Sobotni večer, tisti del leta ko je na sporedu oddaja ki podeljuje zlate kipce in ko imaš celo malo časa,da si jo ogledaš in med oglasi ‘poskrolaš’ po facebooku in zopet vidiš ‘miljawžnt’ komentarjev : ah bedna oddaja,še bolj pa voditelj. Kakšni kmeti smo … …itd.,itd … kup zlo znanega pluvanja od ljudi,ki se ob enemu čudijo kako so SLOVENCI čuden narod. A bejž? Treba zopet vse popljuvat kar leze in gre in to ovekovečit na facebooku, ni lažje premakniti kanala in se ne obremenjevat kdo dela takšne in drugačne oddaje. Meni je bil pa Emršič prav simpatičen, in vrjamem da je v celotno vodenje oddaje vložil veliko truda in improvizacije. Ampak saj smo že imuni na ‘slovenčkasto’ pluvanje vseh oddaj, ljudi itd … Vedno znova se načudim. No pustimo to, tako ali tako nimam niti časa za gledanje takšnih in drugačnih oddaj,ker v našem gnezdu vlada nov kralj.
Vonj po dojenčku je preplavil naš preljubi domek, oči so sicer utrujene in neprespane, energija pa kar leti iz mene, čeprav imam občutek kot da mi veke podpirajo zobotrebci … Telo je najbrž še utrujeno ampak jaz bi postorila vse,kar je v moji bljižini. Lahko se obračam, nič me ne ovira, vesela! Nisem tiste vrste : oh kako pogrešam trebušček. Sem tiste vrste : hvala bogu da je mimo,da se akcija začne. Beseda spat najbrž ne bo v mojem vsakdanjem besednjaku, malo sem že pozabila kako je bilo pri Oskarju. Vem,da je bilo spanja – nič, ampak kako hitro vse skupaj pozabiš in kako hitro mine ta čas … Zato če je še katera mamica v podobnem stanju kot jaz naj si samo lepo prepeva sredi noči : ooooo vse mine pa tudi to bo, pa še želela si boš nazaj …. Ooooo mogoče se mi pa odvečni kilogrami topijo medtem ko delam kroge okoli mize v dnevni sobi. Poskušaj najti tisto pozitivno čeprav je težko.
Seveda mi nismo tiste vrste družina,ki pride iz porodnišnice in reče : O ja moj pa spi po 5 ur skupaj in ga moram zbujati, da pridobiva na teži. Mi smo kričači in jedci. Glasni mušketirji, polni energije … Kako pa naj bo torej otroček miren? Jaz si tako predstavljam : mirnim in milim družinam pripadjo mirni malčki, nam pa pač ne … čeprav si želim,da bi mi sem pa tja prizanesel oziroma,da mi bo … saj je šele začetek! Naj se ubogo drobno bitje privadi na zunaji svet. Tako ga šokira osebje v porodnišnici, da sem vesela,da se teh trenutkov nihče od nas ne spomni. Iz prijetnega, toplega zavetja je postavljen pod luč na ravno podlago. Kar zaboli me. Če bi lahko bi zgradila porodnišnico prijazno novorojenčkom. Vse bi bilo na pogled prijazno novemu bitju in njegovim ‘učkom’, saj v resnici nevem ali to kaj vpliva na otroka ampak vseeno mogoče bi mu tisti trenutek,ko vstopi v novi svet pričarala lažji preklop iz trebuha v realnost. Porod bi moral potekati v čim prijetnejšem ambijentu,ker te že sama luč in tista ‘bedna’ postelja ‘napsihira’ v glavi in še toliko bolj boli … pa čeprav boli si lahko mogoče omiliš bolečino in preusmeriš vsaj malo misli drugam.
Meni je tokrat zelo pomagala ogromna žoga in poskakovanje na njej, da so popadki minili brez večjih težav in seveda pogled na prijateljico,ki me je zabavala in spraševala: A boli? A res? In njene velike plave oči polne razburjenja kaj se dogaja … zabavala me je misel da mož drvi k meni in se bori kako bo čim hitreje premagal oviro 400.ih kilometrov oddaljeni cesti do ciljaa in prišel k nama … ter kasneje pogled na očeta,ki me je obiskal med popadki in mi čisto sproščeno kazal posnetke : kateri je naslednji projekt na snemanju in kako bo posnel, brez da bi opazil da me v resnici resnično boli in me pomiloval … jaz sem sodelovala v ‘debati’ in pogovarjala sva se kako bo super,ko bom spet fit in kako bova skupaj delala in se najbrž metala iz kakšne stolpnice ( malo heca ha ) medtem,ko me je ubistvu zvijalo od bolečine ha ha … in tako dokler res nisem mogla več preusmeriti pozornosti je bilo vse lažje … kot če bi čakala v sobi in se smilila sama sebi. Smilila sem se sama sebi le dobre dve uri in pol 😀 …Sem bolj kot ne pristaš naravnih porodov, brez takšnih in drugačnih lajšanj razen preusmerjanje pozornosti stran od bolečine :), in nikakršen komplikator z listkom v roki in porodnim načrtom :). Narava je narava, boli kot pri norcih ma gre mimo. Ni pozabljena bolečina,ko dobiš štručko v roke ( vsaj pri meni ne 🙂 ),je pa minljivo 🙂 …
Nekaj kratkega za uvod v naslednji blog, življenje z triletnikom in dojenčkom :), spanje ali ne spanje? Krči ali ne krči :)? Zdrava hrana in poslednično več energije,da lažje vse zdržiš in se seveda počutiš odlično. Šport za boljše počutje. Imamo še čas, zdaj so tedni za uživanje in ne spanje :). Trenutno se pa sama sebi čudim,da sem uspela sploh kaj natipkati glede na tempo,ki ga imam že dobre tri tedne. Hitim v noč, vi pa preživite lep vikend kar ga je še ostalo. Moj bo čudovit, kljub ne spanju :)! Mali levček se že oglaša iz košare …
Do naslednjič …
Do naslednjič …
P.s … Blogi so zapisani tako, kot mi švigajo misli … Brez razmišljanja in ne slovnično seveda … Moje tri …, ki jih tako obožujem … Tipke briši – ne poznam! Takšni, kot so bili srednješolski dnevniki napisanji z nalivnim peresom, brez brisalca 🙂 ! …
