Kako sem si Šri Lanko natisnila na papir …

Moje palme je zamenjal pogled na roza obarvan šopek pred mano, listki kar bežijo na vse strani. Ocean je zamenjal grič na katerem stoji prekrasen grad v svoji zeleni barvi. Zvok tropskih ptic in divjih avtomobilov je zamenjal zvok prekrasnih naših domačih žvrgolavčkov in ne tako prijeten zvok vlaka 🙂 . Pa vseeno, ga imam rada. Mangovi listi so postali češnjevi. Bananini dolgi listi kot pahljača so postali prijetni grmički … brez banan 🙂 .  Tropsko vročino je zamenjalo prijetno spomladansko vreme. Nasmehe in prijaznost ljudi ( kljub ne takšnemu življenskemu standardu kot ga imamo mi ) so zamenjali turobni beli obrazi. Sem pa tja me v množici kdo preseneti in mi nameni prijazen pogled. Tako, kot me je tam … v množici nasmejanih …  presenetil kakšen turoben pogled.   Beri naprej

Družinsko popotovanje v deželo vročine & tisočerih palm

V resnici sploh ne vem kje naj začnem 🙂 . Ali s popotovanjem na letalu ali naj, kar opišem moj trenutni pogled. No … nekaj bom nakracala, čeprav spet nisem prepičana, da mi bo uspelo objaviti 🙂 . Sicer sem mislila, da ne bom nič napisala ampak izkoristila sem moment popoldanskega počitka kar mi tudi nevrjetno paše.

Moj pogled do odprtega morja, ki je par metrov od mene zakrivajo nevrjetno košate dolge palme, kokosi kar čakajo, da se bo nekdo sprehodil mimo in jih potrgal. Surferji neučakano čakajo valove, da jih zajahajo ( vsake toliko kakšnega tako zmelje centrifuga, da se spomnem momenta mojega učenja kako me je ‘ zmlelo ‘ ha ha ) in seveda me  zamika, da bi se jim pridružila in dokončala učenje. No … ampak to pač ne bo mogoče 🙂 . Še naslednja leta. Razen, če otroke privežem v čolniček  in jima dam masko na glavo ha ha pa še to bi kot neučakana kužka se strgala iz verige in planila name. Kot češ, da se nismo že dolgo videli ( 3 minute ) . Vonj po poletju in raznih rožah mi polni nosnice. Oči vidijo tisto, kar jim je najlepše. V resnici mi je najlepši vedno isti pogled. Palme, mivka, neskončni ocean … ( kako sem dolgočasna, a ne ? )  Čeprav sama Šri Lanka me je impresionirala z naravo. Neverjetni pogledi na vse strani … kupi palm, kaktusov, in velikih krasnih rož … listov. Drevesa mangotov, banan in pasionk  so vse povsod. Sem pa tja ti pade kakšen avokado na glavo, ki ga pri nas kupiš za par evrov in je čisto drugačen. Med velikimi krošnjami opaziš kako veje pokajo in male opice se lovijo. Če si prav pozoren vidiš veliko kuščarjev, ki se zlivajo z debli. Baje tudi kobre krožijo okoli, no … to me pač ne zanima 🙂 . Ob sončnem zahodu je priplavala želva velika približno 2 metra na obalo. Neverjetno 🙂 . Čez kakšen dan smo zopet imeli srečo in drugo želvo opazili kako skrbno vali in skriva jajca. Zvali jih več kot 150 … Po nekih določenih dneh jih pridejo domačini iz farme iskat in vse zorganizirajo, da jih po treh dneh spustijo racat v vodo proti večeru, saj drugače bi jih ptice pohopsale. Narava je tukaj nevrjetna, živali so krasne … vse ptice iz risank od Oskarja smo videli 🙂 in sloni so nas skoraj posesali z rilci. Edino, kar me žalosti je, da je vse umazano. Veliko je smeti … ampak kdo bi zameril domačinom? Sonce pripeka in vročina zajema otok. Komu se pa da ? Važno, da se oni smejijo vsakemu ‘ belcu ‘ , ki gre mimo njih in bele dojenčke skoraj posvojijo. Malo se nas sprehaja tu okoli … belih ljudi 🙂 .  Beri naprej

Midva + najina fanta = potep tja daleč v drugi svet. All we do is travel.

Vonjave popoldanske kave se raztezajo po stanovanju … vonj, ki mi je tako všeč. Pogled skozi okna ni nič kaj prijetno modro obarvan, sivina prevladuje v očeh … Palme v koritih poplesujejo v ritmu, ki ga veter narekuje. Pogled na teraso me seveda spomni na trope bi lahko rekli. Sredi Ljubljane sem si omislila palme in velike kamne ( ki mi jih je mož … no to nevem če lahko povem ha ha ‘ nabral’ za eno krasno reko in jih revež z prijateljem nosil po ‘ škatlah’ v višje nadstropje – jaz pa bila nadzorni seveda ha ha ) … in sem pa tja kakšen kaktus. Z leti sem ugotovila, da razne rože in začimbe na naši terasi ne uspevajo, ko sonce ‘ prižge ‘ svojo poletno moč, rastline požge in je vse brez pomena. Še posebaj je problem to, da nas v večini ni nič doma. Skačemo spomladi in poleti sem in tja … Zato ljubim stanovanje in vrata na ključ … brez vrta in dodatnega dela. Pa saj ne, da mi ne bi bilo všeč prekopavati vrt pa urejati … ampak nas preveč dobro poznam. Raje izkoristimo čas za raziskovanje kot pa, da bi planili na vrt ob prvem soncu 🙂 . TO SMO SEVEDA MI! Da me kdo ne bo narobe razumel 🙂 … Sicer pa najbrž imava oba traume od doma ha ha. Otroka iz hiše, vsako soboto na vrt pobirat kamne in jabolka, kosit … in tako naprej. Moj oče nas je dobro zverziral s takšnimi in drugačnimi opravili okoli hiše. Še prijateljice so se pripravljale na delo, ko so prestopile prag hiše 🙂 … da sem si lahko zaslužila izhod v bljižnjo diskoteko na sobotno noč. Brez dela ni jela, a ne 🙂 ?! No midva bova pa zaenkrat pošiljala na učne ure vrta najina otroka k babicam 🙂 … veliko dela je povsod. V trenutnem obdobju nam tako prija živeti v mestu.  Beri naprej

Pranje perila in prikupne čelade …

Dnevi letijo hitro, spomlad je najlepša. Najraje bi ustavila čas in imela skoraj samo ta letni čas in pa kak mesec poletja. Temperature so zakon, ravno prav … no edino večeri bi lahko bili toplejši. Pogled na cvetočo Ljubljano mi jemlje dih, magnolije so vsepovsod. Ljubljana mesto lepih dreves. Vse se prebuja, ptički žvrgolijo, ljudje smo boljše volje … po mestu odmeva glasba. Vrnili so se umetniki na ulice, festivali bodo oživeli in vse več je turistov. Včasih, ko se sprehodim po glavni ulici se mi zdi da redko slišim naš jezik. Lepo je videti tudi druge kako jo občudujejo 🙂 . Spomlad pa prinese tudi čas, ko operem na tone perila. Tega kar ni konca … ni konca … in ni konca. Seveda je tudi čas, ko je ati doma in s tem prinese neumnosti v naš dom. Takšne neumnosti, da mama pač vedno pere 🙂 ! To je stvar, ki bi jo ukinila ha ha. Sleči, obleči, peri, šivaj … Beri naprej

Vzgoja otroka … je priprava na življenje.

Pogled na zeleno osvetljen grad pred mano, zastava z vetrom plapola sem ter tja čeprav je oko ravno ne vidi čisto. Na desni strani mize sveča, ki mi mogoče malce preveč osvetljuje desno oko. Pogled na vazo z mačicami na kateri visijo ‘ spomladanski pirhi ‘ me spomni, da se bližajo sončni dnevi. Yes! Dom brez njega ni isti. Vedno isti občutki, pa še vedno se človek ne navadi. Manjka nekaj … Kot ‘ pokrov ‘ domačem loncu. Odlomljen delček srca. Sem si pa vsaj dober ‘ dil ‘ zrihtala … leva stran postelje ni nikoli prazna. No razen, če je obnašanje zelo grdo. Oskar mi greje drugo stran postelje, ko njega ni. Pred spanjem obvezno stiskanje in beseda rtm forever mami! Ej,  pa ti sploh veš kaj pomeni forever?! Kaj ? Ja za vedno … za vedno mami! Nočno zbujanje in : daj me v žličko prosim … No nič drugače, kot če je on doma 🙂 … Včasih prav držim pesti, da bo obnašanje lepo in mi ne bo treba uporabit stavka : Spal boš v svoji postelji. In konec. Pika. Bonus točke so šle 🙂 …

Beri naprej