Ena najboljših stvari v Ljubljani … je živeti v njej. Malo manj takrat, ko je celotna oblečena v puhasto meglo … Vse bi dala, da bi Koper bil predmestje Ljubljane 🙂 in njegovo podnebje seveda … Ljubljano imam neizmerno rada, ker se dogajajo stvari, čeprav za mesto je zelo majcena, majcena … Kolebam med Ljubljano in obalo, nekako tako kot bi kolebala med New Yorkom ( v katerem sem preživela mesec dni in ga ne morem pozabiti! … Še se bom vrnila ) ali LA-jem :). Če bi se življenje obrnilo tako kot sem načrtovala bi 5 mesecev nazaj odšla na igralsko akademijo v NY na 8-tedensko izobraževanje. Pa se je življenje obrnilo v drugo smer – in prav je tako :)! Od vedno sem imela raje spontanost kot pa ‘ gremo vse načrtovat’ … tako je lepše in bolj zanimivo! Za takšno in drugačno izobraževanje bo še čas …
No… zadnje dni so me pa misli odnesle v nič kaj pozitivno stran življenja … Vrjetno zaradi te puhaste megle in temačnih dni. SONCE,KJE SI? Pogrešam te! Kaj bi bilo, če bi bilo? Kaj bo, ko nekoga ne bo več? Nam bo žal, da nismo več časa preživeli s tistim, ki nam je lepo … mu premalokrat povedali kako ga cenimo … Pri nas v družini smo nevrjetno navezani en na drugega, včasih si rečem da mogoče pa preveč … No… ampak nikoli ni preveč … Življenje je kratko … In sami rišemo strip s kom ga bomo preživeli … Usoda nas popelje do osebe … na nas je pa to … da to obdržimo in uživamo čas s tistim katerega nam je kralj poslal … In cenimo tisto kar sta nam starša že zrisala. Sama imam krasne starše, samo opazujem in se učim od niju … pa čeprav jima tega ne povem … Morala bi … Včasih kar težko kaj povemo in je lažje napisati 
… Nekateri ljudje so nas v življenju tako razočarali da smo postali še močnejša družina in še boljša! Ko stopaš po korakih življenja vidiš, da je le malo ljudi ob tebi kateri ti bodo pomagali in stali ob strani … Neizmerno sem vesela, da jih imam ob sebi. In da imam moja dva fanta zaradi katerih podarjam nasmehe mimoidočim pa čeprav me v tem času čudno gledajo in si mislijo : Kaj pa je z gospodično narobe 🙂 ? Pa naj … Vsi hitijo in bežijo z neprijaznimi obrazi … Jaz pa bom vseeno podarjala nasmehe in vseeno bom pozdravljala nesramne sosede … Mami me je vedno učila : Dobro se z dobrim vrača … Pa čeprav včasih ni tako … Bo v mojih mislih vedno tako … Saj starši so najboljši učitelji! Ko me misli ponesejo stran se samo spomnem kako nam je lepo … in jim hitro povem, da jih imam rada … No, napišem :)! Vzemite si čas za kavo z mami in vzemite si čas za klepet z očetom … In podarite nasmeh nesramnemu sosedu! 🙂
Do naslednjič …
P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca ! …
