Sem mama 24/7 … po novem tudi jelenček Rudolf !

Trenutek tišine … waw 🙂 . Skoz okno vidim utrip mesta, luči švigajo gor in dol … potke so speljane po snegu … ki sedaj ni več tako lep kot prvi dan  …  Počasi in postopoma odstranjujem decembrsko vzdušje iz polic, stropa 🙂 … Zaenkrat se od lučk in jelke še ne morem ločiti. Pa saj je še čas, a ne? Rok še vedno skače po eni nogi in ga reveža ne morem ‘ gnjavit’  naj mi pomaga … Zato smo se odločili, da jelka bo pač letos pri nas do marca ha ha pa kaj 🙂 ! No, če ne bo najmlajši član v tem času pojedel vse balone. Sekunde me ni pa je že : busted ! Vse vleče in trga 🙂 .

Velikokrat v dnevu me popade mrzlica pisanja, ko se ujamem v kakšnem smešnem trenutku in če bi lahko bi s tako inspiracijo in voljo začela udarjat po tipkovnici . Ampak seveda to niti približno v dnevnem urniku ni mogoče 🙂 . Včasih še svojih misli ne slišim, kaj šele da bi poprijela za računalnik. Tudi sedaj sem vsa na trnih … kdaj bom morala skočit v sobo in ga obračat in ‘ šuškat ‘ 🙂 . Vedno preživljam zanimive dneve in polni so adrenalina ha ha, ko smo sami trije . Pa čeprav je moj dragi doma, je trenutno stanje takšno kot, da imam tri otroke in ne dva 🙂 . Oprosti dragi, super si …  ti kar pridno rehabilitiraj ampak dejansko imam več od njega, ko ga ni 😀 ( trenutno ) … No, da preidem k bistvu : Danes sem se počutila kot vprežen jelen. Sem tiste vrste mama, ki želi nudit konstantno akcijo in dogajanje ( zdaj sem naredila, ker sem ,ker ni minute mira ) ni časa za obžalovanje 🙂 … Tiste vrste mama, ker pač je treba vse zdaj … takoj . No pa saj najbrž nas je 80 % mam takšnih 🙂 . Kakorkoli, če je kdo danes po Ljubljani videl žensko s cofom na glavi, porivati v levi roki voziček in z desno držati štrik od sank jih vleči in enega divjaka gor, ki ni sekunde tiho in opazi vse, kar je okoli njega. No to smo bili mi 🙂 . Ker se je divjanje z kriki na snegu zavleklo sem se spomnila, da je treba nujno v trgovino in seveda po potkah ni snega. Nič Rudolf sanke na levo ramo, otroka v eno roko saj druga še ostane za voziček in gasa v trgovino 🙂 . Ker seveda na vozičku je še vedno prostor za obesit vrečko. Čudim se kako ta voziček sploh še drži skupaj, ker ga tovorim iz leta v leto. In seveda, ker smo bili pozni doma je bilo najlažje iti pod tuš skupaj. Rezultat : vsak v svoji banji, O. šprica po celi kopalnici in seveda UPS ( zanalašč drugače ) Izaku direktno v oko, jaz se pogumno tuširam zraven ( zmočim celo kopalnico, ker preveč čuvam Izaka, da mi ne sklizne pod vodo ha ha ), ker kasneje je treba pripraviti večerjo mojim fantom in ne bo časa za tuš. In glej ga zlomka še celo blog bom napisala. Čeprav še kar ne vrjamem, da mi ga bo uspelo objavit. No gremo nazaj … vsi stuširani in lepi, lovim ju po stanovanju … eden že oblečen v Batmana skače iz radiatorja na kavč : Mami ej jst letim! Drug me vleče za nogo in gleda, daj mi že zajest oziroma dvigni me, ker pač sem tiho samo če sem po rokah. Letim s fenom gor in dol in kričim : Aaaaaaa pa saj smo bili skoraj 3 ure na snegu in smo divjali. Otroci moji ma od kje vam energija. Vmes najdemo čas še za kakšne hece v smislu : Ej Oskar, kako boš ti mene od danes naprej klical : Hahaha ja Rudolf, a ne veš 🙂 ?

To je samo kratek povzetek parih ur dogajanja pod našo streho. Super je biti mama ampak trenutno nisem v fazi raznežene ženske in ooooooo dojenčki. Ampak sem v fazi, ko Izak vleče vse iz mize, kihne ko ima polna usta, nič mu več ni dobro od hrane. Kuham miljon menijev in če je sreča mu je eden približno ok. Srečen je samo v mojih rokah, če ne je mali piskalec. Sicer je res, da ob njegovem simpatičnem nasmehu vse pozabim ampak ima fazo lumpa. No ubistvu se je že rodil lump z nasmehom 🙂 . Drug je pa tako ali tako nevrjeten. Zgleda nekako takole : Zjutraj ob 6,7 auf in kot, da mu ustaviš baterije in začne drdrat. Še predenj odprem oči se že zvije k meni in šepeta : Mami, kdaj bomo ustali. Mami, a spiš ? Mami, kam gremo danes ? Mami … Mami 🙂 . Zadnjič sem ga pri večerji prosila : Oskar lepo te prosim ali si lahko 3 minutke tiho, samo da si ušeska spočijem? Samo malo … Pa že : Zakaj pa si jih moraš spočit? A te bolijo ? Oskar prosim 🙂 … Ja 30 sekunde tišine in že : Joj mami to ne gre tako, meni je grozno če sem tiho … in gremo spet hahah … Noro, kako ima takšen mali pajkec toliko stvari za povedati! V ozadju pa se seveda non stop sliši odmev Izaka ta ta ta ma ma ma ti ti ti . Včasih se z Rokom samo pogledava, poljubiva … rečeva : se bova pogovarjala, ko bova sama ja 😀 . Prihaja še en devil v bajto ha ha.

Fanta sta nevrjetno energična, kar žvižga  jima življenje iz oči. In velikokrat, ko se ustavim in pomislim , da so njune oči moje oči … še vedno, kar ne dojamem. Dala bi jima vso energijo, vse lepe trenutke in odgovorila bi jima na vsa vprašanja pa čeprav so včasih zapletena. Tudi če smo včasih kdaj utrujeni in leni … se je vredno potruditi, da te mali možgančki dobijo pravljičen odgovor nazaj. Sama se spominjam otroštva in nekaterih stvari …  in vem kako vzhičena sem bila, ko sem dobila takšen odgovor, da sem si vse predstavljala. Zato to utrujenost velikokrat spiham stran in si govorim : bo minilo, še prehitro. Oskarja že pogrešam kot dojenčka … ta kričač pa tudi že raste.

Biti mama je 24/7 služba, ki se ne konča. Sama opravljam ‘ dva šihta ‘ bi rekli gorenci 🙂 . Imam tistega dnevnega priklopljenega na 320 🙂 in tega, ki ga bom ravno začela čez cca 30 minut. Reče se mu nočna oziroma umiranje na obroke. Današnja noč je bila zelo zanimiva, tako zelo da sem skoraj jokala zraven ha ha. Vsako uro 2x ! Nekako takole : 00:05, 00 : 50, 1:15, 1:55 … in tako dalje … do jutra. Ha! Tale mi bo dal vetra. Vsako noč upam, da bo kaj bolje … že od marca. Pa še vedno … … …. …. Upam 🙂 ! Ampak jaz se ne dam … Mogoče bo danes vsaj …  na uro pa pol 🙂 ! Aja drugače pa uživam v družbi mojih fantov, še posebno ko mi rolice papirja puščajo pod školjko 😀 …

 

Ljubite se … Samo to šteje 😉 ! In starši vzemite si čas za vaju, ker to je tako zelo lepo 🙂 …

 

Do naslednjič …