Pogum … je tisto pravo!

Junij … in že je tukaj, nevrjetno kako hitro so prišli poletni dnevi … Čeprav moj pogled nad oblačno in kislo Ljubljano, ni nič kaj poleten … Vesela sem, da sem prišla k sebi, te dni me je namreč mučila grozna migrena … Danes recimo je nekoliko bolje … Poleg poroda je migrena najhujša bolečina 🙂 … Poroda brez epiduralne, seveda … + takih in drugačnih protibolečinskih … Srečna, samo da je mimo … Le to sem si želela!

Včeraj, ko sem proti večeru že lahko razmišljala … ko sva z Rokom razglabljala , videla članke na spletnih straneh, gledala dnevnik … so me misli odnesle k besedi … Pogum … Kaj je pogum? Ali ima vsak pogum? Ali vsak izkoristi svoj pogum? Ali je z leti pogum vedno manjši? Namreč razmišljam kako so naši smučarji pogumni in kako nekateri ljudje ki so okrog njih … niso niti najmanj pogumni, pozitivni, pravični, POŠTENI … Pogumni so, ker od svojih malih nog zmrzujejo na – 25 ob 5. zjutraj, pogumni so ker se v samem ‘dresku’ spustijo 140 na uro po ogromni strmini, pogumni so ker jih 200 dni na leto ni doma, pogumni so ker se odrekajo takim in drugačnim stvarem … pogumni so bili, ko so bili stari 16, ko se ti v glavi največ dogaja … oni so pa pridno trenirali … Pogumni so, ker vztrajajo in imajo željo po takem uspehu, da bodo zapisani v zgodovino … Pogumni so,ker jim bo uspelo pa čeprav imajo grde ljudi nad sabo, katere je lahko sram. Ampak pustimo grde ljudi, saj so sami veliki in sami bodo pozabili na te grde ljudi in pokazali … 

Sama nisem nikoli spremljala smučanja, poznala nobenega smučarja … vedno preklopila,ko se je mami drla v dnevi : ‘ Dejmo’, ‘Dejmo’ … Morska deklica od vedno, nimaš kaj :)! Ampak, ko sem spoznala in videla vse to , kaj fantje počnejo … No, to je zame tisti pravi pogum. Čeprav  nam ga v naši domači hiši ni nikoli manjkalo, še posebno mojemu očetu … Zato mi je beseda Pogum kar blizu … ampak tako blizu … kot je njim : pa ne …

Besedo pogum pa prepisujem tudi nam, puncam oziroma ženam smučarjev … Sama mislim, da smo zelo pogumne … ostajamo večino časa same doma, gledamo televizijo kako so na nitki in nam je slabo zraven – enim več, enim manj  … Ostajamo same z otroci doma, same si pozimi grejemo mrzle prstke in pogrešamo topel in varen objem , same si kuhamo kosilo in sedimo zraven ‘leptopa’ vse tja do 1. ali 2.  ure zjutraj, če je čas drugačen kot pri nas … včasih se počutim kot da živim stoletja nazaj in imam vojaka … hvala za tehnologijo in hvala za skype! … Sama sem bila pogumna, da sem si za prihod Oskarja izbrala mesec December ha ha – vrhunec sezone! Bravo … ubistvu je bil kralj pogumen, ne jaz :)! Točno zaradi takih stvari, zaradi katerih smo tudi me pogumne … vrjamem, da bo fantom uspelo! Za njimi stojimo tudi me, in smo tudi me prikrajšane … In če kralj to vidi bo postopoma začel … začel pošiljat ‘ dober vajb’ In se bo pokazalo v prihodnjih sezonah … Pogum mora biti poplačan, jaz Roku letos rečem : Kralj ne more poskrbeti za vse letos … letos smo dobili Decembrsko darilo … pomeni več kot zmaga kjerkoli …

Pogum je tiso pravo … pa naj bo to smučarski pogum, pogum nas punc, ki ostajamo doma, pogum njihovih mam ki jih gledajo … Pogum srednješolcev, ki govorijo govorno vajo pred celim razredom, pogum ljudi kateri se odpravijo daleč stran od nas zaradi službe – neizmerno jo pogrešam, punco na M.  Obstaja miljon pogumov in na vse moramo biti ponosni … …. Sama sem zelo ponosna na moj smučarski pogum in vem, da ta pogum bo poplačan … Samo vrjeti je treba!

Do naslednjič …

652_42699787548_1862_n

 

P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca :) ! …

Prejšnja objava Naslednja objava

Morda ti bo všeč tudi