Usodni DA!

Pričeli so se krasni dnevi. Naravnost obožujem cvetoča drevesa pa čeprav je moj nos občutljiv. Poglej v jasno nebo, nasmejane ljudi, polne energije. Srednješolce, ki se zaljubljeno gledajo na klopcah v parku, otroški smeh ki odmeva iz igral in vse kar je povezano z rumenim soncem. Čeprav sezoni oziroma treningom na belih strminah še kar ni videt konca se veselim poletja,ki je pred nami. Večinoma sončnih dni z Oskarjem preživljava sama in hrepenim po kakšnem ‘off ‘ Rokovem vikendu brez obveznosti na kolesu z vetrom v laseh … Le kdaj bo prišel 🙂 ?

Veselim se prihajajočega usodnega DA, ki trka na vrata in čaka, da prevzamem priimek, ki se začne na P. … Po 26. letih mojega C.ja bom postala nekaj drugega 🙂 … Nori občutki me spreletevajo … Dnevi minevajo v organizaciji na poroko. Ker hočem imeti vse tako kot mora biti … priznam … je kar naporno. Od A do Ž več ali manj delam sama, seveda z Rokovo pomočjo … Mnenja sem, da poroka mora bit to kar sem jaz in to kar je on … Je užitek načrtovati ampak naporno,ko ti primankuje časa ker mali vragec zahteva 100 % pozornost in dragega ni skoraj nič doma … Tako pa je, ko hočeš še ‘ pouštrček ‘ za prstane narediti sam, darila za svate narediti sam … dekorirat prostor sam … in tako naprej 🙂 … Mislim, da bi se kar našla v tem poklicu … Včeraj mi je Rok, ko sem po treningu prišla domov rekel : A tebe mogoče preutrujenost in izčrpanost energije fila z dodatno energijo :)? Sem rekla, kar vprašaj mojo mamo, ki si je želela, da bom 3 minte pri miru ali pa tiho … Jah … Sem dobila kopijo malega mene, Oskar … Sekunde ni pri miru 🙂 … Zdaj razumem mojo mamo 🙂 … Rabim počitnice, in staršno se veselim najinega počitka na ‘honeymoonu’. Priprave na poroko so nekaj najlepšega, sama se še ne zavedam kaj se bo zgodilo kmalu. Ko bo prišel trenutek, da me bo tatko pospremil do oltarja in pogled na mamo in brata … Mami Milanko in Petra … Jaz v beli obleki …  Ter moje prekrasne prijateljice katere me bodo čakale v istih oblekicah in vse točno vedele kako me zvija v trebuhu in kako sem srečna. Hvaležna sem, da jih imam … Komaj čakam, da se skupaj odpravimo na to pot, katera nas čaka Maja … Komaj čakam zagledati Roka, ki mi bo podal roko in skupaj bova potrdila že potrjeno pred drugimi in pred zakonom. Waw, noro … 🙂

Naj mine dan v soju sončnih žarkov tudi vam, midva tudi če sva sama in čakava na moškega najinega življenja nama je lepo. Pogrešava ga vsako minuto, ampak tako je … Je pa toliko bolj sladko, ko smo skupaj in, ko lahko za urico odmislimo obveznosti. Tudi vi jih odmislite, saj prihaja krasna pomlad oziroma poletje!

Do naslednjič …

11805_10151393125483176_1196374638_n Mi trije smo najboljši par!

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …

 

Odšli so v Boj …

Pogled nad mestom je nekaj za kar sem hvaležna, da je Ljubljana moje mesto! Hrup pod mano je enkraten. Zvoki se raztezajo v petje po tirnicah, avtomobilih,motorjih,rešilcih.  Spet zaslišim utrip mesta pod mano, ker je končno prišel večer da sem se ‘usidrala’ v moje korito na terasi. Vidim luči v stavbah – koliko različnih življenj … Koliko različnih misli … koliko različne ljubezni in sovraštva … koliko različnih duš … Waw! In končno voham kanček pomladi, nos mi je kar hvaležen … Pogled v zvezde … Pogrešala sem to!

Te dni je moje razmišljanje odneslo tja v davne čase, ker sem zasledila napetosti v Koreji. Pričela sem razmišljati kako je bilo med vojno … Kako so države bile drugačne in kako je sedaj vse drugače … Kako se je na stotine moških podalo v boj, v boj za svojo državo. Kako spoštovanje do svoje domovine je bilo takrat in kakšno navdušenje nad vodjo države. Kako so moški za sabo pustili svoje drage in se podali na pot z mislijo, da se vrnejo ampak niso bili prepričani … da bodo prišli nazaj … Kako so ženske čakale doma na pismo, ali še živi … Gledale skozi okno ali se bo pripeljal avto kateri bo naznanil novico, da jih več ni … Hrepenele za ljubljenim …Grozno obdobje se je raztezalo nad to okroglo zemljo takrat … Ne predstavljam si, da bi se kaj takega zgodilo … Da bi pričeli z shranjevanjem hrane za hude čase in bili pripravljeni za pobeg v zaklonišče … Toliko napetosti med ljudmi … Med istimi ljudmi na svetu, vsi rojeni tu, vsi enaki … ampak vsi tako drugačni. Ne razumem človeka kateri si je želel rdečo zemljo … Ne razumem medsebojnih odnosov želnjih po grdem … Razumem pa pogumne ljudi kateri so branili svoje, ker so nasprotniki udarili … in pogumne ženske katere so svoje sinove, može pustile v boj … Vredni so vsakega spoštovanja. Še vedno bi se jim morali klanjati. Roko na srce ampak če bi se sedaj to pripetilo si ne predstavljam da bi večina  fantov odšla branit ozemlje … Več je bilo poguma takrat. Ko pogledam mojega očeta in brata, mojega Roka in Oskarja … Bi sama odreagirala tako, da bi jih lastoročno zvlekla v jamo in čakala, da mine … Če mi nebi dovolili bi se pa namaskirala v nasprotni spol 🙂  in odšla z njimi v boj! Ne predstavljam si, da bi bila ena izmed tisti pogumnih žensk katere čakajo na vrnitev. Prej bi zbrala pogum in zgrabila  orožje ter z dretjem napadla. Da bi ostala pa brez štirih najpomembnejših moških pa nebi prenesla. Nikoli! In mislim, da je še ena ženska v družini istega mnenja kot sem sama … Moja mami 🙂 !

Kapo dol vsem tistim pogumnim pa naj je moški ali ženska  … Upam, da se je naša okrogla zemlja umirila in da so se z leti naučili, da se vse da rešit … No sicer vem, da najbrž ne.  Ampak vseeno … Upanje umre zadnje pravijo :)! Naj naša zemlja žari v soju barvnih luči in ne rdeče teme …

Vam pa en krasen dan in naj mine z mislijo v kako krasnem obdobju živimo!

Do naslednjič …

images

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …

This too shall pass …

Svetleče nebo me grize pod veke … In pogled na zopet zasneženo Ljubljano mi počasi že ne paše več. Dovolj je bilo mrzlega vremena in temačnih oblakov. Letos se mi dozdeva da kar ni konca. Želela bi si imeti nekakšen top in ga izstreliti v oblake … Pogledati v nebo in sonce bi mi pomežiknilo in se nasmehnilo … Dolge rokave bi zamenjala za kratke, pozdravila bi odprte čeveljce … In sonce bi me dodatno napolnilo z pozitivno energijo …

Ker so zadnji dnevi čudni, tako kot vreme … bo moje razmišljanje v današnjem blogu tudi čudno … Sicer ne maram nič kaj lepih blogov ampak vseeno … Življenje tudi ni vedno lepo … Lepo pa ni takrat, ko izgubimo nekoga … Ko se od nas nekdo poslovi … Vsi vemo, da se bo to enkrat zgodilo čisto vsakemu od nas … Vsak bo na koncu ostal sam, pa naj je obkrožen z tisočimi ljudmi … Se bo poslovil sam … Mislim,da je to zelo občutljiva tema za vsakega posameznika ampak dogodki v preteklih dneh so me zaznamovali da se poslovim od osebe … Čeprav sem jo malo videla zaradi razdalije v kateri smo živeli je ostala velika praznina … Bila je del mene … Misli so me popeljale v razmišljanje kam bo odšla? Ali je res samo zaspala, tako kot vsako noč? Ali se je njena pozitivna in ‘klepetuljasta’ duša dvignila kot bel prahec v zrak in nas sedaj opazuje in si misli, čas je že bil … Ali je postala drug človek? Ali je postala žival in nas spremlja? Kaj se zgodi, ko nas ni več? Zakaj se to sploh zgodi? Zakaj se telo postara in postane neuporabno? Zakaj? Pridemo na ta okrogli svet, doživimo toliko lepega, toliko težkega, toliko nepozabnega … In to v trenutnku, ko zapremo oči … Zgine kot bi pihnil v prahec in bi se zgubil z zraku … Spomini in vse kar je lepo in grdo … Zaspi z nami … Vse kar je lepo … mine …. Vse kar je težko … mine … Vse mine … This too shall pass bi jaz rekla … 

Tisti, ko zaspi mu najbrž ni nič hudo … Mogoče mu je celo lepo … Tisti, kateri ostanemo ( ostanejo ) pa trpijo … Trpijo za osebo katere ni več … Spomnim se trenutka, ko sva se z Rokom vozila nekje po Dalmaciji z kolesi in opazovala stare vdove na kupu … oblečene v črnino … sedele pod drevesom … Izgubile so svojega ljubljenega in črna barva je bila tista s katero so pokazale kako jim je hudo … Dokler same ne bodo zaspale, bodo oblečene v črno … Živeti jim ni, če tvoja polovica zaspi … Tukaj pri nas se mi zdi, da ni tako čustveno kot na Balkanu … Na Balkanu so ljudje ekstremno čustveni in ekstremno navezani na družino … In to ekstremnost tudi pokažejo … pa če tudi z oblačili … Sama bi storila isto …

Danes in naslednje dni prižigam svečke … Za njo! In za misel, da je vsem tistim lepo … 

Do naslednjič …

 sky-lantern-wadi-rum-candles-festival

Resnične Sanje … Resnična Pravljica …

Nič kaj prijetna svetloba nad Ljubljano, oblačno svetleča … Je pa toliko bolj prijeten okus kave v ustih in misli v glavi. Skoraj ne vrjamem, da je že konec Januarja in s tem prihaja najin Februar in obletnica … Lani sva ‘ špricala’ večerjo v najini priljubljeni gostilni izven Ljubljane, ker je bil Oskar še ‘pikolo’ da bi ostal sam ampak letos nadoknadiva in se že veselim! Vprašanje če točno na datum, ah ta zima 🙂 ampak v teh dneh sigurno!

V prejšnem blogu sem omenila, da je December moj najljubši mesec poleg Maja … No in zdaj naj povem, da letošnji December je bil nevrjetno čaroben … Preplavljen z tisočerimi občutki, oblit s solzami sreče, obdan z iskrenim smehom, zavit v tople objeme …

Naš prvi obisk tekme je bil v Val Gardeni 2009 in od vedno se mi je zdela fantastična … Mala vasica in točno na moj rojstni dan 19.12 … same z mojo prijateljico Lano ( moja Luba )  smo naredile ogromne transparente na belih rjuhah … Že takrat smo se drli kot nori in navijali za mojega Roka … Vsako leto mu sledimo na tekme, katere so dostopne za nas … Jaz, družina in moji zlati prijatelji … Zlata družina in zlati prijatelji kateri naju-nas podpirajo vedno in povsod, rada vas imam če vam nisem še povedala! Brez vas nebi bilo vse tako kot je, nepozabna doživetja … In Gardena se je res izkazala za fantastično, saj so bile prejokane osamljene noči pozabljene, obisk rojstnih dnevov brez njega pozabljeni, zbujanje sredi noči, ko je Oskar neutolažljivo jokal pozabljeno, praktično biti sam … Pozabljeno! … Vse je izpuhtelo v zrak kot bi pihnil regratovo lučko in bi jo odneslo neznano kam … Ko je priletel v cilj z številko 35 in pokazala se je številka 1 … Ko sem zagledala njegovo reakcijo sem padla na kolena in mislim,da imam mali ‘ blackout’, ker sem bila tako vesela … Vse zaradi njegove sreče,njegovega truda in njegove sposobnosti jahanja hriba jaz pravim 🙂 … Njegovega življenja … Smučanja! Če je smučanje njegovo življenje je tudi moje … Sedaj je naše! Čeprav sama ne smučam 😀 ! Živimo in dihamo z njim …

In ker nevrjetnega Decembra še kar ni bilo konec, sem praznovala po dolgem času rojstni dan in moj zmagovalec je šel na kolena in okronal December z krasnim diamanton na roki … In tako je moj ‘ cviren’ ki sem ga imela že od leta 2009 zamenjal prekrasen prstan … Čeprav proti najinemu ‘ cvirnu’ nisem imela nič in ga imam v škatlici zraven postelje … Najlepši spomini! V glavi se mi je zavrtelo in od vsega vzhičenja mi Decembra solze niso skočile iz oči, bili so nevrjetni nasmehi in polno čustev … Večer je bil popoln, vsi smo skakali od veselja … jokali in plesali … Jaz sem v soju clubskih luči ga gledala in zavrtel se mi je film najinega poznanstva, najini zmenki, noči preživete za računalnikom,ker ga seveda ni bilo nič doma … Najine neumnosti, ki sva jih počela skupaj … in katere še počneva … Vseh najinih stvari za katere veva samo midva … Teh občutkov se niti približno ne da opisat … To je nevrjetna ljubezen, zaradi katere … Bi umrla, ja bi … Nisem si mislila, da lahko kdo to reče … In dejansko to misli … Tisi oziroma tista, ki pa to čuti … Pa ve da je res tako!  Rok se je odločil da bo December še bolj čaroben za naju … Okronal ga je z stopničkami v čarobni Val Gardeni in meni nataknil prstan … Odločil se je tudi : Da bo moj Maj za vedno najin mesec!

Želim vam krasen dan!

Do naslednjič …

IMG_7594

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …

 

Sladek December …

Že dolgo spet nisem poprijela za ‘leptop’ in kaj napisala … Smo že skoraj na polovici našega priljubljenega meseca poleg Maja … Tu je naš čaroben December in pogled mi sega nad Ljubljano, rahla meglica jo zajema in strehe so pokrite z snežno oddejo … Tu pa tam vidim kakšno svečo, ki visi na terasi … Krasen pogled, ampak za moje pojme te dni preveč mraz … Ampak čarobno, še posebaj čarobno ko padajo kepe snežink na tla in kako je z vsakim pogledom ven večja belina … To je ta občutek, ko bi stekel ven in dvignil roke v nebo in se vrtel,vrtel … debele snežinke bi pa pokrile tvoje trepalnice … Ohhh ja! In po treh minutah veselja bi naredila : Oooo ne ne, gremo nazaj … Premrzlo, lepše ga je opazovat skozi okno v toplem domu s kakšno skodelico kave ali čaja … In meni osebno opazovat najinega Božička kako samostojno hodi po celem stanovanju, najlepše darilo na dveh nogah! Opazovat njegovo navdušenje kako mu je uspelo vse sam narediti, poslušati glasen smeh z namenom : Poglejte me, hodim sam! Spet bi pojamrala, da čas prehitro beži … Ampak se bom zadržala in si rekla, saj prihaja vedno lepši čas.

December in množična mrzlica nakupovanja, ni mi všeč … Obožujem ta mesec, ker so moji najljubši prazniki tukaj … Vsa družina se zbere na kupu, kuha se slastna kosila v družbi in hiša je polna smeha… Praznike preživljamo doma pri mojih starših in vsako leto nas je več … Letos mislim,da bo premajhna miza za vse nas glasne ljudi 🙂 … Ko je moj Rok preživel prvi Božič z nami in prišel iz umirjene družine k nam … Mislim,da ni veliko govoril ampak samo opazoval kaj se dogaja za mizo … Po rodu sem ‘polovico’ Makedonka 🙂 in mislim,da to pove vse … Dretje za mizo, obujane spominov … Klepetanje z mojo najljubšo teto Dajano ( ‘neve se katera bolj glasno govori jaz ali ona’ ) nazdravljanje in hihitanje, skratka predvsem glasno … Ampak zdaj se je Rok že navadil in z veseljem sodeluje pri mizi in ‘ kriči’ ko si želi nekaj povedati :D! To je naša družina, ki jo ljubim! Letos Bomo malenkost čez Božič upihnili prvo svečko … In ne dvomim da od letos naprej ne bo še bolj glasno! Obožujem čas Božiča, nekako me napolni za te turobne mesece, ki prihajajo:  Januar in Februar! Lani, tik predenj sem rodila sem v mislih vsako noč govorila : Prosim pusti me za Božič doma, naj bom doma … Ko gre Božič mimo pa ti dovolim da prideš 🙂 … In kaj se zgodi : 26.12 ob 00.45 najina žabica zagleda luč tega sveta :), že v trebuhu me je ubogal!  … Najlepše darilo …

December je tudi čas, čas … ki te spomni na ljudi kateri si želijo imeti topel dom pa ga nimajo … Kateri si želijo podariti svojemu otroku nekaj toplega ali nekaj kar mu bo prikradlo iskrice v očeh … Ob tej misli me pa zmrazi, da se vsi veselimo nekaj pa ostaja temačnega … neizpolnjene želje otrok … Družin … Zato smo se letos odločili razveseljevati nekatere otroke oziroma družine, ki nimajo … Pa tudi če so to samo rabljene igrače od Oskarja, moja in Rokova oblačila da jim bo topleje ali kakšna čokolada, ki si jo želijo že celo leto … Vsem bi pomagala ampak vsem ne gre … Letos namesto množičnega nakupovanja v trgovinah, naberite stvari in poiščite družino … Podarite jim nekaj, da se jim prikrade nasmeh na usta … Da bodo še vedno vrjeli v pravljice in v dobre ljudi ( ker roko na srce, jih ni več veliko )  … Vsi nimajo takšne sreče kot jo imamo mi! In vsak dan posebaj se zahvalim za to … Kar imam!

Naj bo December mesec v katerem se počutite kot v pravljici, v katerem razveseljujete ljudi in čas preživite z prijatelji in družino! Naj bo dom napolnjen z smehom in vonjem po dobri kuhi … In naj vrečke z rabljenimi stvarmi dobi v roke družina katera jih res potrebuje! 

Pa lepe praznike …

Do najslednjič …

2007december_std

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …