Dolgo nisem čutila vročega mestnega betona pod mano, dolgo nisem poprijela za moj leptop in strumno udarjala po tipkovnici. Danes sem začutila, no v resnici sem to začutila večkrat zadnje tedne ampak enostavno, ko sem začutila nisem imela časa no oziroma ni bil tisti pravi moment.
Rahel veter je končno skoraj razjasnil nebo, zeleni listki plešejo nad mano. Občutek poletja je bil čisto že v moji dnevni rutini ampak zadnje dni oziroma teden… je izginil. Zebe me, v noge 🙂 ! Najbrž nas je moralo dobro zaliti, da bo sedaj sonce sijalo iz vseh štirih strani 🙂 . Zadnji teden je bil tudi pri nas bolj po vremenu, nič kaj veliko nam ni sijalo sonce in dobra volja. V meni so se mešali občutki mama vprašanj in tudi prestrašenosti.
Svet je lep. Prelep. Več ga vidimo, več ga hočemo. Za letošnjo destinacijo smo si izbrali bolj ameriški pridih, malo več civilizacije in malo manj spraševanja, kje bomo kupili karkoli če bomo odrezani od sveta … Zgolj zato, da smo bili, tako rečeno, malo bolj na ‘ izi’ … Čeprav za Dominikansko Republiko bi pa lahko rekla, da smo bili skoraj odrezani 🙂 .
Kakorkoli, nikoli se prav posebaj ne obremenjujemo, kam bomo odšli. Seveda smo pozorni na kakšne okužbe, kot so komarji in podobne reči … Dokler sta otroka še majhna, no, pa zaradi naju tudi. Rada potujeva, rada odkrivava svet, nove kulture, spoznavava nove ljudi in se učiva, širiva obzorja, primerjava našo državo z drugimi. Raziskujeva. Najino načelo je, da je potrebno videti cel svet oziroma toliko, kot nam bo to uspevalo. Zakaj? Nimam pojma.