Kako naj bom mama, če sama rabim mamo? Oh… ta bolezen!

Oranžna meglica pred mojimi očmi mi zakriva pogled nad mestom. Megla je kot navadno pozimi zajela Ljubljano. Svetloba sveč in blazina pod ritjo mi pričarajo občutek lagodnosti.

Desno oko vidi paket robčkov in raztopino za v nos. Levo oko pa čaj in tono porabljenih robčkov. Nos je zabetoniran kot so zabetonirani temelji hiše, vročina k sreči popušča in zato je že za malenkost lažje. Te dni sem se počutila kot da sem spet v sedmem razredu. Pokrita z odejo, tresla me je mrzlica in želela sem si le svoje mame. Bolečina v sklepih in vsem telesu ni popustila. Mislim, da sem eno noč celo malo halucinirala. 🙂 Čeprav je bilo tako hudo le dva dni, se mi je zdelo, da je šla mimo cela večnost. Priklenjena sem bila na posteljo, s težkim srcem (no, v bistvu nogami) sem se spravila karkoli narediti. V resnici me je kasneje že vse bolelo od ležanja, ker res nisem navajena ležati dlje kot par ur ponoči. No, o še vedno NEprespanih nočeh zaradi male barabe kdaj drugič…

Beri naprej

Mularija za rojstni dan raja v različnih vlogah. Minicity!

Decembrska norija je minila kot bi tlesknil s prstom. Divji mesec me na trenutke utrudi, pa čeprav tako zelo uživam. Sem pa tja sem se ujela, da se v mislih prepričujem: “Saj nisi utrujena, ko bo konec ti bo pa žal.” 🙂 Pa še res je tako! Družina je bila zbrana na kupu, ušesa so me na trenutke bolela od vsega kričanja in rajanja, želodec se je napihoval, ampak tudi trenirali smo. Ni bilo pretirane slabe vesti, čeprav smo pretiravali s čokolado. Pa kaj!

Letošnji december je bil mesec pomembnih rojstnih dnevov. Spomnila sem se na čas, ko sem bila noseča z Oskarjem in takrat razmišljala: “Waw, ko bom stara 30 let, bo tale buba stara že 5.” Amm… kdaj se je pa to zgodilo? Dejansko sva “okroglo” obletnico praznovala minuli mesec. Še vedno se ne morem načuditi kdaj, kam, kako je šel čas…

Seveda je 5 pomembna številka in temu primerno je tudi rajanje. Žal je rojstni dan Oskarja zelo nehvaležen datum za zbrat vse otroke na kupu, ampak nimamo kaj. Pri nas bo decembra vedno “frka” in bo vse na kupu.

Beri naprej

December in pismo za vaju, divja brata Perko!

Ovita v oddejo, v ušesih odmeva božična glasba, v očeh odsevi sveč in novoletnih lučk. Pogled na okrašeno Ljubljano je enostavno fantastičen. Občutek v srcu je topel. Božič sploh ni več cerkven praznik (sama nisem verna), temveč družinski. Pogreje me že misel na tisti dan, ko se vsa družina nabere na kupu in uživa tiste drobne, a tako zelo važne trenutke skupaj. Saj ne, da se ne čez leto ne dobimo, ampak med prazniki je še posebej lepo, ker sredi dnevne sobe stoji lepa jelka in je prisoten tisti decembrski občutek. 

Beri naprej

Ne poslušaj družbenih narekovanj, le piši svoje življenje…

Mesec neskončnih vonjav in lepih barv je pred nami. Lučke se svetijo iz mesta, okraski z domače jelke letijo po našem domu, dobri možje z vrečami daril čakajo na veselje v otroških očeh. Lepo je.

Pri nas doma zimski meseci niso namenjeni otroškemu zdravju, borimo se z raznimi prehladi in kašljem. Štukamo varstva in službo. Za nas je to čas osamljenosti, čeprav je v decembru tako lepo, ko smo skupaj. No… mi nimamo ravno te sreče. Smo trije osamljeni mušketirji, a dnevi vseeno hitro letijo mimo. Zadnje tedne sem velikokrat naletela na takšne in drugačne debate znancev, prijateljic: A ti pa še nimaš otrok? Kdaj pa misliš kaj? A ni že čas? Toliko let sta že skupaj, kaj pa čakata? Ti si pa kar sama? Si boš našla koga? Aja, narazen sta šla? A nisi že dovolj stara, da bi morala vztrajati, se potruditi?

Beri naprej

Zadišalo je po piškotkih … in mama je samo ‘ malo ‘ pomagala !

Vse diši po praznični peki. Odločili smo se že malo predati vzdušju, ki prihaja … če pa tako hitro mine 🙂 ! Kot je že znano … enostavno obožujem DECEMBER <3 .

Našla sem nek recept na googlu seveda … in ga spremenila po svoje. Zaupam vam ga spodaj. Najbolj mi je smešno, ker fotografije izgledajo lepe, nihče pa ne pokuka pod mizo 🙂 . Zato, vam bom povedala … pri nas ni nič drugače 🙂 .

Priprava testa izgleda nekako takole : moka se meša in kot rahle snežinke leti vsepovsod, jajca letijo levo in desno, noski so rumene cimetove barve, roke so lepljive zaradi sladkega medu 🙂 . Ustvarjanje je na vrhuncu. Prepustila sem jima skoraj vse in samo skočila na pomoč … tudi če so piškoti debeli … ali pa tanki. Sicer je Svarunči 🙂 več ali manj samo pojedel, kar je Oskar pripravil … ampak se je tudi trudil nekaj ‘ packati ‘ če ne drugega … si je testo dal na glavo, jajca metal pod mizo in se na ves glas ‘ režal ‘ … to je pač naš ta’ hecn član. Oskar pa ga je na momente ošinil s pogledom : ma daj no, kaj delaš? A si nor ? … no naš ta’ pravilni član.

Beri naprej