Pred mano ogromno okno iz katerega pogled sega na velik travnik. Vijolične in rumene barve mi mahajo iz zelene trave. Vijolice in trobentice igrajo v tandemu. Kako je lepo! Ogromne breze se prebujajo in čakajo kdaj se bodo končno lahko pokazale v svoji pravi luči, zasijale iz vrta kot prave kraljice. Ptički se ustavljajo na hiškah, ki visijo iz kraljic. Uživajo in preletavajo ta skoraj sončen dan, pa čeprav je danes bolj mrzel. Pogled iz Rokove otroške sobe je enostavno božanski. Za človeka kot sem jaz, ki opazi vsak cvet… je prava norišnica narave za moje oči. Vsakič znova sem šokirana, kako je lepo.
Nimam pojma kdaj sem nazadnje pisala blog čez dan, nisem prepričana če sem sploh ga kdaj. Moški del družbe je šel po svoje… za kako ur’co. V večini je moj prostor pisanja doma, vedno v enakem kotičku ampak z različnimi pogledi. Ta čas je navadno pozno v noč in mogoče ga pišem tudi par dni :). Ni rečeno, da bo tudi ta danes objavljen. V resnici se včasih sprašujem, če zapisujem dovolj blogov, ali bi morala več? Kdaj pa? Sama rada vedno počakam na inspiracijo in moj moment v katerega me odnese. Rada imam energijo pisanja in tudi prostor v katerem sem… me mora navdihovati. Po poteh slikarjev. Zdaj razumem zakaj so umetniki bežali na visoke razglede in iskali inspiracijo v pogledu. Lepo je… in navdihujoče. Ne maram se ponavljati v zapisih in v resnici je to moj velik hobi, zato absolutno ne želim, da postane nuja ali obveza. Več je manj pravijo.
Tokrat me je odnesla energija nosečnosti tja dve leti nazaj. Ravno danes sem začutila tisto pričakovanje, kot sem ga imela takrat. V trebuhu me je zaščemelo in čakala sem kdaj se bo odločil priti na ta svet. Moj drugi fantek. Nisem si znala predstavljati kakšen bo, kakšne laske bo imel in ali bo imel moj ‘ prfrknjen ‘ nos in Rokove lepe prste. Ga bom lahko imela rada enako kot imam Oskarja? Bom znala razporediti čas za oba? Kako bo zdaj… lahko kar še en Oskar ob meni? Bo Oskar zapostavljen? Miljon vprašajev se mi je podilo po glavi in v resnici sem se tudi bala poroda, ker sem vedela kaj lahko pričakujem. Govorim o bolečini. Občudujem tiste ženske, ki pravijo da jih zajame val sreče in jih nič ne boli. Hahahaha klanjam se takšnim. Jaz sem sicer imela obe nosečnosti super, če odštejemo porodno težo s katero se nisem niti pribljižno obremenjevala in jedla kot pujsek. Kar se je kazalo tudi na tehtnici ( brez heca, +25 ) in čisto brez slabe vesti, ker sem itak vedela, da se bom spravila v red 🙂 . Kjer je volja tam je moč in tam… kjer je čokolada je rit ha ha. V drugo mi je sicer bilo lažje roditi, ker sem bila fizično zelo dobro pripravljena ampak sem se vseeno zredila. Jaz sem tiste vrste človek, ki ji zastaja voda v telesu. Skratka bila sem polna vode, kot helij balon :D… čudim se, da nisem poletela. Enkrat je prišla moja ljuba prijateljica k meni na obisk iz Švice, dva tedna pred rokom… ko je zagledala moj medvedje napihnjen nos ni mogla zadržati smeha. Res hvala prijateljica M. ha ha, komaj čakam, da boš ti noseča, da ti vrnem ha ha.
Oba poroda sta potekala ponoči med 00.00 in 1. uro zjutraj. Zanimivo je, da sem vedela da bom oba rodila ponoči. In oba poroda sta trajala cca 4 ure oziroma 2. Dve uri pred porodno, dve uri v porodni in poka… Brez zapletov, vse super. Stokrat se zahvalim za to. Če mi kdo postavi vprašanje: A boli? Povem vedno po pravici… ampak vedno tudi dodam stavek : vsaka drugače, očitno 🙂 . Mene je bolelo za ‘crknit’, nisem vriščala kot v filmu… da si ne bo kdo narobe predstavljal. Sem pa gledala uro na steni ( še vedno vem kako počasi so se obračali kazalci ) in vsake toliko mi je stekla solza po licu in vsake toliko sem rekla : am… ‘ jaz bom umrla, prisežem. Nikoli več, nikoli več. ‘ no… to je bila laž, kakopak 🙂 ! Rodila sem naravno in brez ‘ plinov, tablet, injekcij ‘ . Hotela sem se počutiti pogumno in roditi, kot včasih. Naravno pa z dobro energijo in z mislijo, vse bo ok. Seveda med popadki sem si govorila : ma zakaj za vraga nisi vzela protibolečinskih sredstev, dajte mi vseeeee. To je noro. Ampak vsakič med pavzo sem se pomirila in ‘ borbala ‘ sama s sabo : zdrži, zdrži. Malo dete si ne zasluži ničesar, kar slabega mu lahko… da medicina. Že tako ga prizadanejo bele luči, ko pride iz toplega zavetja. Če bi lahko bi rodila v takšni porodnišnici, ki bi bila prijazna novorojenčkom. Umirjena glasba, zatemnjen prostor. Stene bi definitivno prebarvala. Nimam pojma kdo je začel delati takšne bolnišnice in porodnišnice. Ko zagledaš tiste stvari in belo luč, postaneš bolan tudi če v resnici nisi. Kakorkoli zdaj sem malo zašla 🙂 .
In prišel je on. Čisto drugačen kot Oskar. Brez las, svetel, z noro dolgimi prsti, velik, težek. Zlat. Račkin zvok ( jok ) me je spravil v ekstazo, odplavala sem v ptičjo perspektivo in občutila srečo… ampak bolečine nisem pozabila, kot pravijo ha ha. Samo srečna sem bila, ker je bilo konec. V drugo je Rok žal za 20 minut zamudil ( ker je vse šlo tako hitro in je revež dirkal 400km iz smučišča proti nam ) je pa zato Izak Svarun prejel prvi poljub na čelo od moje zlate, ljube, edinstvene prijateljice. Bila je drugačna in super izkušnja,predvsem boleče smešna. Nisem čisto prepričana ali je mene bolj bolelo ali njo ( nima še otrok, pogumno me je pa spremljala ). Lepo je bilo tudi, da je Rok potem spal z nama dva dni v bolnišnici, ker ni in ni mogel preboleti, da je zamudil ta edinstveni trenutek. Enega sem že imela doma, zdaj je bil z mano v sobi drugi. Tudi njega sem gledala kot, da je prvi in se spet čudila vsemu in nič spala. Vzhičenje je vrelo iz mene, tresla sem se. Nekoč mi je nekdo rekel : ah, saj je isto ali imaš enega ali pa dva. No, pri meni ni isto in sama ne mislim tako. Čisto drugačno življenje je z enim otrokom ali pa z dvema. Sploh si ne predstavljam kako je če jih imaš npr 5 :). Full house all the time ha ha.
Vse se razporedi. Ljubezni imaš več kot dovolj, za oba. Čas se uredi. Vse se poklopi tako kot se mora in začutiš trenutek nepopisne sreče. Uživam vsak trenutek, ko rasteta. Uživam vsak trenutek, ko ugotavljam kako sta si različna pa čeprav eden v drugem iščeta vzor in ponos. Norim vsako sekundo, ko se tepeta. Ljubim ju vsako stotinko odkar obstajata. Jezim se, ko mi s prsti packata po sveže oprani šipi, zbolim v dno duše, ko sta bolana. Opazujem kako se učita, opazujem kako me opazujeta. Srečna sem, ko srkata pozitivo od mene in hvaležna sem za vso energijo, ki mi jo podarita pa čeprav mi jo velikokrat tudi vzameta. Padem v ekstazo, ko mi energijo povrneta samo z rahlim nagajivim nasmehom pa čeprav je moj dan še tako slab. Srce mi zapoje, ko me z naključnim objemom in stavkom, očarata skoraj vsak dan. Od enega : ej mami, jaz te imam ful rad a veš to? Tako… neskončno, kot je vesolje. Od drugega : mami, jaz, jad :)!
Nosečnost, porod, občutki. Nekaj tako vsakdanjega pa nekaj tako nevrjetnega. Priznam, da nisem pretirano uživala v nosečnosti. Prve 6 mesecev ja, zadnje tri pa… težko živim če ne morem skakati in voziti avta po ‘ luknjah’ . Kot mama pa uživam tudi takrat, ko je moje telo utrujeno… ampak moje srce se še vedno smeje. No, včasih tudi joče… ko zlaga perilo 100x na dan… in ima miljon mama stvari za narediti ha ha… in jih kar ni konca. Ampak je lepo, zelo! Naj bo tudi vam…
Tukaj pa čisto navadna družinska slika, ki je seveda ni mogoče posneti normalno. Delite nasmeh z otroci, hvaležni vam bodo.
Do naslednjič…
Ni komentarjev