Kosmati copati so privlečeni iz omare, najljubši topel pulover me objema in vonj po kurjavi … mi zadiši v nosu. Dobro vem, da mi bo čez nekaj dni ‘ šlo že pošteno na živce’ … ampak tale prehod, ko v zraku zavoham zimske dni … se zavijem v vsa možna topla oblačila, ki jih premore moja omara … nalijem domač čaj in uživam na kavču … takrat, ko le lahko.
Današnji vonj čaja … me je spomnil na vikend. Kako zanimivo, da te določen vonj popelje v nek spomin. Enkrat sem celo našla nek vonj parfuma, ki sem ga uporabljala kaj pa vem … mogoče v srednji šoli 🙂 in sem se prežarčila nazaj. Tisti vonj, občutek v trebuhu … spomin. Kakorkoli, da ne bom zašla 🙂 … VIKEND! Čaj + vonj + spomin = vikend.
Priznam, da je v večini naša relacija : PRIMORSKA IN GORENJSKA … ta del naše priljubljene države nam je nekoliko bolj poznan. Po eni strani me prav žalosti, da iščemo lepoto drugje, ko pa jo imamo praktično pred nosom. Pot me je popeljala vse tja v možgane naše kure 🙂 . Občutek imam, da bom še velikokrat obiskala te ‘ možgane’ . Ravnina, ki se je odpirala pred nami je bila čudovita … pričakuješ hrib ampak te preseneti cerkvica obdana z velikimi drevesi … pričakuješ hrib in te presenetijo ogromna ravna polja buč in krasne jesenske barve, ki se zlivajo z valovito cesto. Na PREKMURSKEM popotovanju sem ugotovila, da moje oči iščejo hribčke, ker so jih vajene … in vsakič znova sem bila presenečena nad pokrajino in ravnino. Čutila sem prostor. Ogromen prostor obdan s svežim zrakom in sem pa tja vonj po ‘ domačem ‘ 🙂 traktorju . Raziskovala sem hotel Livada. Njihovo hrano, masaže … skratka vse kar ponujajo. Vzela sem si dan zase, prijal je. Toplina v očeh domačinov je nevrjetna, ustrežljiva … nasmejani in prijazni so. Mislila sem že, da mi ne bo uspelo sprostiti nobenega Prekmurca, da bo začel peti po svoje … ampak mi je 🙂 ! Pravijo … ko pa Prekmurec začne govoriti po domače : je sproščen pred tabo. Uspelo mi je 🙂 ampak nisem ravno razumela kaj mi želi povedati ha ha.
Poskusila sem novo verzijo bolj lahke gibanice … njihovo kavo, ki mimogrede sploh ni kava ampak slasten napitek, ki ti da energijo. Hrana … hrana … hrana … izvrstna! Pa čeprav sem se nagibala bolj k ‘ vegi ‘ meniju … to sploh ni bil problem. Pričakovala sem, da se bo moj večer po vsej hrani in masaži zaključil malo bolj ‘ zgodaj ‘ v postelji … se je to spremenilo, ko sem stopila v sobo 🙂 . Imela sem dan zase, večer zase … ubistvu nimam pojma kdaj sem bila nazadnje čisto sama 🙂 . Čuden občutek se je selil po meni, ker nisem točno vedela kam naj se dam. Večer, sama, nič za pospravljati, nič dela, nobenega dretja … hm … jaz + velika soba … in KOPALNICA V KATERI JE JAKUZZI S TERMALNO VODO 🙂 ! Ura je odbila 00:00 ampak se nisem ‘dala’, izkoristila do konca in se razvajala. Sicer ima voda specifičen vonj ampak kožo naredi tako mehko, da nisem vrjela. Mogoče si bom omislila kad doma in potegnila cev iz Prekmurja pa vse do Ljubljane ha ha .
Vsak lep trenutek se pa tudi konča, moj se je tokrat končal z obiskom bazena v katerem nisem lovila otrok, ki neumorno skačejo iz roba pod vodo … ampak umirjeno s smutijem v rokah. Počutila sem se kot princeska brez dela. Hvala PREKMURJE za mojo zgodbo, da sem jo doživela … ravno takrat, ko sem jo najbolj potrebovala.
Do naslednjič …
#zgodbeprekmurja
BISTVO SREČE NI KAJ IN KOLIKO IMAMO … TEMVEČ KAKO ZNAMO UŽIVATI V TEM !
Ni komentarjev