesti, odmakniti od “zabunkanega” svojega sveta in misli, ki nam rojijo po glavi. Če nameniš minuto okolici, ki te obdaja, boš odkril čudesa. Iz dneva v dan. Jesenski listnati dež in vonj po mešanici nečesa, kar ne znam točno opredeliti. Nekaj med vonjem deževja in poletnega sonca. Spomladansko prebujanje je prava hrana za nos, pa čeprav včasih “čiham”… Cvetoči vonji vsepovsod. Vonj po – v resnici meni ne tako ljubi zimi – ima tudi svoj velik čar, sploh ko pogled seže skozi okno in se snežinke prepletajo… Tople nogavice na nogah, Frank Sinatra v ozadju, vonj po kurjavi in toplem čaju… Pa seveda kup perila, ki ga sušiš, haha (mama življenje).
Kakor koli, smo v času neverjetne barvne palete in lepo je. Obožujem tisti trenutek, ko te sonce poboža izza jesenskega drevesa, medtem ko mu listki to branijo. Waw in spet waw! Ure in ure bi lahko opisovala, kaj vse vidim, ampak vas ne bom dolgočasila. 🙂 Čeprav je zame to poezija. Vesela sem, da živim v državi, katera ima štiri letne čase, da lahko vsako leto znova opazujem, kaj se dogaja. In kar je najbolj smešno… da se vsako leto znova čudim! 🙂 Upam, da tako ostane do konca življenja.
Najbolj pa se še vedno čudim in se najbrž tudi vedno bom… mojima fantkoma. Nisem več v obdobuju, ko je dom preplavljen z “dojenčkastimi” stvarmi. Čas je čudna stvar… desetletje lahko mine v sekundi ampak vmes se zgodijo nevrjetne stvari. Kot naprimer… nič več flašk, nič več plenic, nič več slinčkov in kašic 🙂 ime dojenček nadomesti fantek…imam novopečena mamica nadomesti mama, ki z eno roko naredi vse 🙂 … uvajanje hrane je pozabljeno, neprespane noči so samo še krik v ozadju. Čeprav roko na srce, dva dni na teden se še moram dvigniti in v “miže” iskati dudo, ki se skriva POJMA NIMAM KJE. Ja, dude oziroma njegove mimi, kot ji pravi (pojma nimam zakaj), se še nismo znebili… In vam nekaj povem? Sploh se ne obremenjujem, kdaj jo bomo “pustili ptičku ali pa božičku”. 🙂 To je namreč še edina stvar, ki mi pravi: “Ah, saj ni še tako velik!” 🙂 No… mogoče bi se popravila. Tri noči v tednu vstajam, ker en dan zagotovo pripada starejšemu sinu: “Mami, vodo! Mami, sanjam! Mami, kje si? Mami, stisni me!”
Odraščanje otrok gre iz ene skrajnosti v drugo… Na začetku rabiš spanje, ker ti ga kronično primankuje, čeprav imaš spočite možgane, ker ti navsezgodaj zjutraj nihče ne zastavi tisoč in eno vprašanje. Ampak si še vedno tako utrujen, da ne najdeš besed. Če imaš tako srečo, kot sem jo imela jaz pri Oskarju, je po štirih mesecih že super. Če imaš pa tako srečo, kot sem jo imela jaz v drugo, pa leto in pol ne spiš in se vsakodnevno še ukvarjaš z vprašanji, ki ti jih zastavlja tri- oziroma štiriletnik… Je pa v resnici kar hudo zabavno in ob enem mučno… No, kasneje prideš v fazo zapacanih šip, blatnih superg in ne glede na to, katere hlače ima oblečene, je na koncu dneva vedno isto. Vsi odtenki rjave. Super! Sem že zdavnaj obupala nad “nevemkakšnimi outfit”, ker s tem pač samo sebi delaš delo! 🙂 Koza kateri sušiš, je vedno polna, vse hlače imajo luknjo, pa čeprav so nove, podplati na supergah so zguljeni, pa čeprav jih je prvič dal gor le kak dan nazaj. Kar naenkrat, kot bi tlesknil s prstom, ni ne duha ne sluha o dojenčkastem joku. Zdaj nastopi bratsko prerivanje in borba za to, kdo bo boljši in kdo bo koga. No… vsaj pri nas je tako. In to je vse krat 2! Od raztrganih hlač do superg. 🙂 Pa, da imaš doma štiri take??!! 🙂 No, starejšega 30+ sem pozabila omenit. 🙂 VELIKO PRANJA. In v bistvu je tako tudi prav. Otroštvo SO raztrgane hlače in popisani prsti. 🙂
No, da se vrnem nazaj… ne glede na vse, ko ju opazujem med njima čutim veliko ljubezni. Kako se branita in si pomagata. Še posebej v trenutku, ko prav “mamasto” predavam obema. Takrat sta najboljša zaveznika, jaz pa samo zoprna mama… V resnici ne želim biti, ampak če pa pri dveh fantih ne pokažeš avtoritete, te pri 15 letih peljejo… Aaaa, mene pa že ne, vsaj upam. 🙂 Zarečenega kruha se sicer največ poje, to sem se že naučila… bom modro molčala! 🙂
Kaj je pa najbolj ironično? Jaz kot človek, ki imam rada vonj svečk in čistega doma, dobim dva fanta + moža. Tri “desce”! Si me predstavljate? Načeloma vedno govorim: “Ja, suženj domu pa ne bom… več je vreden čas.” Ampak našla sem neko manjšo rešitev. No, našla… mogoče sem se samo naučila, ker mi ni dalo miru. Če imaš dnevno na pultu krpo za prah in en mini sesalec v ozadju… Je vse hitro rešljivo. Seveda smo ujete med jutranjim vrvežom, kdo bo koga peljal v vrtec, šolo in potem služba, kdo bo koga prevzel, kam bomo odšli popoldne, da izkoristimo čas skupaj, kaj bomo jedli zvečer. Mimogrede, ko se vrata “večernega” doma odprejo, so čudežno vsi TAKOJ lačni in večerja se magično nariše na mizo. Čarovnija dobre čarovnice po imenu: mama. 🙂 Medtem pa seveda z levo roko spotoma brišem predsobo, ker kamenčki padajo po tleh, zopet polnimo stroj, ker je seveda vse za oprat. :)… …. No, večerja je že na mizi, ampak glej, stroj pa tudi že piska, da je potrebno obesiti perilo… Ti pa lahko samo sanjaš, kako si boš natočila kozarec dobrega vina in dvignila noge v luft… Ok, to se med tednom ne zgodi… čakaš na petek ali pa potiho upaš, da boš danes vsaj pravočasno prišla na trening, ker pač to moraš narediti za svoje dobro! 🙂 Ja poklic mame je absolutno 24/7, včasih noriš, včasih jočeš, v večini pa si hvaležen za zdrave otroke in te male čudeže, ki te navdihujejo iz dneva v dan, čeprav smo v obdobju, ko mi oba dnevno, pa ne pretiravam, zastavita petsto različnih vprašanj, na katera si v resnici vedno želim odgovoriti smiselno in ne želim, da utrujenost prevlada in rečem enostavno: “Dovolj je, ne vem.” 🙂
Tako, kot se čudim naravi in vsemu, kar me obdaja, se še posebej čudim vama. Pravljični bitji, poslani v ta velik svet, kjer se tudi vidva spopadata z različnimi vprašanji, dnevno. Vem, da imamo mame v večini enako miselonost. No, danes sem z vami delila mojo. Koliko ljubezni dnevno sprejemamo od the malih ljudi po imenu otroci. Pa četudi se kdaj deremo in ne odgovarjamo smiselno na vsa vprašanja. Oni… te vedno čakajo z objemom in dobro voljo. Včasih, če imam slab dan, komaj čakam, da ju poberem, da dobim dozo čudežne energije. Zanimivo. 🙂 Naj vam bo lepo in naj vam krpa za prah, pralni stroj in sesalnik dobro služita… Tja, še kakih dvajset let! 🙂
Naj omenim, da je moj novi Rowenta sesalnik tako tih, da brez problema poslušam vsa otroška vprašanja in na njih tudi odgovorim. 🙂 Nisem sicer prepričana ali je to dobro ali slabo. 🙂 Vem pa kaj je pri sesalniku dobro! Da je cenovno zelo ugoden in imate do 31. 12. 2018 pravico do dodatnih treh let garancije… Če se vam slučajno kak kamenček zatakne tam, kjer se ne bi smel. Več na povezavi: https://podaljsana-garancija.rowenta.si
BABE YOU GOT THIS!
do naslednjič,
mamast objem za vse vas…
T.
Ni komentarjev