Decembrski zapis ŠE 30-letne mame

Vsako leto mi hitreje čas beži. Kako je lahko to sploh mogoče? V glavi mi odmevajo besede strašev… boš videla, ko imaš otroke pa čas… kar švigne mimo tebe.

Zima je okoli nas, konec leta se bliža s polno hitrostjo. Občutek imam, da sem le trenutek nazaj plavala pod morsko gladino… pa se že zavijam v šale in nemirno iščem rokavice. Kape mi kvarijo frizuro in čofta pod podplati mi gre blazno na živce. Veseli me, da je december tu… ker človeški pogledi dobijo vsaj malo tistega žara v očeh, spet se nekaj dogaja 🙂 ! Čeprav nekateri nergajo, da je vsega preveč… kot si sam narediš in kakor si sam želiš! Jaz čutim ljubezen v zraku pa čeprav jih veliko pade v neko nakupovalno živčno mrzlico. Sama od vedno sovražim gnečo, nakupe in velike trgovine. Blahk. Rada imam tržnico in košaro, male butične trgovine in blazno hitre nakupe če se že znajdem v kakšnem velikem centru. Kot si sam narediš, kajne 🙂 ? Vidim, primem, grem. Medtem, ko moj Rok… on si pač vzame čas. Pri nas doma so vloge zamenjane 🙂 . Ampak nismo družina, ki preveč rada nakupuje, dejstvo! Škoda časa 🙂 .

Beri naprej

Kako so dobri! Žepki s paradižnikom in feto

Kuhinja je zadišala po slastnih žepkih, zmanjkalo jih je pa prav tako kot bi mignil. Eden tistih receptov, ki pridejo vedno prav… dobri so tudi če so mrzli. Tisti trenutek, ko se odpraviš mimo kuhinjskega pulta ali mize in vzameš ‘ hitro malico ‘ ali pa… zato, ker so pač tako dobri 🙂 ! Ni važno kateri letni čas je… primerni so prav za vsak letni čas.

Ne bom dolgovezila ampak z vami podelila recept :

Beri naprej

Tokrat o cvetlični državi Floridi in lepem Miamiju. Družina potuje.

Prvi stavek, ki si ga zapojem v glavi je : welcome to Miami…  Buenvenido a Miami 🙂 … al’ kako že gre? Dežela sonca, krasnih plaž, velikih krokodilov 🙂 in različnih ras. 

 

Florida znana kot sončna država… oziroma cvetlična rezidenca 🙂 , ki leži na jugovzodnem delu ZDA je definitivno balzam za dušo. Visoke palme, ki se jih enostavno ne naveličam, bela mivka med prsti, veter v laseh in pa malo manj pravih američanov 🙂 . Nekako sem pričakovala tisti ameriški pridih ljudi… pa ga, kar nisem in nisem našla. Američani so v mojih očeh nasmejani, vsi hitijo pozdravljati in ob prihodu v trgovino te pozdravijo z : ‘ how you doin‘ ? Pa čeprav je to le njihov način pozdrava… medtem, ko se mu ti  trudiš odgovoriti : ja super, pa ti ? On že ponuja naslednjo stvar. Nekateri pravijo, da so zaigrani oziroma kako bi danes temu rekli :  ‘ fake ‘ … ampak jaz tega ne čutim tako. Zakaj? Če mi podari bežen nasmeh in krasen pozdrav, ki me spravi v dobro voljo… namesto grdega naveličanega pogleda. Kaj lepšega ? Kakorkoli… tega v Miamiu nisem začutila. Pravih američanov oziroma pridiha prave  Amerike. Vrjetno je pomešanih preveč ras ljudi in se vse to izgubi… je pa lepo! 

Beri naprej

Kaj pravzaprav je sreča?

Dom preplavlja vonj jasmina iz svetleče sveče  in neke nežne rože, ki prav tako lepo diši. Nosnice dejansko začutijo tisti občutek toplote po jesni, čeprav so dnevi tako topli ( končno smo dočakali september v oktobru 🙂 ) so večeri prav prijetno hladni, pletene stvari mi že visijo vsepovsod po kljukicah 🙂 . Jesenski dnevni svetlobi se vsako leto čudim… kako se prelivajo barve neba, listkov in sončnih žarkov… kot nekakšna pesem, ki je ujeta v ritem življenja in se preliva vse tja od temno rjave do oranžne… waw. Vsak letni čas ima svoj čar… in vsako leto znova se čudim kako je to mogoče. Razen te ljubljanske penaste megle se nikakor ne navadim 🙂 čeprav si iz dneva v dan ponavljam… daj že mir, tako pač je v kotlini in nikoli ne bo boljše… saj se okoli kosila ‘ spiha ‘  pa je boljše 🙂 … prestolnica ima pač samo en minus… in to je MEGLA 🙂 ! Nihče ni popoln, a ne? Poletja je konec… torej pozdravljena jutranja in dopoldanska megla! Sprejela sem te med moje prijateljice, saj mi drugega ne preostane.

Beri naprej

POLNOZRNATI ZELENJAVNI ZAVITKI V PEČICI

Tokrat sem se odločila porabiti zelenjavo iz hladilnika… seveda sem pri tem angažirala fante, pri rezanju zelenjave na koščke je pomoč vedno dobrodošla… pa še zabavno je 🙂 ! Izak Svarun seveda ne dobi pravega noža, Oskar pa skoraj nič ostrega… ampak namen je dosežen. Oskar se tako prav pridno trudi narazeti koščke na enake dele 🙂 .

Beri naprej