Tokrat se je pod mojimi rokami zavrtela domača granola. Na zadnjem popotovanju ( Bali ) smo večkrat naleteli na okus noro dobre granole. Sicer mi ni uspela TAKO dobra, kot jo naredijo oni ampak… približek, recimo 🙂 . Želela sem odkriti kakšne zanke imajo in kaj jo dela tako dobro… pa sem po svoje malo čarala 🙂 . Naj preidem, kar k bistvu.
Rahel, topel veter me boža po obrazu, bananini listi se zibajo, palme pa z njimi. Sedim tako rekoč nad klifom, pred mano morje v vsej svoji veličini. Čeprav je tema, ga čutim. Lokalci so vklopili svoje lučke in najbrž planili na lov za jutrišnjim kosilom. 🙂 Vidim jih. Ušesa so polna ”easy house” glasbe, ampak črički ji dajejo ”beat”. Na trenutke me odnese, ker si zraven pojem melodijo, ki se vrti. Ne poznam komada, ampak je neverjetno dober. Refren gre nekako tako: ”I belive in love… I know this time will be gone some day… I just don’t care.” Kot da bi zvočniki vedeli o čem bom danes pisala. 🙂
Tisoč luči nad mano, jasno nebo. Zadušen vonj tropskega rastja v mojem nosu, idila. Pred mano temne sence palm in prekrasnih rož. Noge so bose. Ušesa pojejo pesem različnih melodij, še sama nisem čisto prepričana, katere živali vse so. Lahko bi rekla, da sem v trenutku, ki je enostavno popoln. Otroka spita, Rok je nekje v ozadju. Trenutki, za katere živim. Danes sem se odločila, da čas, ko spita, posvetim vam, sebi… Mojega čvek »majstra« sem zapostavila in začela udarjati po tipkovnici. Ugotavljam, da ko ga imam doma… moj blog spi. Enostavno je on tisti na katerega tipkam zapise in nazaj dobivam takšne odgovore, kot jih želim. 🙂 Ampak še vedno tako rada pišem.
Krompirjeve posodice ali polnjeni krompirjevi mafini. Bili smo na obisku pri mojih starših in povsod nas je bilo veliko. Tokrat sva se z mami v kuhinji zavrteli skupaj. Tri, dva, ena in brunch je bil na mizi. Družina je na kupu, otroci letajo gor in dol, pozna kava v skodelicah čaka na mizi… zakaj bi hiteli, če je pa vikend in toliko si imamo za povedati 🙂 . Zajtrk zbeži v dopoldanske ure in se preslika v brunch 🙂 .
POTREBUJEMO :
