Ne poslušaj družbenih narekovanj, le piši svoje življenje…

Mesec neskončnih vonjav in lepih barv je pred nami. Lučke se svetijo iz mesta, okraski z domače jelke letijo po našem domu, dobri možje z vrečami daril čakajo na veselje v otroških očeh. Lepo je.

Pri nas doma zimski meseci niso namenjeni otroškemu zdravju, borimo se z raznimi prehladi in kašljem. Štukamo varstva in službo. Za nas je to čas osamljenosti, čeprav je v decembru tako lepo, ko smo skupaj. No… mi nimamo ravno te sreče. Smo trije osamljeni mušketirji, a dnevi vseeno hitro letijo mimo. Zadnje tedne sem velikokrat naletela na takšne in drugačne debate znancev, prijateljic: A ti pa še nimaš otrok? Kdaj pa misliš kaj? A ni že čas? Toliko let sta že skupaj, kaj pa čakata? Ti si pa kar sama? Si boš našla koga? Aja, narazen sta šla? A nisi že dovolj stara, da bi morala vztrajati, se potruditi?

Konstantna vprašanja, ki zasuvajo ljudi in jih dajejo pod nenehen pritisk. Sprašujem se… zakaj je družba takšna? Zakaj so včasih vprašanja tako butasta? Vidim, da ni važno, ali imaš otroka, ali ga nimaš… vseeno dobiš neko vprašanje. Ooo, kdaj bo pa tretji? Ooo, a zdaj je na vrsti selitev iz mesta v hišo? Zakaj že?

Ljudje, pa saj nismo vsi isti! Življenje brez otrok je najbrž prav tako krasno. Saj nismo vsi narejeni za družino. Seveda je lepo, ampak takšen tempo, ki ga v trenutnem svetu doživljamo… za nekoga pač enostavno še ni prišel čas. Ali si pa enostavno tega ne želi. Moja ušesa včasih slišijo pritisk »novodobnih« mamic na ostale samske prijateljice. Verjemite, to ni fajn poslušat. Vseskozi ena in ista vprašanja. Ali je res treba ustvariti družino le zato, ker družba tako narekuje? Biti z nekom, pa čeprav globoko v sebi veš, da to ni to? Narediti otroka z mislijo, da bo zdaj pa mogoče bolje? In se čez nekaj let se enostavno ločiti? Najbrž je res težko končati vezo po dolgem času, če veš, da to ni to… mislim pa, da je gotovo bolje to, kot pa krpanje veze z rojstvom otroka. Jaz vseeno mislim, da ima vsak človek nekoga nekje in slej ko prej, ga tudi najde. Sicer se je treba včasih potruditi, ampak saj se je za vsako stvar treba tako ali tako potruditi, če želiš, da cveti. Nekdo pravo ljubezen najde že v mladih letih, nekdo pa na stara leta doživlja najlepše trenutke. Pa smo spet pri ljubezni in njeni super moči. 🙂

Enostavno morala sem spisati nekaj takega, ker ne razmišljam kot neka mamica, ki meni, da je pa smisel življenja samo in zgolj v otrokih. No, da me ne bo kakšna mama narobe razumela… seveda je nekaj najlepšega, ko te »mini« pogleda in ti podari takšno ljubezen, ki je prej sploh nisi poznala. Ampak če tega ne poznaš in imaš z življenjem drugačne plane, ni s tem nič narobe. Nekateri pari imajo lahko tudi zdravstvene težave, a jih družba konstantno zasuva z vprašanji, na katere v resnici sploh ne morejo odgovoriti.

Vsak ima pravico odločiti se, kako bo krojil svoje življenje, brez konstantnega obsojanja. Želiš sam prepotovati svet? Potuj! Želiš življenje posvetiti večni karieri? Naredi jo! Želiš imeti šest otrok? Imej jih! Želiš biti enostavno neobremenjen? Bodi! Želiš ljubiti žensko ali moškega? Ljubi! Ne pusti družbi, da te izoblikuje in poslušaj svoje srce. Počni in delaj tisto, kar te osrečuje. Nihče drug ne živi tvojega življenja. Tisti znan rek je še kako točen: »Tako kot si boš postlal, tako boš spal.« Nekaj takega, a ne? Vem, da bomo vsak dan deležni takšnih in drugačnih vprašanj in ne bo nič drugače, pa vseeno… včasih je treba nanje enostavno odgovoriti z rahlo ironijo in si misliti svoje. Predvsem pa upoštevati svoje srce in se požvižgati na tiste ljudi, ki živijo po »reglcih«.

Mi bomo še naprej živeli v mestu, ker tukaj uživamo. Kljub otrokom se bova trudila prepotovati svet, tudi če kdo zavija z očmi, da so še premajhni za džunglo. Pišemo svoja življenjska pravila, ki nas osrečujejo. Dajte jih tudi vi, lepše vam bo.

 

Do naslednjič…

 

Foto : Matic Kremžar

 

Prejšnja objava Naslednja objava

Morda ti bo všeč tudi

Ni komentarjev

Odgovori