Misli mame… kje je naše otroštvo in zakaj bedni telefoni?

Poletno teraso je s svetlobno hitrostjo zamenjala topla dnevna soba, bose noge so dokaj hitro obule toplejše nogavice in majice brez rokavov so izginile v  preteklost… sonce so zakrili oblaki in nasmehi na obrazih ljudi so postali nevidni… vpliv vremena, pa smo spet tam… v obdobju deževnih dni, tolažim se… da nas čaka indijansko poletje. Čeprav tale september je roko na srce… bolj kot nekakšen april.

Moj zvok mesta na terasi so zamenjali inštrumenti rahlega jazza v dnevni sobi. Namesto vlakov, nemirnih rešilcev in ropotanja mesta sem tokrat v tišini, na tleh… tako rada sedim na tleh, vedno mi je bilo bolj udobno kot na kavču. Domače. Izza leve rame odmeva zvok jazz radia ( Paris cafe ), kar malo bi se zazibala. Včasih se sprašujem če sem bila rojena v napačnem obdobju, ali pa imam mogoče kakšne korenine iz prejšnjega življenja 🙂 . Uživam v jazz glasbi oziroma v takšni stari glasbi 60ih, 70ih let… ko sem sama, si jo z veseljem zavrtim in kaj dobrega skuham ali pa samo razmišljam… no, pa za vas kaj napišem 🙂 . Pisalno glasbena terapija mame, ko otroci zaspijo. Danes me ne briga za perilo in umazano posodo. Če vrjamete, da bi sploh lahko začela pisati če nebi imela že vse zloženo ha ha. Dobra ( ali slaba ) hiba 🙂 . Včasih je pač fajn, če ti je vseeno.

Kakorkoli naj se vrnem v moje staro obdobje. Bila rojena v tistih časih ali ne… sem definitivno hvaležna, da sem ujela odraščanje s palico. Ko so moji nasprotniki pri igri bili grmi oziroma drevesa ( ja pretvarjala sem se, da se borim z njimi ha ), ko so pod mojimi podplati škripali kamenčki in blato, ko sem sredi zime prišla premočena domov z rdečimi lički, ko smo ‘ neumorno ‘ metali na koš do poznih ur, ko smo počeli neumnosti narave oziroma zunanjega sveta… pa čeprav smo včasih tudi samo sedeli zunaj, v družbi pod svobodnim soncem in peli pesmi oziroma se igrali igrico kdo dlje skoči iz gugalnice pa čeprav si je medtem kdo zvil nogo 🙂 . Časi, ko smo zvonili po hišah in se s histeričnim smehom in adrenalinom skrivali za vogalom, momenti ko smo si govorili vice in se med sabo prav otroško zbadali… moja ati zna to, moj tati pa tisto 🙂 .

Kaj pa se dogaja zdaj? Kam so odšle pristne igre? Kaj se je zgodilo s starši, da dopuščajo to? Ali smo vsi zaslepljeni? Ali nas bo ‘pojedla’ ta stvar… katera je dandanes takšna nuja, ki jo včasih prav sovražim… pa čeprav z veseljem blogam.

Moje oči včasih preskakujejo, ko sledim raznim situacijam okoli mene… naj vam opišem preskakovanje : na igrišču, pri zdravniku, za mizo, za mizo med kosilom, v avtu, v družbi med prijatelji, na kavi, v postelji, na kavču, na wcju, med hojo, na robniku, ob drevesu, na semaforju… … … in še in še bi lahko naštevala. Seveda govorim o našem prijatelju telefonu, ipadu oziroma računalniku ( ki mimogrede sploh ni več nuja… saj imam telefon, kaj mi bo računalnik… besede, besede ).

Zakaj? Zakaj se otroku ponudi telefon za mizo, ko je družina na kosilu ( večerji ) ? Ni to čas, ko si družina nekaj lepega pove? Ni to čas, ko je prepleten z dnevnimi dogodivščinami, ki so se zgodile? Zakaj mali prijatelj ogovori drugega prijatelja pri kateremu je na obisku : a se greva igrat… IN ŽE PROSI MAMI ZA TELEFON? Kakšna igra pa je to? Mogoče prstno razgibavanje? Še bi lahko naštevala pa bom raje zadržala… seveda je vsak svoj pisatelj življenja in momentov… moje misli pa se sprašujejo ali je vredno? Ali je vredno, da otroške glavice bulijo v ekran medtem, ko jim tako pozitivno bliska pred očmi, če jih slišiš… in enostavno ne hrepeniš po besedah : ‘ rabim malo miru ‘ . Če vprašate mojega Oskarja sem najbrž nesramna mami, ki tega ne dovoli 🙂 , seveda… sem pa tja, ko nastopi kakšna bolezen ( kašelj in bodi pri miru )  ali pa trenutek, ko presodim, da je čisto okej… predvsem sem tiste vrste mama, ki postavlja velike meje, ko pride do tega vprašanja : mami, a lahko? Če me vpraša zakaj pa ne? Mu z veseljem to tudi razložim… in razume… kar me veseli.

Postavljanje meja pri mali zakladih se začne že zelo zgodaj 🙂 , mogoče sem čudna? Mogoče imam svoj pogled ? Predvsem pa želim ponuditi otroku stik s prijatelji in igro, ki ne vključuje buljenja v ekran in tekmovanja kateri avto je boljši. Seveda, to tudi sem pa tja ‘ paše ‘… definitivno sem pa šokirana nad uporabo teh zame bednih igrač. Kot sem omenila prej, mogoče bi morala biti rojena še veliko prej…

Večerna rutina pri otroku in spanju ob uri… meni odtehta veliko. Dobim svoj čas, ki mi ga čez dan tako velikokrat primankuje. Občutek imam, da se otroci zgubljajo med vso tehnologijo in v virtualnem življenju… pozabljajo kaj pomeni čas zunaj, čas s prijatelji, starši. Sovražim ta pogled. Kako je nam bilo lepo 🙂 … zakaj jim ne bi pokazali… in jih naučili igrat ‘ gumitvist ‘ , skakati ‘tanca’  in krasti zemlje 🙂 . Srečni in nasmejani obrazi z vetrom v laseh… za kakšen dan bi se prav rada vrnila v naše otroštvo. V tem zapisu seveda ne obsojam nobenega, vsak je krojač svojega življenja… sem samo delila z vami kaj se je tokrat pletlo v moji glavi.

Naj vam bo lepo pa čeprav je včasih življenje naporno in težko. Manj se sprašuješ, lažje je 🙂 . Več je nasmeha na obrazu, lepši si 🙂 !  Predvsem pa med kosilom z vašimi malčki… pospravite telefon, tja daleč stran!

• starši smo ogledalo svojemu otroku !
• #smehjepolzdravja
• imejte se radi 

Do naslednjič…