V tem raju bom nocoj sanjala tiste rjave oči. Poljub z Balija.

Tisoč luči nad mano, jasno nebo. Zadušen vonj tropskega rastja v mojem nosu, idila. Pred mano temne sence palm in prekrasnih rož. Noge so bose. Ušesa pojejo pesem različnih melodij, še sama nisem čisto prepričana, katere živali vse so. Lahko bi rekla, da sem v trenutku, ki je enostavno popoln. Otroka spita, Rok je nekje v ozadju. Trenutki, za katere živim. Danes sem se odločila, da čas, ko spita, posvetim vam, sebi… Mojega čvek »majstra« sem zapostavila in začela udarjati po tipkovnici. Ugotavljam, da ko ga imam doma… moj blog spi. Enostavno je on tisti na katerega tipkam zapise in nazaj dobivam takšne odgovore, kot jih želim. 🙂 Ampak še vedno tako rada pišem.

Tekom dneva dobivam inspiracije za zapise, pa enostavno ni mogoče zapisovati. Sedaj, ko sem se pa dejansko usedla, imam pa glavo skoraj prazno, samo poslušam. Lepo je biti nazaj. Na otoku, za katerega nisem bila čisto prepričana, kdaj se bova vrnila. Načeloma se ne vračam na iste lokacije, vsaj tako sem mislila. Zakaj bi se? Če je pa še toliko neodkritega. Ampak tokrat je drugače. Nekaj naju je potegnilo nazaj… in tisto nekaj je točno vedelo zakaj in kdaj. Kot že vsi vemo, obožujem tropsko podnebje in zelenje. Obožujem, ko me sonce boža in ko so moje noge bose. Obožujem drugačen utrip, ki je daleč od evropskega. Seveda mi je tudi naš utrip ljub, ampak nekako ta me vedno ponese v drugo smer in tukaj sem vedno še toliko bolj srečna. Zakaj? Pojma nimam. Obožujem vroč veter v laseh in sveže natrgano sadje. Tisti občutek… Živi in pusti živeti! To začutim v teh manj ravzitih državah.

Danes se mi je trgalo srce. Najbrž sem tudi zato za zapis izbrala današnji dan. Naša pot na Baliju se je začela na obali, kjer smo z motorji prečesali en del. Divji promet, ki šviga sem in tja. Ljudje v večini na motorjih. Oko je opazilo vse, kar se opaziti da. Dojenčki v culah med očetom in mamo dirkajo po cestah na dveh gumah, bosi. Stare none brez zob se umazane smejijo. Moški mrkih, pa vseeno veselih pogledov, se nasmihajo. Lokalna hrana se peče vsepovsod in vonji se mešajo, kakor je to sploh lahko mogoče. Voda šprica iz gumjastih cevi na cesto, da zadušijo vroč prah. Kulinarika je na vrhuncu. Avokado in riž sta njihova najboljša prijatelja. Kokosi te kličejo, da jih spiješ. Živčnost ne obstaja, čeprav imaš na trenutke občutek, da ti vsi trobijo, ker se jim mudi. Daleč od tega. Trobijo iz prijaznosti, da te opozorijo, da so za tabo ali pred tabo. Levo ali desno na motorju. Tako kot imajo oni nor ampak naštudiran promet, ga nima nihče. Gekoti se plazijo iz vseh zornih kotov, pajka za enkrat nisem še opazila in upam, da ga tudi ne bom. 🙂 Ignoriram.

Aja, vrnimo se nazaj. Trgalo srce. Naša pot z obale se je nadaljevala v notranjost, kjer smo trenutno nastanjeni. Prekrasni Ubud z neverjetno energijo. Nimam pojma, kaj to mesto ima, ampak nad njim je nekakšna mirna in pravljična tropska avra. Kakor koli… med našim večernim »girom«, kot mu pravimo, sem z Oskarjem sedela na motorju in se brezskrbno smejala in pela pesmice, medtem ko sem z desno roko pritiskala na gas. Veter naju je božal, lučke so bile okoli naju. Začutila sem veliko srečo. In v sekundi, kot bi me nekdo oblil z mrzlim loncem vode. BUM. V desnem kotu opazim senco malega otroka. Roka je zmanjšala gas in začela sem opazovati, kaj je tam na tleh. Na kartonu, malo večjem, kot je bila ona sama, je ležala mama. Bosa, umazana. Mojih let. V naročju je imela deklico staro približno toliko kot Oskar, ki je spala… In še ena senca malo manjša kot moj Izak Svarun je hodila mimo njiju. Na začetku mi ni bilo čisto jasno kaj vidim, ampak sem prebledela. Odpeljali smo se mimo, začela sem trobiti Roku naj se ustavi. Obrnili smo… in se odpeljali nazaj. Moje oči so prekrile solze, sploh nisem razmišljala ampak sem bila čisto »paf«. Oskar me je gledal, spraševal. Takoj mu je bilo jasno. Odprli smo denarnico in se vrnili k mami. V roko smo ji stisnili nekaj denarja. Pogledala me je v oči, ker ji ni bilo jasno, kaj se dogaja. Videla sem sebe na tleh. Videla sem otroka. Tako globoke rjave oči je imela, da me še zdaj zaboli v srcu, ker bi ji najraje nesla svojo ljubezen in ji pomagala. Vem, da je veliko takšnih. Ampak prizor in trenutek, ki sem ga bila danes deležna… nimam besed. Odpeljali smo se naprej v ulice, solze so mi tekle in Oskarjeve besede so bobnele v mojih ušesih. »Mami, jaz bi si strgal srce in ji ga dal. Mogoče bo zdaj lahko kupila fantku hlače. A gremo nazaj? Ji dam srce? Mami, si prehlajena ali jočeš?« … Nato zavijemo v čisto »random« ulico in se pred nami se »odpre« zavesa mam, ki so ležale na tleh z malimi zakladi in stegovale roko proti meni. Jaz sem mislila, da se mi sesuvajo tla pod nogami. Kje? Kako? Komu naj dam? Takšne slike nisem videla še nikoli. Med vožnjo do doma sva se z Oskarjem veliko pogovarjala. Tako mali človek pa toliko pametnih napotkov dobim. Čeprav me včasih čez dan njegova energija zelo utruja, dan vedno zaključi kot človek, kateremu se čudim že od rojstva.

… Nisem čisto prepričana, kaj sem hotela z zapisom povedati, ampak sem morala dati občutenja na ta virtualni papir. Nismo rešili vseh mam, ki so tam ležale. Tudi te, ki smo ji pomagali, najbrž ne. Upam pa, da bo imela vsaj za kak obrok. Ne samo za otroka, ampak tudi zase…

Medtem, ko sem tipkala ta zapis, je prvič odkar smo tukaj začelo deževat. Bose noge so mokre. Lica so se posušila. Nebo je pa mogoče zajokalo. Cenim trenutke, ko vidim, da imam sobo, v kateri lahko spim. Cenim trenutke, ko lahko otroka naučim, da je drugim treba pomagati. Vem, da ne bom rešila sveta. Vem, da je tega na milijone, a moja duša je krhka. Sicer pa tudi če si »nevemkako« močen človek… če imaš srce, te to enostavno podre. Mislim, da bom omenila Roku, da gremo jutri nazaj čez to ulico. Oskar je rekel: »Ne rabim nove zapestnice, dajmo jo punčki.« So trenutki, ko se ljudem zatresejo tla pod nogami in očitno pristanejo na cesti. Nobenega ne sodim zakaj in kako. Podarim to, kar lahko.

Danes jih bom sanjala. Velike rjave oči. Naj vam bo lepo, kjerkoli že ste. Ljubite se, kolikor se lahko. Jejte vse, kar lahko. In cenite tiste velike male trenutke in predvsem dihajte s polnimi pljuči. Maham vam s tropskega otoka, ki je na trenutke žalosten, ampak tako bogat.

 

Do naslednjič…

Prejšnja objava Naslednja objava

Morda ti bo všeč tudi

Ni komentarjev

Odgovori