On v šolo, jaz v jok. Misli mame.

Poletje se baje bliža koncu, jaz pa upam na toplo jesen. Ni boljšega občutka, kot ko se skozi vrata odpravim le s torbico v roki in zaloputnem vrata. Ne pa tisti zimski trenutek, ko vrata komaj zaprem, ker v eni roki držim šal, kapo, bundo in še marsikaj od manjših banditov. 🙂 Ni lepšega občutka, kot ko mi modro nebo narekuje pot, po kateri hodim, in me sončni žarki slepijo. Ušesa se predajajo zvokom škržatov in vonj po borovcih me nežno hrani ter privablja nasmeh na obraz. Poletja so vedno tako magična. Ulice kričijo po druženju, Ljubljana poka po šivih zaradi turistov, ki občudujejo naše butično prelepo mesto. Hladno pivo v senci tako paše. 🙂 Dogajanje je kamorkoli se obrnem in večerne zlate ure zahoda so občudovanja vredne. Nasmehi na obrazih ljudi, ker je poletje, mi hranijo dušo. Hočeš, nočeš začutiš val energije v ljudeh, ker so pred vrati dopusti in vsi smo bolj leni in »na izi«. Obožujem ta čas.

Občutek imam, da se bodo moji zapisi kmalu bolj redno pojavljali na virtualnem papirju. Zadnje čase me srbijo prsti in imam trenutke, ko komaj čakam, da se zaženem za tipkovnico.  Ampak … Čas. 🙂 No, zdaj ga bo več, umirjeni meseci so pred nami in prihajajo nove teme, ki bodo začele pisati drugačno zgodbo. Prav kmalu! Septembra nekdo odhaja v šolo in mene zvija v trebuhu. Novi začetki nam trkajo na vrata. In še prva prava družinska zima. Waw! Ni mi še čisto jasno, da se v zimo podajamo kot čisto prava družina in to s prvošolčkom.

Nisem vam še omenila, vsaj mislim, da ne… Bila sem na prvem roditeljskem sestanku. Zmedeno sem sedela za šolsko mizo in poslušala, kaj se bo dogajalo in kako se bo vse skupaj začelo. Koliko ur bo trajalo in kaj vse bodo ti mali škržati v prihodnjem letu spoznali. Kot je v navadi moje koncentracije… Med gledanjem učiteljice sem zatavala v svoj svet, kakopak. Tako je bilo tudi v mojih šolskih letih. 🙂 Nisem ravno tip za učenje in sedenje pri miru, za poslušanje… Raje diskutiram in se premikam, haha. Skratka, zatavala sem v misel, kako bo on sedel za mizo, ki je, za razliko od mene (no, vsaj tak občutek imam), poslušen fantek. Kar videla sem moment, kako koraka s torbo in gre svoji novi zgodbi naproti. Ti, ki si bil pred kratkim še čisto majcen. Ti, ki si mi dajal teme za razvoj mojih zapisov, in ti, od katerega sem v še ne sedmih letih toliko naučila. Zdaj greš v šolo! 🙂 Nekaterim se to ne zdi nič takega, jaz pa čisto »paf« opazujem ostale mame, kako si entuziastično vse zapisujejo, jaz pa samo gledam in nabiram solze. No, zraven si seveda mislim, da ne rabim pisat, ker bo sigurno vse na emailu oziroma bomo že dobili list z vsemi napotki. 🙂 In seveda je tako tudi bilo (hvala bogu, haha). Sicer pa sem si naredila PAR opornih točk. 🙂 Solze niso zdržale v očeh in Rokova noga me je na skrivaj butala, češ, ne delaj mi sramote. Haha.

Ja, ja, preveč sem čustvena, pa kaj. V resnici me je strah 3. septembra in bi najraje samo Roka poslala na druženja pred šolo, ker že zdaj vem, da bom totalno odsotna in v svojem svetu. Pa ne… Moj fantek v šolo. 🙂 Ko postaneš mama se niti ne zavedaš, kaj vse te čaka. Občutek imam, da sem pred kratkim jaz gulila klopi in je moja mama spremljala potek v šoli in mi žugala s prstom, naj se umirim. No, tudi izhod iz Dijaškega doma sem imela prepovedan. Ja, nisem bila enostavna. 🙂 Zdaj sem pa na vrsti jaz. Kot resna in odgovorna oseba usmerjam mojega prvega otroka kaj pa kako. Sploh ne smem razmišljati ali delam prav ali ne, ker me zaradi odgovornosti kar zmrazi. 🙂 Po glavi se mi včasih podi milijon vprašanj, na katera kar sama sebi sproti odgovarjam in se obenem mirim. Po drugi strani si pa samo želim otroka, ki bo srečen s trojko ali petko. Prav vseeno mi je v resnici. Nisem tisti tip mame, ki ima visokoleteče cilje za otroka. V njem sicer vidim zelo veliko potenciala in želja, ampak pustim, da jih odkriva sam.Da mi jih zaupa sam. Da se razvije v same ga sebe z mojo pomočjo, katera ga samo usmerja in spodbuja na tisti pravi način, brez siljenja in mojih želja. Se mi zdi, da nam gre kar dobro.

Opažam, pa čeprav se šola še niti ni začela, da je situacija kar podobna situaciji tistega prvega in ob enem ZELO pomembnega odraščanja. Ali si tista mama, ki vsako sekundo bedi nad svojim otrokom na igrišču? In ko pade, ga pobereš. Ko pleza na tobogan, mu pomagaš. Ali pa si tista mama, ki čakaš in opazuješ situacijo. On pade, ti ga spodbujaš, naj se sam pobere. On pleza, ti ga gledaš (malo seveda paziš, da ne pade 🙂 ) in spodbujaš, naj pleza sam. Najbrž mi ni treba povedati, katera mama sem, kajne? Če ste brali moje stare zapise, veste. 🙂 Jaz gledam in pustim. Zavedam pa se, da je v šoli boj med starši, tako kot najbrž tudi na igrišču. (Ne vem, če ste opazile, ampak nekatere mame zavijajo z očmi, če otroku ne pomagaš plezati na tobogan. Za posrat.) 🙂 Kakorkoli, zadnja leta poslušam debate mam, ki imajo otroke že v šolah in mi je jasno, da je veliko stvari, v katere starši »morajo« biti vključeni. Če mu ne pomagaš, pač dobi slabšo oceno, ker »Janu je pa mami pomagala in je zato oddal lepši plakat in si zaslužil petko, medtem ko drugi naredi vse sam, pa si zasluži trojko«. Kar pogreje me. 🙂 Ampak to bodo najbrž teme za kasneje, haha. Trenutno še ne bo ocen, ampak bo vseeno nekaj čisto novega.

Kakorkoli, teče zadnji teden pred šolo, mi pa nimamo še čisto nič razen torbe, katero smo danes kupili. 🙂 Ne razumem ravno teorije, da je treba sredi poletja kupovati milijon stvari za šolo. Zadnji teden bosta najbrž svinčnik in peresnica še vedno v prodaji, ali ne? Kot vzgojiteljica po izobrazbi (no, ne diplomirana… Sem izbrala čisto drugo smer kasneje, ampak vseeno), imam nek svoj način vzgoje – brez takšnih in drugačnih knjig, haha in me prav zanima, če bo kaj prida. 🙂 Sem tiste vrste mama, ki vzgaja po svoji pameti. Tista, ki pusti, da se sam pobere. Tista, ki otroka ne vozi v bare in mu daje telefon, da v miru spije kavo, ampak vzame kavo za s sabo in ga opazuje, kakšen podvig bo spet naredil na igrišču. 🙂 Tista, ki nima tablice doma (razen za hude zimske dni, ko kašljajo in jih ne znam umiriti) in tista, ki gre z njim na bmx progo in najde nov hobi zato, da nekaj počne z njim, da »crkujejo«  od smeha, ko jo vidijo, kako vozi bmx kolo. No, kaj bi se ponavljala… 🙂 kakorkoli, predvsem si želim, da bi jih v šolah učili, kako razmišljati s svojo glavo in kako se imeti rad. Mislim da bi s takim odnosom tudi otroci raje hodili v šolo. Sama vem, kako ti lahko dober učitelj veliko da in kako ti slab učitelj lahko »zaserje« še tako ljubi predmet ali pa še kaj drugega. Otroke je potrebno motivirati na pravi način, nismo vsi enaki. Zato dajem kapo dol dobrim učiteljem, ki to počnejo z dušo in srcem in tega ne jemljejo le kot službo, ker je veliko več. Malo sem zatavala v obdobje šole, ampak ta je pred vrati in že nestrpno pričakujem, kaj nam bo leto dalo.

Maham vam in obljubljam, da nove zabavne teme šele prihajajo. 🙂 Do takrat pa pustite otroka, da pade in ga naučite, kako se mora pobrati. Na igrišču ali v šoli. 😉

Pošiljam ( zaenkrat še ) en’ poletni poljub,

T.

Prejšnja objava Naslednja objava

Morda ti bo všeč tudi

Ni komentarjev

Odgovori