Skrivnostna Luna …

In že je ponedeljek … Teden se obrne tako hitro, da je to nevrjetno … Pogled nad sončno Ljubljano mi pririše nasmeh na ustnice, ko bi le cel dan bil tak … in jutranja kava že diši … Gospod najmlajši bo pa kmalu drugič zaspal. Vikend je bil krasen, v petek sva si z dragim privoščila zabavo v Sputniku, Sladico … Bilo lepo, ampak zadnje čase se samo čudim fanton za mešalko in njihovimi ‘ ponavljamo komade na vsake 60 min ‘ saj nobeden ne opazi, no nekateri zelo opazimo. Grozno! 🙂 … Zato si je lepše priredit zabavo doma … Kakorkoli, družit se je bilo pa krasno! Preostali vikend smo pa preživeli doma v našem Kopru, vonj po slani vodi vedno nenormalno paše.

Včeraj sem sedela na kavču in pogledala v nebo, videla sem jo … Ogromno in lepo, jezna na njo … Ona je poglavitni razlog za moje migrene … Kako je lahko tako lepa? Kako jo sploh lahko tako vidimo? Ali obstaja še kak planet kot je zemlja? Ali se dogaja življenje še kje in ne samo na zemlji? Ali obstaja še kdo poleg nas, ljudi? Včasih se sprašujem če nas nekdo opazuje, vesolje je neskončno … Le kaj tiči tam … Ko bi le lahko vedela. Ali obstajajo čudna bitja, ki so pametnejša in močnejša od nas? Včasih vidim čudne stvari na nebu -pa ni satelit 🙂 ! … zato se velikokrat sprašujem … Zanimivo bi jih bilo spoznat … Videt dogajanje nekje drugje in ne na zemlji … Mogoče pa so takšni kot E.T. 🙂 … Kakšen ogromen vpliv ima Luna na ljudi, zakaj? Zakaj en velik krog vpliva na naše počutje? Vsi vozijo kot, da so brez izpita in vsi so živčni, nekateri pa trpimo zaradi migrene … Zanimiva je ta luna, tako lepa … pa škodljiva!

Do Lune pa nazaj … stavek katerega z Rokom velikokrat izrečeva … Ljubim te, do lune pa nazaj :)! Ljubezen je neskončna, tako kot vesolje in lepa tako kot polna luna … Svetleča, ko jo začutimo … Pa smo spet pri ljubezni. Le kaj bi brez ljubezni? Nehala bi sijat polna luna in zemlja bi bila črna, žalostna in turobna … Zato je vsak dan tako poseben, zaradi ljubezni … Ljubezni do fanta, moža, otroka … Ljubezni do staršev, brata,sestre … Prijateljev … Ljubezni do živali, narave… Ljubezni do potovanj … Ljubezni do dela, športa … Ljubezen do smeha … Čim manj pa Ljubezni do žalosti :)! Več vrst ljubezni  čutimo in vsaka je na svoj način posebna in lepa … Sama čutim veliko ljubezni na različnih področjih … Posebno Ljubezen pa čutim do njega … Tako močno ljubezen, da bi poletela do lune … Tako močno ljubezen, da jo najina mala štruca še bolj izpopolni in tako močno Ljubezen, da imam še večji navdih za pisanje … Ljubezen je lepa pa naj bo to takšna ali drugačna … Samo da je Ljubezen in samo da je naše srce polno … Da nas rešuje pred grdimi in žalostnimi dni … Če veš, da imaš Ljubezen ni nič v življenju težko … Tisto pravo Ljubezen … …

Pa začnimo nov teden … tedni so lepši, ko nas spremlja Sonce … Privoščimo si kavo na soncu in poglejmo kako lepi in nasmejani obrazi so – ko je Sonce okrog nas … Smejte se … Smeh je pol zdravja, pravijo!

Do naslednjič …

moon14day-1985c

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …

Pogum … je tisto pravo!

Junij … in že je tukaj, nevrjetno kako hitro so prišli poletni dnevi … Čeprav moj pogled nad oblačno in kislo Ljubljano, ni nič kaj poleten … Vesela sem, da sem prišla k sebi, te dni me je namreč mučila grozna migrena … Danes recimo je nekoliko bolje … Poleg poroda je migrena najhujša bolečina 🙂 … Poroda brez epiduralne, seveda … + takih in drugačnih protibolečinskih … Srečna, samo da je mimo … Le to sem si želela!

Včeraj, ko sem proti večeru že lahko razmišljala … ko sva z Rokom razglabljala , videla članke na spletnih straneh, gledala dnevnik … so me misli odnesle k besedi … Pogum … Kaj je pogum? Ali ima vsak pogum? Ali vsak izkoristi svoj pogum? Ali je z leti pogum vedno manjši? Namreč razmišljam kako so naši smučarji pogumni in kako nekateri ljudje ki so okrog njih … niso niti najmanj pogumni, pozitivni, pravični, POŠTENI … Pogumni so, ker od svojih malih nog zmrzujejo na – 25 ob 5. zjutraj, pogumni so ker se v samem ‘dresku’ spustijo 140 na uro po ogromni strmini, pogumni so ker jih 200 dni na leto ni doma, pogumni so ker se odrekajo takim in drugačnim stvarem … pogumni so bili, ko so bili stari 16, ko se ti v glavi največ dogaja … oni so pa pridno trenirali … Pogumni so, ker vztrajajo in imajo željo po takem uspehu, da bodo zapisani v zgodovino … Pogumni so,ker jim bo uspelo pa čeprav imajo grde ljudi nad sabo, katere je lahko sram. Ampak pustimo grde ljudi, saj so sami veliki in sami bodo pozabili na te grde ljudi in pokazali … 

Sama nisem nikoli spremljala smučanja, poznala nobenega smučarja … vedno preklopila,ko se je mami drla v dnevi : ‘ Dejmo’, ‘Dejmo’ … Morska deklica od vedno, nimaš kaj :)! Ampak, ko sem spoznala in videla vse to , kaj fantje počnejo … No, to je zame tisti pravi pogum. Čeprav  nam ga v naši domači hiši ni nikoli manjkalo, še posebno mojemu očetu … Zato mi je beseda Pogum kar blizu … ampak tako blizu … kot je njim : pa ne …

Besedo pogum pa prepisujem tudi nam, puncam oziroma ženam smučarjev … Sama mislim, da smo zelo pogumne … ostajamo večino časa same doma, gledamo televizijo kako so na nitki in nam je slabo zraven – enim več, enim manj  … Ostajamo same z otroci doma, same si pozimi grejemo mrzle prstke in pogrešamo topel in varen objem , same si kuhamo kosilo in sedimo zraven ‘leptopa’ vse tja do 1. ali 2.  ure zjutraj, če je čas drugačen kot pri nas … včasih se počutim kot da živim stoletja nazaj in imam vojaka … hvala za tehnologijo in hvala za skype! … Sama sem bila pogumna, da sem si za prihod Oskarja izbrala mesec December ha ha – vrhunec sezone! Bravo … ubistvu je bil kralj pogumen, ne jaz :)! Točno zaradi takih stvari, zaradi katerih smo tudi me pogumne … vrjamem, da bo fantom uspelo! Za njimi stojimo tudi me, in smo tudi me prikrajšane … In če kralj to vidi bo postopoma začel … začel pošiljat ‘ dober vajb’ In se bo pokazalo v prihodnjih sezonah … Pogum mora biti poplačan, jaz Roku letos rečem : Kralj ne more poskrbeti za vse letos … letos smo dobili Decembrsko darilo … pomeni več kot zmaga kjerkoli …

Pogum je tiso pravo … pa naj bo to smučarski pogum, pogum nas punc, ki ostajamo doma, pogum njihovih mam ki jih gledajo … Pogum srednješolcev, ki govorijo govorno vajo pred celim razredom, pogum ljudi kateri se odpravijo daleč stran od nas zaradi službe – neizmerno jo pogrešam, punco na M.  Obstaja miljon pogumov in na vse moramo biti ponosni … …. Sama sem zelo ponosna na moj smučarski pogum in vem, da ta pogum bo poplačan … Samo vrjeti je treba!

Do naslednjič …

652_42699787548_1862_n

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …

Tista majcena sreča …

Vonj po zeliščnem čaju in nasmeh na ustih na vse zgodaj … Jutranji poljubi so najlepši … Ni važno ali ima slab dan ali dober … vedno nama podari nasmeh za dobro jutro … Sreča … To je najina izpopolnjena sreča … Niti v sanjah si nisem predstavljala, da je tako lahko imet majceno srečo doma … Niti za sekundo ni težko … Ustavrila sva pol mene in pol njega … To sva midva …

Misli so me popeljale k sreči … Kaj nam sploh predstavlja beseda sreča? Kakšni občutki nas preplavijo, ko začutimo srečo? Ali ni najlepše biti srečen? Zakaj nismo celo življenje srečni? Zakaj nekateri niso nikoli srečni? Ali vsi občutimo srečo?… Sama občutim jo občutim, ko pogledam najino majceno bitje, ki se mi nasmehne vedno, ko ga zdražim z najbolj ‘ debilnim’ glasom in najrazličnejšimi obraznimi mimikami … ko ga samo pogledam kako se vsak dan nekaj novega nauči … Vse na njemu me fascinira … Občutim jo, ko mi Rok da poljub za dobro jutro in nastavi rokco pod obraz za lahko noč , ko me objame … Ko ga pogledam kako uživa v tistem kar v življenju počne in kako je navdušen nad vsemi stvarmi v življenju, katere bova skupaj počela … ko se zaključi njegova kariera. Ko vidim kakšne iskrice ima v očeh, ko me pogleda in kako uživa v vsaki hrani, ki jo pripravim 🙂 … Ko se skupaj uleževa na kavč in spijeva jutranjo kavo … Ko se skupaj smejiva in odkrivava svet … To so le trenutki moje sreče … Lahko bi opisovala dneve kaj me vse osreči … Poglavitni razlogi za srečo sta moja dva fanta … in moja draga družina … Osreči me poljub mojih staršev po 25. letih poroke, njun nasmeh, ko se pogledata in vesta kaj sta vse že preživela skupaj … Ko pogledata najino majceno srečo … osreči me moj brat, ko mi podari nasmeh in, ko ga vidim da je srečen … Osreči me njegov objem in jamranje o srednji šoli, kako se mu ne da … čeprav mu vedno uspe perfektno … Tako malo je potrebno da občutimo srečo … Tisto malo, da občutimo kako je življenje lepo, če imaš prave ljudi okrog sebe … Tisto pravo družino s katero odkrivaš svet in lepote tega sveta … Želim si, da bi vsak na tem svetu občutil srečo … jo delil z drugimi in nasmeh podaril mimoidočemu …

Zame sreča predstavlja nekaj najlepšega, kar človek lahko občuti poleg ljubezni … Pa naj bo to takšna ali drugačna … Srečo jaz občutim tudi takrat, ko slišim zvok motorja, ko zaprede mimo mene 🙂 … ko pogledam sonce … In vedno, ko se zavem da sem zdrava … Vsak si srečo predstavlja drugače ampak vsi jo občutimo isto, le mogeče se premalokrat zavemo … da je to sreča … In kaj bi brez nje ? Naj vas sreča spremlja na vsakem koraku in zavedajte se tega, stopite v nov dan srečni … pa če tudi vas razveseli le zvok dobrega motorja … ali nov lak za nohte … 

Nekaj kratkega za lepši dan … še bi lahko pisala o sreči ampak me moja majcena sreča kliče in hitim k njej …

Do naslednjič …

large So don’t wait! Just be happy!

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca :)! …

Trenutek usodnega trka …

Vonj po jutrani kavi … pogled v jasno nebo … Ni mi dalo miru včerajšnje razmišljanje in sem kar na vse zgodaj poprijela za leptop. Pred tem sem se pa že ukvarjala z mojim Orlom    ( po novem ), ker spušča nevrjetno smešne glasove … Bo klepetulja, tako kot jaz! In njegove učke so se seveda že utrudile in zaspale … jaz pa začela … No še prej sem skočila do sobe pogledat kako moj Angel spi – danes koristi bonus … In včeraj ga je :)! Ha bom že nadoknadila te dni …

Včeraj sva se odpravila v kino … pot do kina je bila nevrjetno polna zapletov … že cel čas se sprašujem ZAKAJ? Namreč odpravila sva se že nekaj časa prej, ker kot vedno rada skočiva v spodnjo knjigarno in pregledujeva knjige ali bereva pravljice :). Vse to sva hotela narediti ampak začelo se je … že ko sva se odpravljala … Skoraj sem bila že obuta pa sem se vrnila za par minut v kopalnico, kasneje sva pozabila ključe… in se vrnila, telefon … in se vrnila … kartico za garažo in se vrnila … za konec pa še ključe zaklenila v avto … še dobro, da je bilo okno malo odprto da je moja roka segla noter in sem nekako odklenila- namreč šla sva z ‘oldtajmerjem’ in ni rezervnega ključa… Krasno :)! Začela sva se že spraševat če je sploh ‘fajn’ … da greva … Kdo za vraga me pošilja 10x nazaj in zakaj? 

Ali je res trenutek oziroma minuta tista,ki ti spremeni življenje? Ali bi se nama kaj zgodilo če bi odšla 30 minut prej? Ali si samo preveč domišljam zaradi takšnih in drugačnih filmov? Tako očitno kot se mi je včeraj zgodilo se mi še ni … nikoli … zato mi je dalo mislit … Mogoče naju je nekdo rešil, mogoče pa sploh nič ni bilo? Čeprav sama vrjamem v takšne in drugačne stvari! Kdaj pride do usodnega trka?  Trka, k ti spremeni življenje … Ali v pozitivno, ali v negativno stran …  

Doživela sem en trk v življenju, zato tudi vrjamem vanje … Usoda, trk … Zame stvari,ki se zgodijo … ker pač se … No to zame ne obstaja. Vrjamem da nekaj je … Tisto nekaj, kar nas pelje po poti življenja …. Midva sva ga poimenovala kralj!

Namreč, ko sva se z Rokom spoznala že kakih 8 let nazaj … Sva se samo enkrat videla in kasneje 5 let nič … Skoraj nič pogovarjala, le gledala … celo noč, namreč … In celih 5 let se gibala v podobnih krogih, hodila na iste zabave … eden mimo drugega … Zakaj? Do usodnega leta … … Ko sem ga po 5 letih zagledala … na istem ‘platcu ‘ kot sva se prvič videla … sem se že začela spet spraševat … Kaj pa je to zdaj ? Od kje pa zdaj on:)?      V teh letih mi je misel zbežala k skrivnostnem fantu, ampak nikoli nisem ukrepala ( saj sem mnenja, da more moški ukrepat ) … zanimivo pa koliko ljudi spoznaš na različnih krajih in si jih niti približno ne zapomeš, no njega sem si … tako kot on mene … No nekako sva vseeno prišla v stik, to pa sem ga jaz poiskala … Samo z namenom, da ga vprašam ali je to on? Tisti fant izpred tolkih let, ko sva skupaj z pogledi preplesala noč … In si zamenjala številke, se po zabavi slišala … Mene pa že ni bilo več ( on pravi, da sem zaradi njegovega gorenjskega naglasa zbežala in ga zavrnila ) – NI RES :)! Pač samo odšla sem …

Zakaj se tisti trenutek nisem obrnila in odšla nazaj ? Zakaj se kasneje nisva slišala? Oba sva čutila nevrjetno energijo ampak trenutek je odšel mimo … Kdo nama ni pustil biti še skupaj? Zakaj? … Kako nas pelje pot življenja? Ali s sorodno dušo hodimo eden mimo drugega? Ali ima vsak svojo sorodno dušo? Miljon ‘ zakajev ‘ se mi sprehaja po glavi … Trenutek ti spremeni življenje, tako kot ga je nama … Da sva se našla … Pot naju je pripeljala en k drugemu čeprav sva toliko časa hodila en mimo drugega … Od najinega prvega čarobnega snidenja … sva nerazdružljiva … Sorodne duše … take sorodne duše, da si želim da bi vsak človek začutil … to kar sva začutila midva … In čutiva še vedno … Takrat bo nekdo, ki zdaj ne razume … Šele razumel … … Kaj pomeni pravljica in usodni trk, ki ti za vedno spremeni življenje …

197962_10150111611573176_4974853_n

 

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! … 

Tik – Tak

Sedim v toplih nogavicah nad Ljubljano … Z mislimi daleč stran … še ko sem v osnovni šoli in srednji pisala dnevnik. Na tone zvezkov je bilo spetih z spenjačem v eno veliko knjigo. Kar ob selitvi iz moje vasi Planina v prelepi Koper nisem izgubila – kar je v moji navadi.  In čas me je prehitel tako, da si nisem nič več zapisovala oziroma bolj kot to : Sanjarila … Pa sem si le vzela malček časa in kot nas pelje ta svet … začela sanjariti z leptopom v rokah … Čeprav moram priznati je bilo bolj čarobno vzeti svinčnik v roke … in pisat … včasih se mi je na prstu naredila bul’ca od pisanja,pisanja … Ko sem pa čez par let to prebrala … Me je pa oblil smeh!

Osnovnošolski dnevi, srednješolski dnevi, študijske oziroma žurerske noči … Vse to je minilo – kot bi tlesknila s prstom … Trenutek! Zdaj se ozrem čez desno ramo in vidim njega na kavču … In malo štruco v sosednji sobi. In spet me oblije smeh in sreča. Dnevi odkar sva skupaj tečejo nenormalno hitro, odkar imava njega pa še hitreje …

Zmenila sva se da se ne bova več obremenjevala z časom in kako vse hiti mimo nas … Ampak to je blog v katerem je to dovoljeno. Razmišljati in se spraševati 🙂 … Ali je življenje prekratko … ali ima dan premalo ur … mi bo v tem kratkem času na tem okroglem planetu uspelo vse kar sem si zadala? Vem, da mi bo … Včasih si pa rečem zakaj bi si zadajala take cilje in ne drugačnih. Kot naprimer it neznano kam z njima in živeti pod palmo na peščeni plaži z vetrom v laseh in bosih nogah v katere bi se zapletala mivka … Bit neobremenjena z časom in hitrim tempom življenja … To so tudi najbž sanje vsakega … Kasneje se pa sprašujem če bi mi postalo dolgčas … dolgčas po doseganju takšnih in drugačnih ciljev … Pustimo se presenetit kam nas bo pot odpeljala in res živeti z vetrom v laseh … tudi če čas beži ( pa smo spet tam:) … ) Tik – Tak …

Naj bo prva objava kratka, da se spet ‘navadim malo sanjarit in razmišljat ‘ … Ker sem že pozabila kako to gre … Saj tako rekoč imam sanje nekaj metrov za mano …

 

Do naslednjič …

large

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …