Jutranje tiha Ljubljana je prav tako privlačna kot gruče ljudi,ki hitijo sem ter tja. Zjutraj sem prav vohala pomladno deževen dan ampak se nisem pustila, da bi me to zaustavilo. Z Oskarjem sva se odpravila čez mesto protim igralom. Sem in tja je bil kakšen bar odprt in zvok prijetne glasbe mi je odmeval v ušesih. Zasledila sem eno ljubših – Sade Adu. Opazovala sem turiste kako si ogledujejo naše prelepo mesto … Videla malo znanih brezdomcev na ulicah, brez doma … ampak tako nasmejani … Kot vedno, niso bili sami ampak je bil gospod Vinko z njimi :)!
Dopoldne je minilo v moji vsakdanji družbi … Najboljši družbi tega sveta poleg njegovega Tatija… Tisto majceno bitje, ki sploh ni več tako majceno … Je že pravi šef, ki se razvija v pravega fantka. Čas tako hitro beži, da še sama ne vrjamem, da je res tako velik. Opazovala sem ga kako se hrabro spušča po toboganu brez moje pomoči seveda … Kako sam opazuje okolico okrog njega … In kako ogovarja vse ljudi … male in velike okoli sebe. Opazovala pa sem tudi kako grozno reagirajo mame in očetje, če otrok malo pade in kako mu ne pustijo, da sam zleze na tobogan ali karkoli naredi sam. Vse z pomočjo mame ali atija … Ne razumem takšne vzogoje … Že kot malega človečka ga bodo zacahnili, da se ne bo znal sam znajti v življenju … Takšne malenkosti, katere nam niso najbrž niti pomembne razvijajo otroka. Naj se malo namuči, ko si nogico zatakne … Naj se namuči, ko pleza … Saj si v pripravljenosti lovljenja ampak ne tako no :)! Me kar malo ‘ pogreje ‘, ko vidim kaj delajo današnji starši iz otrok. Še pravilno ‘past’ ne znajo več. In kasneje se čudijo od kje je takšen. Ja le od kje?
Kakorkoli moj dan je minil v opazavanju najinega majcenega bitja kako raste v veliko. Kako me pogleda z žarom v očeh … Poglej me, sam grem po toboganu … Poglej me sam splezam v voziček … Glej me in z mano se smej 🙂 … Ne morem se načuditi kaj so vse sposobni ti mali človečki pa šele dobro leto imajo … Še vedno ga opazujem tako kot tisti prvi dan in vedno ga bom … Naj tudi pri vas euforija, ko ste ga prvič zagledali nikoli ne mine … Tudi, ko ta čudež zraste v velik čudež … In ne pozabite, da ste enkrat bli mali čudež tudi … Vi!
Do naslednjič …
P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisani z nalivnim peresom, brez brisalca 
! …
