Rahel veter je končno skoraj razjasnil nebo, zeleni listki plešejo nad mano. Občutek poletja je bil čisto že v moji dnevni rutini ampak zadnje dni oziroma teden… je izginil. Zebe me, v noge 🙂 ! Najbrž nas je moralo dobro zaliti, da bo sedaj sonce sijalo iz vseh štirih strani 🙂 . Zadnji teden je bil tudi pri nas bolj po vremenu, nič kaj veliko nam ni sijalo sonce in dobra volja. V meni so se mešali občutki mama vprašanj in tudi prestrašenosti.
Zadnje čase opažam močne razlike med fantoma. Otroške faze nas napadajo iz vseh strani. Karakterja se spreminjata. Izakovo uveljavljanje svoje volje je tako močno, kot pri Oskarju nikoli ni bilo. Spoznavam občutek metanja na tla in konstantno besedo NE oziroma besedo NE zamenja nekakšno niti nvem kako bi opisala: oponašanje traktorja z jezikom brrrrr 🙂 . Težko zadržujem nasmeh na obrazu, ko ga vidim kako mi ne popušča in uveljavlja. Niti lepa obrazložitev mu ne pomaga. Skupine v vrtcu so se združile, očiten stres za njega in žalostne oči ob poslavljanju, tudi histerično dretje in dejansko ‘ vlečenje’ za mojo majico nam ni tuje. Zmeda v moji glavi. Sicer se kmalu po mojem odhodu umiri in je kot, da ni bilo nič z nasmehom na obrazu in konstantnim ‘ repetejm’ v krožniku 🙂 . Nihanje volje in akrobatski ‘ met ‘ na tla, ko noče domov iz igrišča je naša stalnica. Kaj naredim? Pogledam ga in grem. Ne dvigujem ga, ne prepričujem ga… ampak enostavno grem ( upočasnim korake ), ker čakam kdaj bo histerično pritekel za mano 🙂 … in seveda popusti, ker se mu nikoli ne približam nazaj 🙂 . Sicer sem deležana sem pa tja čudne mama poglede, ki jim nekako preberem v očeh : poberi ga. Ja pa seveda 🙂 … zakaj? Da bo naslednjič še huje? Občutek imam, da že ve kaj ga čaka, ko rečem: ura je, domov gremo. In vsakič je hitreje pri meni 🙂 … bomo videli kaj se bo zgodilo v naslednjih tednih 🙂 , mogoče se celo vržem na tla sredi igrišča tudi sama… mislim, da bi padel v šok če bi to videl. Baje pomaga! Imamo pa eno dobro poletno stvar, SKORAJ BREZ PLENIC! Tako smešen občutek je, ko jih dejansko ne rabiš več. Mi smo iz enih plenic šli v druge in praktično se že 5 let moje življenje vrti okoli plenic in robčkov 😀 . Ko pomislim, da jih ne rabimo več me za malenkost stisne pri srcu. Kako hitro rasteta, kam čas beži? Ne dolgo nazaj sem hodila kot mumija po svetu, utrujena od NE spanja in uveljavljanje njegove močne volje tudi po noči. Hvala bogu se je umirilo. SPIMO! Zaenkrat.
Oskar... moj mali veliki petletnik. Čisto je po meni, ker je tudi fant z razbitim zobom. Tako kot mami 🙂 . Teden je minil tako, da me je v prsih tiščalo kako se nam je lahko to zgodilo. Po totalni neumnosti, brez divjanja. Revež si je razbil sprednji zob na prafaktorje, na srečo je z dlesnijo vse ok ampak prizor je bil zame tako mučen, kot bi me kdo rezal. Dobila sem pa dober odgovor od prijatelja : Ah kaj se obremenjuješ, če bi igral računalnik se to nebi zgodilo 🙂 fajn je ha ha. Fantje, pač! Njegova faza odraščanja je pa že prav… zasuva me z vprašanji : mami, kaj je grob? Zakaj umremo? Boš ti še vedno moja mami tudi, če boš umrla pred mano? Zakaj je zemlja okrogla in ne pademo dol? Zakaj me slijo jesti meso, če pa ne jem živali? Kako lahko ‘ človeki ‘ – njegova beseda ha ha jedo živali? Čudim se vsak dan od kje, fantek? Nevrjetne glave imajo otroci, če jim posvetiš čas in padeš v ‘ debato ‘ z njimi. Obožujem ta čas, dejansko me iz dneva v dan kaj novega nauči in mi podari priložnost, da lahko razmišljam z njim. Zadnjič smo mu doma rekli : ribice pa le pojej, so dobre za možgane. Čez par ur sva jaz pa moj oče dobila en zelo fajn odgovor nazaj : Ha vidva sta pa jedla ribe ampak kot vidim moji možgani boljše delujejo kot vajini pa rib sploh ne jem. AMMM kaj? Ha Ha. Vloge glede obiska pri babicah so se tudi obrnile: Izak mi pogumno pomaha in reče čaw čaw medtem, ko Oskar z mokrimi očmi govori… nočem, da greš. Prosim ostani 🙂 .
Včasih se sprašujem… dva otroka iz istega gnezda pa tako različna ob odraščanju. Na trenutke se mi zdi, da ne zmorem več… ko pa pomislim čez kakšne faze smo že vsi šli se pa nasmejim z mislijo, da mame pač zmoremo vse. Multipraktik pa čeprav smo neprespane. Močne kot kakšna konjska vprega. Včasih se čudim kako si lahko na telo nabašemo toliko stvari. Kako smo prijateljice, učiteljice in varno zavetje našim divjakom. Žensko telo je zmožno vsega in še več, nisem vedela… da smo takšne super junakinje. Pa ne samo fizično… ampak tudi psihično. Predvsem, ko preizkušajo naše meje in obseg potrpežljivosti 🙂 .
Trenutki, ko se počutim utrujeno… trenutki, ko je moja meja potrpežljivosti na dnu… trenutki, ko v mojih ušesih odmeva mami, mami, mami… SLIŠIM TE, TUKAJ STOJIMMMMM! . Si ponovim stavek, ki mi je tako pri srcu. This too shall pass 🙂 . Tudi to bo minilo. Tako preveč hitro, da si boš želela občutek malega kričanja ob sebi 🙂 . Skoraj da ne jočem, ker ne bomo več uporabljali plenic 😀 kaj šele bo, ko bo številka noge zrastla na 35 🙂 . Do takrat si pa nabiram potrpežljivost v športu in v zmenikih z mojim dragim. POMAGA! Preverjeno 😉 … no pa tudi kozarec šampanjca in mrzla piva krasno pašeta v poletne dni 😉 .
Naj vam bo lepo…
Do naslednjič…
Ni komentarjev