Tukaj smo, želiva si… gremo. Zakaj pa ne?

Pogled na tropski vrt pred našo prekrasno hiško je čudovit, oči so hvaležne. Zelene barve utripajo, ko se sprehajam po travi… najljubše rože rastejo tu. Lasje so speti v figo, obraz je brez make-upa in za levim ušesom skoraj vsak dan zataknjena druga roža. Sonce nas boža skoraj vsak dan pa čeprav je rahlo obdobje dežja, po pravici… tudi to paše! Mivka leti iz vseh kotičkov oblačil, bose noge čutijo zemljo. Modrina morja je neverjetna, čutim mir. Čutim svobodo. Čutim ljubezen. Čutim moje fante brez hitenja, norenja. Čutim… nas! Tisto obdobje v letu, ki ga čakam in čakam. Tukaj sem, lepo mi je!

Veliko ljudi se je čudilo… a na potovanje kar za toliko časa, toliko različnih krajev, vi? Sami? Lansko leto, ko smo obiskali le eno državo je najbrž bilo lažje… letos pa… mah saj nevem če bi rekla, da težje. Vedno se smejim, ko pridem domov in pokličem mojo mami. Ona : ooo, kako? ste uživali na dopustu? Jaz pa v smehu, misliš reči na popotovanju ? Zdaj ubistvu rabim dopust in tvojo pomoč, da si vzamem dva dni in spim… spim… spim 🙂 . Potovanje zame definitivno ni dopust ampak čas za raziskovanje. Pravzaprav… če prav pomislim… za nobeno mamo ni dopusta do hm.. desetega leta!? Sama si sploh ne znam predstavljati več trenutka, da bi na plaži brala knjigo ali pa samo ležala vsaj 10 minut. Seveda, Rok z veseljem skače z njima okoli ampak po približno 5.ih minutah je že dretje : mami, mami… pridi še ti! Kako boš trem fantom rekel: ne… rabim svoj mir 😀 !? To pač ne gre. Daleč od tega, da bi izbrala drugače. Obdobje otroškega odraščanja je pač takšno. Ni preveč časa, zame 🙂 . Tukaj je čas za gradnjo mivkastih stolpnic, učenje plavanja, mazanja s kremami 🙂 , norenja po plaži in čas za izdelavo igrač, katerih orodje ti ponudi narava.

Opazujem ju kako se iz dneva v dan bolj povezujeta. Postajata prava zaveznika. Mogoče je za malenkost malo težje zame, ko se spopadam z dnevnimi izzivi dobre volje. Pri otrocih ni odvisno od mene s kakšno nogo se bo zbudil. Bo danes dobre volje? Bo nasmejno jutro? Bo hitro zaspal zvečer? Bo jedel? Bosta prijatelja ali bo dan tekme kdo bo prvi in dan pretepanja? Vsak dan, ko se zbudim sem soočena z otroškimi izzivi. Včasih se sploh ne zavedaš koliko odtehta vrtec oziroma odhod v službo. Tukaj si… sam. Vsako uro, vsako minuto. Starš, prijatelj, učitelj. Velikokrat sem utrujena mama, ki išče energijo v zelenih palmah ampak jo najde, še sama sicer nimam pojma, kje? Energija iz njiju enostavno kipi, ko že mislim : vav, danes pa bosta ‘ muerto’ me presenetita. Izak je kot mali kopirni stroj in neustrašno poizkuša vse, kar mu Oskar pokaže. Včasih še več! Kot dve mali podivjani rački letata bosa okoli, se smejita en drugemu in obmetavata z mivko… sledita en drugemu v dobrem in slabem. Dnevi so zapolnjeni z bratskim pretepanjem in kosntantno borbo za enako stvar. Seveda smo imeli dva avtomobilčka v torbi in nimam pojma kje se je izgubil drugi. Predstavljajte si… en avtomobilček in dva tekmovalna brata. Kdo bo koga? Kaj je pa najlepše? Kljub vsemu skoraj vsak večer zaspita z roko v roki.

Meni potovanje z otroki ne predstavlja misli kaj bosta ‘ odnesla ‘ iz tega. Koliko si bosta zapomnila, saj sta vendar še tako majhna. Ne potujem zato, da bi si želela njuno glavo napolniti z raznimi informacijami. Vse se zgodi spontano. Dejansko si Oskar zapomni več kot sem si sploh predstavljala. Potujeva zato, ker je nama všeč… in onadva sta najina. Ne predstavljam si, da bi ju pustila pri najinih starših in sama raziskovala svet, ko je pa tako lepo… ko raziskujemo skupaj, pa čeprav na trenutke zelo, zelo naporno. Ne predstavljam pa si tudi, da zato, ker imam otroke opustim misel o popotovanju. Sama ne razmišljam preveč kako bo, kaj se lahko zgodi in ne delam pretiranih planov. Tukaj smo, želiva si… gremo. Zakaj pa ne? Življenje je eno in hvaležna sem, da ga lahko raziskujemo skupaj. Midva si čarava svoje spomine in svoje trenutke z njima pa naj si to zapomnita ali pa ne. Jaz si bom. In to še kako! 

Trenutki, ko jih gledam… ko smo vsi skupaj, so neopisljivi. Čas za družino je zame nekaj najpomembnejšega v življenju. Najbrž sama opazim to še toliko bolj, ker sem toliko časa sama. Verjetno je to tako nekaj vsakdanjega… če si družina si pač skupaj. Pri nas pač ni tako in… zato se človek v takšnih trenutkih zamisli kako je lahko vesel, da ima tiste, ki jih tako močno ljubi ob sebi… cel čas. Imejte se radi pa čeprav se včasih skregate 🙂 . Moj Oskar bi po načelu atija rekel : škoda časa za slabo voljo. Življenje je prehitro minljivo, zakaj bi ga uničevali z brezveznimi kregi in izgubljenim časom. To je bilo včeraj 🙂 danes je nov dan. Ni vse samoumevno, še posebej ljubezen ne. Imejte se radi, ker ste lahko skupaj… celo leto. Pa čeprav le ob večerih.

Pošiljamo en vroč pozdrav iz Dominikanske Republike. Več o državah, ki smo jih obiskali pa malo kasneje 😉 .

 

Do naslednjič…