Svet je lep!

Svet je lep. Prelep. Več ga vidimo, več ga hočemo. Za letošnjo destinacijo smo si izbrali bolj ameriški pridih, malo več civilizacije in malo manj spraševanja, kje bomo kupili karkoli če bomo odrezani od sveta … Zgolj zato, da smo bili, tako rečeno, malo bolj na ‘ izi’ … Čeprav za Dominikansko Republiko bi pa lahko rekla, da smo bili skoraj odrezani 🙂 . 

Kakorkoli, nikoli se prav posebaj ne obremenjujemo, kam bomo odšli. Seveda smo pozorni na kakšne okužbe, kot so komarji in podobne reči … Dokler sta otroka še majhna, no, pa zaradi naju tudi. Rada potujeva, rada odkrivava svet, nove kulture, spoznavava nove ljudi in se učiva, širiva obzorja, primerjava našo državo z drugimi. Raziskujeva. Najino načelo je, da je potrebno videti cel svet oziroma toliko, kot nam bo to uspevalo. Zakaj? Nimam pojma.

Našla sta se dva človeka, ki ljubita isto stvar. Naredila dva otroka, ki ju ljubita in ‘vlačita’ vsepovsod. Zakaj? Ne zato, da bi z mislijo želela, da bosta imela širok pogled na svet. Seveda je tudi to super. Ampak midva si to želiva, in midva to počneva. Nič drugače ni, če imava še otroško prtljago s sabo ( beri: otroka). Midva se rada učiva in plujeva skozi različne kulture in, ker sta onadva najina… več kot očitno uživata v enakem 🙂 . Seveda, da bo pa nekaj jasno. Potovanje v dvoje ali družinsko potovanje je ZELO različno 🙂 . Sama si precej vzamem na ‘ izi’ brez kompliciranja. Prva stvar: poskrbimo, da gremo zdravi na pot in otroka zato kakšen dan prej odideta iz vrtca, naberemo vsa potrebna zdravila za ‘vsak slučaj ‘ , priskrbimo si potrebno zavarovanje. Vseeno zaenkrat izbiramo države, ki niso preveč odrezane od sveta.

Predvsem pa ne razmišljamo, kaj bi lahko bilo, če bi bilo. Enako, kot paziva nase, paziva na otroka. Še bolj. Spočijem si glavo in si rečem: veš, da bo vredno, pa čeprav bo na trenutke najbrž hudičevo naporno 🙂 . Vsak, ki me vpraša, kako je bilo na dopustu?, ga popravim: “Misliš na popotovanju?” To ni nikakršen dopust 🙂 . Dopust je ležanje na plaži pod borovci v družbi babic 🙂 ! Pravzaprav mislim, da za mame, ki imajo mlajše otroke, ni pravega dopusta … ŠE 🙂 ! Ampak roko na srce, nikoli nisem bila ženska za ležanje pa plaži … Kako urico dva dni še gre, kaj več pa …  Najbrž mi je zato življenje namenilo tri divje fante, ki imajo vsi po vrsti ogromne črmlje v riti in nemirne noge. Tudi zame je naporno, priznam! 

Florida — Dominikanska Republika —- New York.  Lahko vam zaupam, da smo letalske karte kupili približno dva tedna pred odhodom, dve destinaciji rezervirali deset dni pred odhodom, zadnjo pa šele pod palmo v Dominikanski Republiki. Sami presodite, če smo na izi, ha ha. Na trenutke sem sicer čutila vznemirjenost, ker jaz bi storila to malce prej (vsaj kak teden ), ampak imam moža, katerega načelo je: “Ah, bomo že, saj veš, da bomo! Na izi.” In tako se tudi moje mišljenje spreminja in si rečem, saj bomo. In seveda smo! Medtem, ko se moja mami doma križa. 🙂

Z otrokoma se veliko pogovarjava, kam gremo, kakšna je država in kaj bomo videli. Pogovori potekajo o tem, koliko časa bomo leteli in kaj vse bomo počeli. Vzbujava jima konstantno veselje, da se pričneta veseliti letala in poti. Prikazujeva kot veselje, ne kot stres, kako dolga pot bo. Zaenkrat nam gre dobro in ni večjih težav. Z mlajšim pač moraš biti aktiven, se sprehajati, da pot hitreje mine, risati, pasti v pogovor s kakšno stevardeso, da se malček zamoti, večkrat obiskati najmanjše stranišče in se tam malo dlje zatakniti 🙂 … Če je pa nočni let, pa ni problema, zaspita. Otroci so prilagodljivi, starši kompliciramo. Družbo na letalu nam delajo otroške knjige, če le gre … najdem knjigo o državi, v katero potujemo in seveda katere živali so tam. Jaz zelo rada brskam po knjigah, kot so Lonely Planet oziroma podobnih, malo bolj slikovnih. Rok pa ni tip za knjige, ker pravi: vse imaš na internetu, zakaj knjiga? Jaz sem ‘old skul’ in všeč nama je tako. V resnici mi jo pa na skrivaj vzame in vseeno brska 🙂 . Pomagamo si z aplikacijami in spletnimi stranmi, kot so Trip Adviser, Google Maps in podobne. Sama nisem močna v orientaciji, zato imam njega 🙂 . Moja pot se vedno konča na čisto napačni strani in tako sem deležna smešnih pogledov iz Rokovih oči, zabavno mu je in še ‘zanalašč’ me pošlje nekam 🙂 .

Radi preizkušamo lokalno hrano. V Ameriki je zgodba dokaj drugačna kot ponavadi. Ameriške destinacije so del sveta, ki si jih želimo obiskati, ampak tukaj ne gre ravno za spoznavanje kulture … Američani pač. Mi jih imamo radi :). New York je zakladnica okusov in dobre hrane … No, ko potuješ z otroki, se pač ne greš neke kulinarike v ameriškem svetu. To bova počela, ko bova sama. Z otroki je konstantna akcija in ni časa za posedanje v gostilnah, seveda. V državah, kot je Šri Lanka, tudi Dominikanska Repubilka in podobne, je pa zgodba čisto drugačna. V tretjem svetu (manj civiliziranih državah) se čisto prepustimo njihovi kulturi in se radi približamo njihovemu načinu življenja. Vedno radi preizkušamo lokalno hrano in okuse, radi se družimo z domačini in izbiramo lokacije staran od resortov. Oskar je bil letos čisto vesel, ko je prišel pod domač tuš in dejansko lahko pil vodo iz njega. Malenkosti … ki pomenijo največ. Pitna voda izpod tuša, kaj je lepšega? Da pa to ceni petletnik … Blagoslov za starša :)! Vsaj za naju.

V ozadju potovanja se skriva želja po času za nas.

Času, ki ga kot družina čez leto preživimo vsak na svojem koncu. Novodobni svet je takšen. Delamo, smo veliko pod  stresom. Pri nas je še tako, da Roka približno 200 dni v letu ni. Pogrešamo ga. Pogrešamo občutek družine, ki čez leto švigne mimo nas. Seveda se tudi čez leto trudimo biti čim več skupaj, ampak enostavno živimo v takšnem času … da rabimo čas, za nas! Najlepši občutek je, ko zapakiramo kovčke in imam vklopljen telefon le zaradi aplikacij, ki nas vodijo v širni svet in 10 minut zvečer za vas 🙂 včasih pa tudi ne. Čaramo si spomine in trenutke za nas. Občudujeva nasmehe na otroškem obrazu, ko zagledata živali, ki jih vidita le v risankah. Smejiva se Oskarju, ko hodi po prstih… ker ga je strah, da bo stopil na gromozanskega pajka. Srce je polno, ko se lovita s kokosom na glavi in jima je to čisto dovolj. Pričarava jima pravljico v oči, da uživata v času in ne materialu. Tudi na pot ne jemljemo igrač, le knjigice oziroma dva avtka … za katera pa tudi ne bi bilo nič narobe, če jih ne bi bilo. Seveda je za naju naporno skrbeti za dva mala nadobudneža, ki ju zanima več kot zanima naju, ampak je vredno. To so trenutki, za katere je vredno živeti. Povežeš se še bolj kot družina in za naju je smisel življenja točno to. Upočasniti življenje in občutiti čas, v katerem uživamo sami in smo najboljši prijatelji, pa čeprav bi se včasih utopili v žlici vode 🙂 . Vse se vrti okoli ljubezni.

Do naslednjič…

 

• Ko mi bo čas dopuščal vas obvestim tudi v zavihku POTOVANJA o vsaki državi posebej in podelim še malo slik in informacij, katere se mi zdijo zanimive. Se beremo… takrat, ko ne bom utrujeno zaspala na kavču 🙂 !