Črnina ( tema ) se je spustila nad Ljubljano … dnevna svetloba je krajša iz tedna v teden. Oblačila se stopnjujejo … lahke neobremenjene ‘ majčke ‘ menjajo debeli puloverji in zoprne jakne. Prstki na nogah niso več obsijani s soncem ampak jih prekrivajo bombažne nogavice ( po možnosti tiste, ki lezejo dol – sovražim! ) … pa vedno znova nasedem in jih kupujem v hmju 🙂 … še kar me ne izuči 🙂 ! Ušesa se ne počutijo več tako prijetno, če so lasje v repu … skratka jesen je tu. Njene barve so pa enostavno božanske. Včasih ( ko imam minuto ) med sprehodom ali tekom … samo opazujem naravo. Kako se listki prelivajo iz zelene v rjavo, rdečo … kako po dežju sonce naredi krasen blisk in se žarek odbije iz lista tja v nebo. Kakorkoli … tudi če ‘ jamram ‘ koliko oblačil bo potrebno navleči nase … sem v resnici vesela, da imamo štiri letne čase … in vsak piše svojo zgodbo. Pisana jesen mi pogreje srce, zasnežen pogled skozi okno me popelje v pravljico, dišeča pomlad mi zaigra na vse strune v telesu in poletje me popelje tja daleč v sanje. Lepo je.
Trenutno mi po grlu teče kozarček slovenskega piva ( zadnje čase se navdušujem ) nad slovenskimi pivovarnicami in pivom. Moja prijateljica se čudi iz dneva v dan, da sem dejansko začela sem pa tja naročati pivo. Bila sem namreč anti za pivo in nisem razumela ljudi, ki so jo dejansko naročali. Samo otroke dobiš pa je tudi piva dobra za sprostitev. Ha ha malo heca ampak očitno se je moj okus po porodu spremenil in sem pa tja jih z veseljem testiram.
Kot ste navajeni moji blogi niso vedno posvečeni ‘ mamastim debatam ‘ , ker v resnici ne razmišljam 24/7 kot mama ampak kot jaz 🙂 . Sem pa tja rada popeljem blog v drugo smer in malo ‘ blodim ‘ po svoje … čeprav se vse ( veliko ) vrti okoli mojih otrok se odvija zraven tudi življenje 🙂 . Če slučajno kdo misli, da se konča 🙂 . Konča ja ha ha …
Vrtec in uvajanje je mimo ( uspešni smo ) , zaradi dela smo veliko na poti in imamo zopet življenje v kovčkih. Ati na svoji strani, mami tudi veliko na svoji … včasih otroci ‘ zapakirani ‘ v kufer in seveda kot mali kužki sledijo meni … kakorkoli ni nam dolgčas, nimam veliko časa … niti za šport. Flikam kakor se da … pogrešam sicer zelo, ampak so takšna in drugačna obdobja.
Trenutno sem v obdobju dela in letanja sem in tja … ob tem se srečujem z zlobneži 🙂 . No saj, da ne bo kdo mislil da med mojo porodniško ni bilo nobenega ha ha . Kaj naj rečem, opazujem in se čudim 🙂 . Mislim, da sem nekaj časa nazaj napisala en prekrasen blog z naslovom ČE BI BILA PTICA BI TOČNO VEDELA KOGA POSRATI. No, moje mnenje se še vedno ni spremenilo. Se pa čudim, sprašujem … zakaj ? Očitno smo vsi malo zlobni in še posebej znani kot ‘ slovenčki opravljivčki ‘ . Ok … ne rečem sem pa tja se ‘ pogovoriš ‘ spotoma o kom, nič škodljivega in nič grdega. Ampak zakaj je potrebno toliko negative in grdih besed o nekom … čemu toliko obremenjevanja z drugim ? Nekomu ponudiš prst … pa zgrabi roko. Nekdo ti ni všeč, zakaj je tako težko biti tiho in početi svoje stvari. Vsak ima svoje življenje in slej, ko prej … bo sam dojel … zakaj je npr. ostal sam. Vem, da sem že pisala o takšnih in drugačnih prigodah ampak me vedno znova kaj impresionira … da enostavno moram dati na ‘ list ‘ . Ugotavljam sama pri sebi, da ljudje niso več ljudski. Malo je prijaznih ljudskih ljudi. Tistih, ki ti z veseljem pomagajo … tistih, ki so dejansko iskreni s tabo in te imajo radi. Ljudsko je zamenjalo ‘ šimfanje ‘ … spoštovanje je zamenjalo zavijanje z očmi … trud za karkoli je zamenjal stavek : ah … če ne gre tukaj, bo šlo pa drugje. Vztrajanje je zamenjalo … odnehanje. Zakaj ? Mogoče živimo v prenasičenem svetu … in se enostavno nobeden več ne trudi in raje odneha.
Sama poudarjam … če ti nekdo ne paše, se odstrani. Če ti nekaj ni všeč, kar počne ga pusti … enostavno ga ne spremljaj. Ne poznaš njegove zgodbe. Nasmej se … počni tiste stvari katere te polnijo, ne obremenjuj se z drugimi. Življenje je kratko, da bi izgubljali čas in energijo za nepotrebne ljudi. Hvaležna sem za mojo divjo družino in moje super prijatelje … brez katerih bi življenje izgubilo smisel. Srečujem se pa tudi sama s takšnimi in drugačnimi … ki si enostavno ne zaslužijo biti del moje zgodbe. Mislim, da nam življenje piše dokaj podobne zgodbe. Nekateri jih znamo pisati dalje in se smejati , kljub polenom … ki nam jih zmečejo pod noge. Tisti, ki pa jih mečjo … se bodo pa slej, ko prej … spotaknili. Takrat … se bomo pa … smejali mi 😉 .
Imejte lep večer … trudite se, vztrajajte … poznalo se bo! Predvsem se pa ljubite … nimam pojma zakaj ampak, če se ljubiš lahko premikaš gore 🙂 .
Do naslednjič …
T.
Ni komentarjev