Skodelica dišeče jutranje kave, pogled skoz okno v rahle bele snežinke, ki se lepijo na strehe ogromnih hiš in zapletajo v avtomobilske gume. Pogled na na bele dežnike iz ptičje perspektive,ki drvijo sem ter tja, ujeti v dnevno rutino. Kužki razposajeno skačejo po parku in lastniki se veselijo z njimi. Seveda tudi napetih voznikov ne manjka. Moja dnevna rutina je tokrat malo drugačna. Po jutranji rutini zgodnjega zbujanja in  mixanja smootija, obisk vrtca in moje prosto doplodne. Priprava na še eno malo srce in iskanje tistih majcenih,drobnih oblačil po omari. Še sama se ne morem načuditi kdaj je ta čas zbežal, in kdaj je mali O. postal že pravi mož, ki pridno jezika v svoj prav,ko mu kaj ni po godu. Kdaj so dnevi švignili, da se sam odpravi na stranišče in opravi vse kar je potrebno brez moje pomoči? Prižig luči, lula, umije rokice ( medtem,ko si sam povleče ‘ pručko ‘ in naštima vodo ) za konec pa še ugasne luč, priteče do mene in zakriči : Sem žeeeeee, sam :)! Kam je šel ta čas? Vedno znova ponavljam mamicam,ko dobijo dojenčka. Uživaj in zapomni si vse malenkosti, zapisuj si trenutke, ker te kasneje službene  obveznosti potegnejo v akcijo življenja, razne dejavnosti ,ki pridejo zraven ( vrtec, telovadba, tečaji … ) skratka tisti dnevi,ki švignejo mimo tebe … in spomini,kar zbežijo. Tudi če je težka borba, ko so krčki in nočno ustajanje. Pa saj vse mine, vse mine in to še prehitro. Dojenček je tako kratek čas, da ko vse to mine … si želiš nazaj! To si bom ponavljala ob težkih dnevih in nočeh :).

Zadnje dni sem nekaj premlevala v moji glavi in razmišljala po svoje. Toliko kot mi je čas dopuščal in misli :). Ker namreč moj O. je klepetulja in to takšna, da včasih še svojih misli ne slišim. In zato  torej je mojega bloganja malo :). Enostavno nič ne razmišljam in nič se ne sprašujem,ker se pač ne morem :). Če sem pa imela trenutek … sem pa zadnje čase  zelo razočarana nad ljudmi in njihovo ‘žlehtnobo’,da si nisem upala poprijeti za računalnik in začeti udarjati,ker nebi ravno delila pozitive z vami ampak grajo. To pa nočem,ker taki ljudje niso vredni mojega pisanja …

Kakorkoli ‘life with kids or life without them’ ? Sama si nisem nikoli predstavljala, da ti otrok lahko prinese toliko sreče in toliko veselja. Da ti lahko pričara toliko straha in toliko vprašanj. Da ti tako skuštra glavo medtem pa nariše  gromozanski nasmeh na obraz. Da ti pričara toliko stvari,ki se jih z besedami enostavno ne da opisati.

Žalosti me pa misel družbe, da ko imaš ’30.ko pred sabo’ pa je nekako že čas,da se spraviš imeti otroka.  Razna vprašanja ki jih slišim, ko sem v bljižini prijateljic, znancev. Kdaj pa ti misliš kaj? A ni že čas? Zakaj pa ne? Kdo je pa rekel,da je potrebno imeti otroke, se zliti z okolico? A kot par ali pa sam, nisi srečen če si takšen tip človeka in če ti to ustreza? Mislim,da si lahko. Blazno neumno se mi zdi,da se ljudje odločajo za otroka,ker družba narekuje tako. Na koncu pa so mame zanemarjenein nesrečne, moški pogledi segajo drugam in otroci nesrečni. Na koncu je pa tu še kup ločitev in zavoženih otrok. Zakaj le? Ne govorim o družinah,ki pač enostavno ne delujejo in se ločijo. Seveda, boljše to kot pa trpljenje.Nimaš kaj.  Ampak o tistih parih,ki jih družba in ostali prijatelji prisilijo v to da imajo otroka in si sami nakopljejo kup nesreče. Na raznih forumih sem zasledila toliko takih, zakaj? Zakaj imeti otroka z enim,ki ga ne ljubiš samo zato,ker ti ura tik taka in ker naj bi to bilo prav? Ne počnite tega, ne poslušajte družbe ampak sledite svojemu srcu.

Ali pa vprašanja kot so : A še vedno živite v Ljubljani, a ni čas za vas :)? A ni mesto preveč betonsko :)?  Ja seveda, še posebaj Ljubljana najmanjše mesto na ‘svetu’ z veliko zelenja … edino,kar jo kvari je podnebje. Najboljše je,da vsi živimo po istem kalupu : dva otroka, hitro selitiev v hišo, velik avto, mogoče še psa, dvakrat na leto na dopust … nekam blizu,ker z otroci se ne potuje kaj pa veš kaj te preseneti :). Današnja družba me preseneča. Vsak si ustvari življenje,ki ga osrečuje. Ali je to življenje brez otroka. Ali je to življenje na vasi z z otrokom … Ali v mestu ali na otoku 🙂 …  Naj bo karkoli  in kjerkoli ampak naj ne vsiljuje družba svojih misli nekomu,ki si želi drugačnosti in ohranit sebe pa četudi je starš.  Vprašanja ljudi me včasih kar presneto presenetijo 🙂 … Nas osrečuje mesto zaenkrat in čim več potovanj, da se otrok naužije lepote tega sveta in spozna koliko lepega je okoli njega. Da nosi ‘ruzak’ na ramenih in zre v širni svet. 

Kakorkoli … življenje z otrokom je enostaven ‘mess’ v hiši, hitenje sem ter tja … opazovanje … učenje … pospravljanje in minute v minuto … igranje… kričanje … smejanje …. vzgajanje … prilagajanje … oragniziranje … stiskanje … lupčkanje … kuhanje … lovljenje … jokanje … spraševanje … uživanje … potovanje … Lot’s & lot’s of love every singel minute 🙂 …

In če znaš imaš še vse lahko ‘ podobno ‘ kot si imel pred otrokom.  Čas za partnerja, čas za službo in kariero ( pač en starš se more malo več prilagajati, da drugi uspe ) … mislim,da pride čas tudi za drugega. Življenje vseeno ni TAKO kratko. Ni treba,da se vse vrti okoli otroka in se vse skupaj konča,če najdeš pravilno ravnotežje med tvojim prejšnjim življenjem in življenjem starša … se vse lepo ‘zbalansira’, pa četudi si pač par let zaspan :). Je drugačno o tem ni dvoma :). Ampak tako ali tako kasneje vidiš da sreča ni služba ampak življenje samo,ki te polni z zdravjem in lepimi trenutki, kot so bljižina družine in prijatelji.

Zame je pa življenje brez otroka … … prazno. 

In življenje kot ga narekuje družba … bedno.

Narekujte si sami življenje in sami rišite zgodbo, saj boste vi živeli v njej in nihče drug. Odstranite nepotrebne ljudi v svojem življenju,ker je vseeno še veliko dobrih. Živite dan za dnem in bodite zdravi. To je edino,kar šteje … Pa ljubezen,seveda :)!

Do naslednjič ….

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca 🙂 ! …

Že dolgo časa nisem poprijela za tipkovnico in začela ‘udarjati’ in srkati najboljšo kavo. Tako dolgo,da je zunaj že vroč ‘asvalt’ zamenjala mrzla cesta, nasmejane ljudi zamenjal mrk pogled nad meglo in poletne oblekice zamenjali jesenski plašči. Je pa res, da je jesen vseeno čarobna kljub Ljubljanski megli ( pravo čarobno jesen najdemo povsod kjer ni kotlina in sonce naredi barve še bolj dramatične 🙂 ) Pogled na barvne listke,ki ob vsakem malem sunku vetra padejo kot v zibelki na tla. Prava mešanica barvne palete. Waw. Mimo nas so prazniki in ameriška norija halloweena. Priznam meni je všeč, vsi se nekaj pritožujejo … joj ta Amerika, kaj nam ‘ dela ‘. Ubistvu je pa to njihov nekakšen ‘pust’ in smo ga  sami prevzeli, zakaj pa ne? November, turobni mesec … zakaj si ga nebi polepšali z zabavo in nekakšnim pričakovanjem? V tem ne vidim nič slabega …

Med vso mešanico poletja in prehoda v jesen se je razvil še en čudež. No ubistvu se je razvil že takrat,ko je bil še vroč ‘asvat’ :). Mali O. bo dobil družbo in ne bo več sam. Dobil bo nekoga s katerim bo delil otroške norčije in se tega spominjal vsa tja do starosti. Dobil bo nekoga na katerega se bo poleg naju lahko zanesel in 100 % računal. No vsaj upam,da se bo moja želja izpolnila :). Mislim,da si vsak starš želi, da sta otroka prijatelja. Kakorkoli 🙂 začelo se je obdobje nosečnosti. Ubistvu sem se odločila, z moževo pomočjo seveda – ker me posluša jamrati , da še vem malo pojamram … nisem ena tistih nosečnic, ki imajo samo trebuh :). Po domače : kaj hitro se mi vse prilepi 🙂 … In z vami bi rada delila koliko truda bo vloženega v to, da bo spet postalo vse tako kot mora biti oziroma še boljše. Z Oskarjem so moje kile pošteno narasle :), pa nebi ravno rekla da zaradi pretiranega : vse bom ‘pojedla’, ker se rada ponorčujem iz tega stavka ampak mislim,da zaradi vse vode,ki je bila v meni ( očitno imamo to v družini ) in pa ne odrekanja. Ker namreč sama obožujem hrano in to ne samo zdravo. Obožujem tudi hamburgerje in podobne packarije ( vsake toliko ) … da pa o čokoladi niti ne govorim ali pa o nutteli z žlico :). Sladkosneda za znoret in to imam po očetu. Ti si kriv, tatko :)! Kakorkoli sem gurman dobre hrane, zdrave hrane in včasih tudi ne tako zdrave hrane. Moja prijateljica Nina me je pošteno nasmejala, ko je rekla : Ha ne morem vrjeti, da dejansko ne ješ več tako kot si včasih, s tabo sem res uživala jesti – nisi več zabavna ha ha ( do 20. leta se ti pač ne pozna, nikoli nisem imela težav z težo ) ampak starejši kot si, jaaaaaa’ pač ne gre več tako. Če želiš biti zadovoljen sam s sabo in se tudi počutit energijska bomba, da ti znese vse v tem tempu. Hrana in šport je rešitev, vsaj zame.  Do 20.leta sem plesala in se konstantno gibala. Kasnejo,ko je fax, služba se stvari spremenijo. No pri meni se je spremenilo med nosečnostjo, kar se najvrjetneje pri 70 % žensk, razen pri tistih ki jim zavidam :)! Pri Oskarju sem se zredila za krasnih 23, 24 kilogramov. Waw še ko preberem me strese, ker mi postane kar malo slabo kaj me zopet čaka :). Spomnim se dneva, ko sem se odločila : Oooo ne,ne nikoli nisem bila pri ‘močnih’ in ne bom. Ampak, ko se zrediš pač moraš nekaj narediti da prideš nazaj. Meni so rekli, bo ‘šlo samo dol’  med dojenjem itd … Ma ja? …  Ne ga srat? Niti malo … Nisem ta tip punce, se je zredila ma je hitro vse pošlo :). Ker še enkrat : pač rada jem :)! Tako, da ko sem začela ni bilo izgovora :  je dež, je mraz. Sem pač šla v blokovsko garažo in začela tečti po garaži,  iz kleti ‘šprintala’ do 10. nadstropja in obroke nadomestila z zdravo, neredilno hrano. Pa niti približno nisem nikoli jedla ne zdravo ampak sem se malo bolj izobrazila o hrani in si naredila plan. Pri tem mi je seveda pomagala  Alenka in njeni VIIT treningi. Najbolj pa moja vztrajnost. In vam nekaj povem, imela sem toliko energije pa čeprav sem bila utrujena ( neprespane noč + tempo dojenčka ). Samo to pa šport pa sem letela in kile so odšle, še manj sem jih imela kot pred nosečnostjo. In počutje je bilo enkratno. Ko ‘padeš noter’ v ta tempo je enostavno nevrjetno dober občutek, od vedno sem bila športnica z vmesnimi pavzami in,ker sem mama tega ne bom zanemarila. Niti zaradi zdravja, počutja in pogleda v ogledalo 🙂 … ter seveda moža :)!  Je pa res, da ko postanem noseča se moje upiranje hrani konča in pač začnem jesti,kar mi paše :). No brez pretiravanja ( sladkor – sladkorna itd ) ampak pač … brez ojoj morem paziti, ojoj … Uživam in se prepustim. Začela pa sem obiskovati jogo za nosečnice. Ampak to je umirjena vadba pri kateri se povežeš z otrokom in imaš čas zase. Ker sedaj se raje več posvečam Oskarju in mirnem tempu. Bo kmalu spet vse divje in natempirano. Torej drage nosečke 🙂 vse se da … če se hoče in želi … Naj bo nosečnost ena velika krasna izkušnja, brez obremenjevanja … Naj vas dragi in domači razvajajo saj v vas raste novo bitje in to občutimo samo me, mame … kako poseben občutek je to … Naj se čas ustavi ( razen takrat, ko nam je slabo in nas boli glava ) … naj so meseci lepi vse do takrat, ko ne začnete zatekati 🙂 … ko niste še helij balon 🙂 … Saj veste o čem govorim, kajne :)? Zato drage nosečke in mamice upam,da se mi katera pridruži kasneje. Zaenkrat se bom pustila presenetit številki na tehtnici, ko bom obiskala gospo sestro pri ginekologu … in zamižala na ‘en uč’. Se bom kasneje prepustila zabavi z izoblikovanjem tistega, kar je bilo :)! Ker vem, da je mogoče :)!

Do naslednjič 🙂 …

Na sliki : O. v trebuhu in jaz po cca. desetih mesecih.

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Rahla meglica sredi poletnega JULIJA  katera se dviga nad Ljubljano. Zvok vagonov, ki odmevajo v ušesih in vonj po poletni nevihti. Poletje, kje si? Zakaj ni vonja po očiščenem žaru in vročem poletju? Slišim le zvok avtomobilskih gum v katere se pletejo luže od ostanka nevihte. Slišim le stopinje ljudi kateri tečejo z dežnikom in se umikajo kapljam iz neba. Poletje, pogrešam te. Utrip poletja v mestu mi manjka … Sprehod po ulicah v poletni odpravi … Vse bi dala zanj … Ko krilo ‘zaplopota’ medtem,ko se veter prismuka med meščanske hiše … Vonj po vročem asvaltu in nasmeh ljudi, ki so v pričakovanju večernega druženja z vetrom v laseh. Namesto tega vidim le kup ljudi,ki drvi sem ter tja in se sprašuje ali bo dan minil brez dežnika. Ali bi se ‘zvlekli’ pod oddejo in pogledali najljubši film … Ali bi odšli v mesto v svoj priljubljeni lokal in pogledali nogometno tekmo … ali bi si raje doma odprli pivo in jo namesto tega pogledali iz svojega domačega ‘kavča’. Kako žarek sonca vpliva na nas, na naš dan … Kako utrip ljudi vpliva na vse nas … Podarjen nasmeh z soncem ali mrk obraz pod dežnikom. Oh ti naša prekrasna zemeljska žoga podari nam sonce, ki  se smeje in vsi bomo bolj veseli. Vsi se bomo lepše prebudili v sončno jutro in z užitkom popili skodelico najljubše kave ali čaja in strumno zakorakali v ta prelep dan … ne pa iz omare izvlekli dežne škorence in poprijeli dežnik …

Samo kratek krik iz moje strani kako potrebujem sonce … Upam,da me bo slišal in mi naklonil nekaj sončnih dni …

Do naslednjič …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca  ! …

Prileteti iz poletja v naše poletje je krasno. Podaljšali smo si lepe in tople dneve, kaj lepšega? Sonce me greje in ples drevesnih listov odmeva v ušesih. Srečna! 

Spoznavati druge države in njihove kulture je to kar me izpopolnjuje. Živeti z domačini in se preliti v enega izmed stanovalcev države ( in ne spati v hotelu ) …  Videti različne pokrajine in navade ljudi. Spoznavati svet in tuje ljudi mi širi obzorja. Ob tem pa svojemu sinu vtisnit spomine, da bo mali popotnik že zgodaj in ‘navajen’ na vse. Tokrat smo obiskali Portugalsko vse od Lizbone pa tja do juga in njihovih prekrasnih plaž. Vedno več metropol vidim pridem do zaključka da so si vse kar podobne. Lizbona je polna malih ulic, ki kričijo po ureditvi parking prostora, pogled iz mesta do Atlantika je krasen. Ljudje drvijo sem ter tja, opazila sem veliko študentov in ne toliko delovnih ljudi :). Od prestolnic kot so : London, Rim, Pariz, Barcelona … še vedno ne morem pozabiti dragega New Yorka … Pač najlepše mesto daleč naokoli, že ko piješ kavo se ti zdi vse čarobno. Je pa res, da plaže na Portugalskem so nevrjetno lepe, njihov minus je edino mrzla voda. Ampak se vseeno lahko naužiješ poletja. Rada obiskujem prestolnice ampak še raje se potikam po kotičkih plaž. Enostavno ljubim poletje in sonce, zakaj bi potovala v mraz, če je pa tako velik in topel svet? Vsakič znova me navduši  večkrat viden pogled : palme, modro nebo in mivka.

Toliko različnih navad ljudi je na svetu,da smo mi ena mala pikica na okrogli zemlji. Ampak vse do sedaj nisem še našla kotička za katerega bi rekla : najboljša hrana, najboljši ljudje, najlepša pokrajina in : waw tukaj bi živela. Povsod so sem pa tja pomankljivosti. Misel življenja pod palmo na plaži me sicer še vedno ‘matra’, ampak vseeno ‘bolj kot sem starejša ‘ vidim kako je Slovenija lepa in urejena. Pustimo našo vlado in podobno 🙂 govorim o pokrajini. Naša krasna mala Ljubljana, pograbiš ‘ bicikl’ in že si v mestu, imaš parking brez stresa, najljubše kotičke z hrano in dobro kavo ob tem pa teče mimo tebe reka … Za vikend pograbiš stvari in že si lahko na morju ali v hribih. Lepa dežela, ni kaj! Razen ljudi bi zamenjala 🙂 da bi bili bolj veseli in ne škodoželjni … da bi živeli zase in ne za druge, bili pozitivni. Ampak ja, kot sem rekla : Vsaka država ima luknje :).

Zaenkrat bom drvela in poizkusila obiskati čim več naše zemlje, si ustvarjati spomine po celem svetu in občudovati kulture ljudi, se učiti … Delala za potovanja in spomine, ne pa za stvari, ki kasneje pristanejo v omari in so prazne. Napolnila glavo z znanjem in v oči vtisnila krasne kotičke te naše žoge. Čeprav vem,da je časa premalo za odkriti cel svet pa vseeno :). Mogoče v večih življenih preputujem celega :)!

Nekaj malega za lepši dan, naužijte se sonca!

To travel is to live ( Hans Christian Andersen )

Stisnila bi pavzo … in prepotovala svet!

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri … ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca  !

Okus jasminovega čaja me popelje v nevrjetno ekstazo lepih trenutkov pa čeprav je dan turuben. Dva tedna prave pomladi je bil balzam za dušo in oči so se nahranile pogledov nasmejanih in srečnih ljudi. Kako malo je potrebno,da so ljudje srečni. Samo sonce in vse je tako pravljično in lepo. Vsi so tako prijazni, ko se čebele ustavijo na cvetovih rožic, ko ptički žvrgolijo svojo melodijo in modrina nad nami je videti enostavno neskončna in sveža …  Odmev pesmi ‘walking on suneshine’,odprto okno, svež zrak in odmev otrok iz igrišča do stanovanja … To so tisti pomladni krasni dnevi za katere živimo in hitimo domov iz službe.

Pa vseeno danes ni tak dan ampak živi samo v moji glavi … zaprem oči in se prežarčim v ta dan … Lahko bi bil resničen,ker je namreč poseben dan. Materinski dan in 25.MAREC, nekakšen čaroben datum za vse mamice. Misli me popeljejo nazaj v otroštvo in odmev v glavi od predragega neminljivega Pavčka : Mama je ena sama, prva radost je mama …

Malo bitje prvič zagleda svetlobo sveta, temna barva oči se mu zasveti medtem, ko ga položijo na trebuh. Ves trud in hitenje okoli mame, ki rojeva se umiri … Zagleda jo, končno vidi osebo pri kateri je spal in se razvijal medtem,ko je poslušal bitje njenega srca v notranjosti. To je tista oseba, ki se ji reče MAMA … Njej je spremenil življenje … Ona je bila tista,ki ga je nosila pod srcem. Ona je bila tista, ki ga je nestrpno pričakovala v svojem objemu. Malo bitje raste in MAMA z njim. Prve besede : ma ma … Prvi koraki in s tem nepopisna sreča MAME … Prvi nasmehi, prvi padci, prva hrana, skupne neprespane noči in skupna sreča … Prva ljubezen, prva puberteta, prvi vzponi in padci v življenju … Edina oseba katera ve vse je : MAMA … Imeti mamo … takšno,da veš da je skoraj edina oseba na tem svetu, katera te nikoli ne bo pustila na cedilu je enostavna sreča. Vem,da vsi v življenju nimajo te sreče. No jaz jo imam, ker me je dvignila iz plenic in pospremila vse tja do oltarja. Dala mi je ljubezen, katero jaz sedaj delim naprej in z veseljem praznujem današnji praznik … V prvih dveh letih življenja mojega malega Oja sem doživela srečo, katere prej nisem poznala. Nisem si niti v sanjah predstavljala, da te to malo pravljično bitje pripelje do vrhunca sreče pa čeprav ti zapoje le novo pesmico. Zanimivo … Nekaj tako vsakdanjega je rojstvo otroka in vzgajanja, da so vsi to vzeli za samoumevno. Jaz se čudim vsak dan. Njegove sposobnosti so iz dneva v dan večje in moj je. Najin je … Čas beži tako hitro, oni pa tako hitro rastejo in se postavljajo na noge … Šele sedaj razumem mojega očeta,ker nas enostavno ni hotel spustiti od doma … Ker vse tako hitro mine … Male nogoce postanejo velike in odtavajo tja v svet. Brez mame … Zato nikoli in nikdar ne pozabite mame … Kaj je vse naredila za vas, da je svet bil lepši …

Biti SUPER mama je težek poklic s tem pa tudi najlepši. Včasih se počutim kot nekakšna levinja, ki brani svoje ozemlje pred slabimi ljudmi in želim svojemu otroku vseeno prikazati svet v pravljici. Tako kot najbrž vsaka mama. In tako kot se je trudila moja mama.

Preživite čas z njo, pa ne samo danes … Vsak dan. Jaz ga veliko in včasih se mi zdi, da mogoče celo malo preveč 🙂 . Čas je najpomembnejši … ni ure na tem svetu katera ti lahko prinese čas nazaj …

Pa lep dan!

Do naslednjič …

Walk & Talk & Tie my shoes …

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri … ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca  !