This too shall pass …

Svetleče nebo me grize pod veke … In pogled na zopet zasneženo Ljubljano mi počasi že ne paše več. Dovolj je bilo mrzlega vremena in temačnih oblakov. Letos se mi dozdeva da kar ni konca. Želela bi si imeti nekakšen top in ga izstreliti v oblake … Pogledati v nebo in sonce bi mi pomežiknilo in se nasmehnilo … Dolge rokave bi zamenjala za kratke, pozdravila bi odprte čeveljce … In sonce bi me dodatno napolnilo z pozitivno energijo …

Ker so zadnji dnevi čudni, tako kot vreme … bo moje razmišljanje v današnjem blogu tudi čudno … Sicer ne maram nič kaj lepih blogov ampak vseeno … Življenje tudi ni vedno lepo … Lepo pa ni takrat, ko izgubimo nekoga … Ko se od nas nekdo poslovi … Vsi vemo, da se bo to enkrat zgodilo čisto vsakemu od nas … Vsak bo na koncu ostal sam, pa naj je obkrožen z tisočimi ljudmi … Se bo poslovil sam … Mislim,da je to zelo občutljiva tema za vsakega posameznika ampak dogodki v preteklih dneh so me zaznamovali da se poslovim od osebe … Čeprav sem jo malo videla zaradi razdalije v kateri smo živeli je ostala velika praznina … Bila je del mene … Misli so me popeljale v razmišljanje kam bo odšla? Ali je res samo zaspala, tako kot vsako noč? Ali se je njena pozitivna in ‘klepetuljasta’ duša dvignila kot bel prahec v zrak in nas sedaj opazuje in si misli, čas je že bil … Ali je postala drug človek? Ali je postala žival in nas spremlja? Kaj se zgodi, ko nas ni več? Zakaj se to sploh zgodi? Zakaj se telo postara in postane neuporabno? Zakaj? Pridemo na ta okrogli svet, doživimo toliko lepega, toliko težkega, toliko nepozabnega … In to v trenutnku, ko zapremo oči … Zgine kot bi pihnil v prahec in bi se zgubil z zraku … Spomini in vse kar je lepo in grdo … Zaspi z nami … Vse kar je lepo … mine …. Vse kar je težko … mine … Vse mine … This too shall pass bi jaz rekla … 

Tisti, ko zaspi mu najbrž ni nič hudo … Mogoče mu je celo lepo … Tisti, kateri ostanemo ( ostanejo ) pa trpijo … Trpijo za osebo katere ni več … Spomnim se trenutka, ko sva se z Rokom vozila nekje po Dalmaciji z kolesi in opazovala stare vdove na kupu … oblečene v črnino … sedele pod drevesom … Izgubile so svojega ljubljenega in črna barva je bila tista s katero so pokazale kako jim je hudo … Dokler same ne bodo zaspale, bodo oblečene v črno … Živeti jim ni, če tvoja polovica zaspi … Tukaj pri nas se mi zdi, da ni tako čustveno kot na Balkanu … Na Balkanu so ljudje ekstremno čustveni in ekstremno navezani na družino … In to ekstremnost tudi pokažejo … pa če tudi z oblačili … Sama bi storila isto …

Danes in naslednje dni prižigam svečke … Za njo! In za misel, da je vsem tistim lepo … 

Do naslednjič …

 sky-lantern-wadi-rum-candles-festival

Prejšnja objava Naslednja objava

Morda ti bo všeč tudi