Mesto me je klicalo po pisanju. Zadnje čase se vedno pritožujem, da nimam časa pisati oziroma, da mi čas enostavno zbeži. Seveda ne smemo pozabiti, da je vmes imel Rok zlomljena rebra in je bil doma, to tudi spremeni moj svet 🙂 …in pa rahle težave z mojimi očmi se pojavljajo in dejansko… malo težje gledam na blizu, pišem… kakorkoli.
Kot sem na začetku omenila, mesto me je klicalo po pisanju, kar nekaj je vrelo iz mene že nekaj dni… pa zopet je bil čas tisti ne prijatelj, da nisem mogla zbežati. Prišel je ta dan, ko sem dejansko zagrabila ‘ leptop ‘ in poiskala dokaj miren kotiček zame v mestu. Naročila jasminov čaj in odmislila vse italjane okoli mene, ki kričijo… odmislila vse arogantne natakarje, ki mi ne podarijo niti pozdrava, se osredotočila na vrtnice, ki krasijo mojo mizo ( rože me vedno raznežijo ) in dežne kaplje na oknu, ki polzijo mimo mene kot mali potočki in izginejo neznano kam.
Tokrat je listek na ADVENTNEM koledarju napisal 🙂 : Vzamite stvari in razveselite babi, specite piškote po njenem receptu pri njej doma in jih skupaj pojejte. Narisal se je nasmeh na obrazu in že smo bili pri babici za mizo. Pripravljeni na packanje.
Na začetku smo razmišljali kakšne piškote bi naredili. Mogoče medenjake, mogoče božične, mogoče navadne, mogoče filane? Babi nas je pogledala in rekla, zakaj pa ne naredimo takšne, ki sem jih sama pekla 30 let nazaj ? Enostavne, sladke pa še v stitkalnici za kekse ( testomat ), ki je star mimogrede tudi že več kot 30 let 🙂 !
Vsako leto mi hitreje čas beži. Kako je lahko to sploh mogoče? V glavi mi odmevajo besede strašev… boš videla, ko imaš otroke pa čas… kar švigne mimo tebe.
Zima je okoli nas, konec leta se bliža s polno hitrostjo. Občutek imam, da sem le trenutek nazaj plavala pod morsko gladino… pa se že zavijam v šale in nemirno iščem rokavice. Kape mi kvarijo frizuro in čofta pod podplati mi gre blazno na živce. Veseli me, da je december tu… ker človeški pogledi dobijo vsaj malo tistega žara v očeh, spet se nekaj dogaja 🙂 ! Čeprav nekateri nergajo, da je vsega preveč… kot si sam narediš in kakor si sam želiš! Jaz čutim ljubezen v zraku pa čeprav jih veliko pade v neko nakupovalno živčno mrzlico. Sama od vedno sovražim gnečo, nakupe in velike trgovine. Blahk. Rada imam tržnico in košaro, male butične trgovine in blazno hitre nakupe če se že znajdem v kakšnem velikem centru. Kot si sam narediš, kajne 🙂 ? Vidim, primem, grem. Medtem, ko moj Rok… on si pač vzame čas. Pri nas doma so vloge zamenjane 🙂 . Ampak nismo družina, ki preveč rada nakupuje, dejstvo! Škoda časa 🙂 .
Kuhinja je zadišala po slastnih žepkih, zmanjkalo jih je pa prav tako kot bi mignil. Eden tistih receptov, ki pridejo vedno prav… dobri so tudi če so mrzli. Tisti trenutek, ko se odpraviš mimo kuhinjskega pulta ali mize in vzameš ‘ hitro malico ‘ ali pa… zato, ker so pač tako dobri 🙂 ! Ni važno kateri letni čas je… primerni so prav za vsak letni čas.
Ne bom dolgovezila ampak z vami podelila recept :
